Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.

Maribor : Pivec, 2018

Josip Osti, bosensko-slovenski pesnik, esejist, literarni kritik, prevajalec, urednik in še kaj, ima izredno bogato bibliografijo, pa tudi nagrad in priznanj mu ne manjka. V mladosti (rojen je bil leta 1945 v Sarajevu) je bil kot tekač celo mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in član jugoslovanske atletske reprezentance. Od leta 1989 živi v Sloveniji, zadnja leta v Tomaju.

V knjižico Kvadratura sarajevskega kroga je vključil štiri eseje, ki so najprej izšli kot samostojne knjižice v zbirki Egzil-abc, ki jo je med letoma 1993 in 1996 urejal in večinoma na lastne stroške tiskal v okviru Kulturnega vikenda otrok iz Bosne in Hercegovine v Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Uspelo mu je natisniti 160 takšnih snopičev različnih avtorjev. Med skupnimi platnicami so se našli feljton Judje v Sarajevu in Bosni, napisan leta 1993 ob petstoti obletnici pregona judov iz Španije, Sarajevo nekoč in danes iz istega leta, Obrazi, liki, pokrajine … (o pomenu fotografij, posebno v času vojne), ki je nastal leta 1996, in iz istega leta zapis Radovan Karadžić – pisatelj in/ali zločinec. Vsi so bili napisani v času vojne v Bosni in Hercegovini in triletnega obleganja Sarajeva, ki je bilo zanj hujše kot obleganje Troje ali Leningrada, kajti v njem so se pobijali med seboj, streljal je bivši prijatelj na prijatelja, sosed na soseda. Vsem zapisom je skupno tudi to, da v njih nenehno poudarja sožitje v tako multinacionalnem mestu, njegovo kulturo in arhitekturo, kar pa je bilo med vojno barbarsko uničeno. Povezovalna nit je tudi vloga pesnikov in pisateljev v tem dogajanju, kajti marsikdo izmed tistih iz zelo številčne in pri kritikih zelo cenjene literarne generacije, katerih dela so izhajala v skupnih antologijah, je postali zločinec. Osti ugotavlja, da je že pred ozemeljsko delitvijo Bosne in Hercegovine na nacionalna območja, “etnično očiščena z genocidom in med katerimi so zarisane meje z nožem in človeškimi žrtvami”, prišlo do delitve na nacionalne literature, saj so vse tri narodnosti dobile antologijo lastne nacionalne literature. Kljub temu piše, da je literatura njegova resnična domovina, pisatelje, kakršni koli že so – in resnično jih je vseh vrst, tudi z večjimi človeškimi slabostmi, kot jih imajo drugi – pa ima za državljane svoje domovine.

Josip Osti je izjemno dobro podkovan v zgodovini, zlasti pa je velik poznavalec domače in svetovne literature, zato mu ni težko ob vsaki priložnosti najti ustreznega citata ali primerjave tako pri domačem kot pri tujem avtorju, pa naj gre za jude ali fotografijo. Kljub vsemu, kar je doživljal ob uničevanju Sarajeva, v njegovem pisanju ni sovraštva, le obžalovanje in skrb. Tudi o vojnem zločincu Karadžića, s katerim sta se družila, pravi, da ni bil ne najboljši in ne najslabši pesnik, a ne najde zmerljivk. Jasno pa pove, da je vojni zločinec in konvertit, ki mu ni šlo toliko za nacionalno, marveč ga je vodil pohlep po materialnem dobrem in predvsem, da bi bil priznan kot najboljši pesnik. Ko je bil na oblasti, so zbirke in nagrade kar deževale. Sam sem se imel priložnost v živo srečati z njim, ko je z Dobrico Ćosićem že po balvanski revoluciji prišel v Ljubljano, menda v Klinični center, in sta obiskala tudi uredništvo Naših razgledov. V dveurnem pogovoru je Ćosić med drugim rekel, da so Srbi nor narod, Karadžić pa je dodal, naj to pove v Beogradu.

Kvadratura sarajevskega kroga Josipa Ostija je sicer duhovno težko, a vekakor zanimivo in poučno branje. Nekatere stvari se sicer ponavljajo, a temu se pri takšnem feljtonskem pisanju ni mogoče izogniti.