Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Maribor : Pivec, 2018
Josip Osti, bosensko-slovenski pesnik, esejist, literarni kritik, prevajalec, urednik in še kaj, ima izredno bogato bibliografijo, pa tudi nagrad in priznanj mu ne manjka. V mladosti (rojen je bil leta 1945 v Sarajevu) je bil kot tekač celo mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in član jugoslovanske atletske reprezentance. Od leta 1989 živi v Sloveniji, zadnja leta v Tomaju.
V knjižico Kvadratura sarajevskega kroga je vključil štiri eseje, ki so najprej izšli kot samostojne knjižice v zbirki Egzil-abc, ki jo je med letoma 1993 in 1996 urejal in večinoma na lastne stroške tiskal v okviru Kulturnega vikenda otrok iz Bosne in Hercegovine v Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Uspelo mu je natisniti 160 takšnih snopičev različnih avtorjev. Med skupnimi platnicami so se našli feljton Judje v Sarajevu in Bosni, napisan leta 1993 ob petstoti obletnici pregona judov iz Španije, Sarajevo nekoč in danes iz istega leta, Obrazi, liki, pokrajine … (o pomenu fotografij, posebno v času vojne), ki je nastal leta 1996, in iz istega leta zapis Radovan Karadžić – pisatelj in/ali zločinec. Vsi so bili napisani v času vojne v Bosni in Hercegovini in triletnega obleganja Sarajeva, ki je bilo zanj hujše kot obleganje Troje ali Leningrada, kajti v njem so se pobijali med seboj, streljal je bivši prijatelj na prijatelja, sosed na soseda. Vsem zapisom je skupno tudi to, da v njih nenehno poudarja sožitje v tako multinacionalnem mestu, njegovo kulturo in arhitekturo, kar pa je bilo med vojno barbarsko uničeno. Povezovalna nit je tudi vloga pesnikov in pisateljev v tem dogajanju, kajti marsikdo izmed tistih iz zelo številčne in pri kritikih zelo cenjene literarne generacije, katerih dela so izhajala v skupnih antologijah, je postali zločinec. Osti ugotavlja, da je že pred ozemeljsko delitvijo Bosne in Hercegovine na nacionalna območja, “etnično očiščena z genocidom in med katerimi so zarisane meje z nožem in človeškimi žrtvami”, prišlo do delitve na nacionalne literature, saj so vse tri narodnosti dobile antologijo lastne nacionalne literature. Kljub temu piše, da je literatura njegova resnična domovina, pisatelje, kakršni koli že so – in resnično jih je vseh vrst, tudi z večjimi človeškimi slabostmi, kot jih imajo drugi – pa ima za državljane svoje domovine.
Josip Osti je izjemno dobro podkovan v zgodovini, zlasti pa je velik poznavalec domače in svetovne literature, zato mu ni težko ob vsaki priložnosti najti ustreznega citata ali primerjave tako pri domačem kot pri tujem avtorju, pa naj gre za jude ali fotografijo. Kljub vsemu, kar je doživljal ob uničevanju Sarajeva, v njegovem pisanju ni sovraštva, le obžalovanje in skrb. Tudi o vojnem zločincu Karadžića, s katerim sta se družila, pravi, da ni bil ne najboljši in ne najslabši pesnik, a ne najde zmerljivk. Jasno pa pove, da je vojni zločinec in konvertit, ki mu ni šlo toliko za nacionalno, marveč ga je vodil pohlep po materialnem dobrem in predvsem, da bi bil priznan kot najboljši pesnik. Ko je bil na oblasti, so zbirke in nagrade kar deževale. Sam sem se imel priložnost v živo srečati z njim, ko je z Dobrico Ćosićem že po balvanski revoluciji prišel v Ljubljano, menda v Klinični center, in sta obiskala tudi uredništvo Naših razgledov. V dveurnem pogovoru je Ćosić med drugim rekel, da so Srbi nor narod, Karadžić pa je dodal, naj to pove v Beogradu.
Kvadratura sarajevskega kroga Josipa Ostija je sicer duhovno težko, a vekakor zanimivo in poučno branje. Nekatere stvari se sicer ponavljajo, a temu se pri takšnem feljtonskem pisanju ni mogoče izogniti.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Maribor : Pivec, 2018
Josip Osti, bosensko-slovenski pesnik, esejist, literarni kritik, prevajalec, urednik in še kaj, ima izredno bogato bibliografijo, pa tudi nagrad in priznanj mu ne manjka. V mladosti (rojen je bil leta 1945 v Sarajevu) je bil kot tekač celo mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in član jugoslovanske atletske reprezentance. Od leta 1989 živi v Sloveniji, zadnja leta v Tomaju.
V knjižico Kvadratura sarajevskega kroga je vključil štiri eseje, ki so najprej izšli kot samostojne knjižice v zbirki Egzil-abc, ki jo je med letoma 1993 in 1996 urejal in večinoma na lastne stroške tiskal v okviru Kulturnega vikenda otrok iz Bosne in Hercegovine v Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Uspelo mu je natisniti 160 takšnih snopičev različnih avtorjev. Med skupnimi platnicami so se našli feljton Judje v Sarajevu in Bosni, napisan leta 1993 ob petstoti obletnici pregona judov iz Španije, Sarajevo nekoč in danes iz istega leta, Obrazi, liki, pokrajine … (o pomenu fotografij, posebno v času vojne), ki je nastal leta 1996, in iz istega leta zapis Radovan Karadžić – pisatelj in/ali zločinec. Vsi so bili napisani v času vojne v Bosni in Hercegovini in triletnega obleganja Sarajeva, ki je bilo zanj hujše kot obleganje Troje ali Leningrada, kajti v njem so se pobijali med seboj, streljal je bivši prijatelj na prijatelja, sosed na soseda. Vsem zapisom je skupno tudi to, da v njih nenehno poudarja sožitje v tako multinacionalnem mestu, njegovo kulturo in arhitekturo, kar pa je bilo med vojno barbarsko uničeno. Povezovalna nit je tudi vloga pesnikov in pisateljev v tem dogajanju, kajti marsikdo izmed tistih iz zelo številčne in pri kritikih zelo cenjene literarne generacije, katerih dela so izhajala v skupnih antologijah, je postali zločinec. Osti ugotavlja, da je že pred ozemeljsko delitvijo Bosne in Hercegovine na nacionalna območja, “etnično očiščena z genocidom in med katerimi so zarisane meje z nožem in človeškimi žrtvami”, prišlo do delitve na nacionalne literature, saj so vse tri narodnosti dobile antologijo lastne nacionalne literature. Kljub temu piše, da je literatura njegova resnična domovina, pisatelje, kakršni koli že so – in resnično jih je vseh vrst, tudi z večjimi človeškimi slabostmi, kot jih imajo drugi – pa ima za državljane svoje domovine.
Josip Osti je izjemno dobro podkovan v zgodovini, zlasti pa je velik poznavalec domače in svetovne literature, zato mu ni težko ob vsaki priložnosti najti ustreznega citata ali primerjave tako pri domačem kot pri tujem avtorju, pa naj gre za jude ali fotografijo. Kljub vsemu, kar je doživljal ob uničevanju Sarajeva, v njegovem pisanju ni sovraštva, le obžalovanje in skrb. Tudi o vojnem zločincu Karadžića, s katerim sta se družila, pravi, da ni bil ne najboljši in ne najslabši pesnik, a ne najde zmerljivk. Jasno pa pove, da je vojni zločinec in konvertit, ki mu ni šlo toliko za nacionalno, marveč ga je vodil pohlep po materialnem dobrem in predvsem, da bi bil priznan kot najboljši pesnik. Ko je bil na oblasti, so zbirke in nagrade kar deževale. Sam sem se imel priložnost v živo srečati z njim, ko je z Dobrico Ćosićem že po balvanski revoluciji prišel v Ljubljano, menda v Klinični center, in sta obiskala tudi uredništvo Naših razgledov. V dveurnem pogovoru je Ćosić med drugim rekel, da so Srbi nor narod, Karadžić pa je dodal, naj to pove v Beogradu.
Kvadratura sarajevskega kroga Josipa Ostija je sicer duhovno težko, a vekakor zanimivo in poučno branje. Nekatere stvari se sicer ponavljajo, a temu se pri takšnem feljtonskem pisanju ni mogoče izogniti.
»V bistvu je že proces študija potekal tako, da smo improvizirali na teme iz teksta in so potem nekatere od teh improvizacij ostale v predstavi, tako da se izmenjuje Strnišev tekst z improviziranimi prizori,« pove Maruša Kink, režiserka predstave Žabe, ki je nastala po istoimenski dramski predlogi Gregorja Strniše. Premierno izvedbo predstave, ki je nastala v produkciji zavoda Bunker, si je ogledala Saška Rakef.
Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.
Scenarij je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado za najboljši scenarij.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
»Nismo skušali narediti nekaj broadwayjskega, ampak smo skušali narediti nekaj avtentičnega,« o družinskem mijauziklu Obuti maček pove režiser Vito Taufer. Priredbo znane pravljice Obuti maček je napisal Andrej Rozman - Roza, predstava pa je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Gledališča Koper. Premiero si je ogledala Saška Rakef. Ustvarjalci Režija: Vito Taufer Glasba: Nana Forte, Jure Ivanušič Dramaturgija: Dubravko Mihanović Asistenca režije: Mitja Lovše Scenografija in kostumografija: Barbara Stupica Projekcije: Barbara Stupica, Nejc Saje Video: Nejc Saje Korepeticija: Diego Barrios Ross Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Liam Hlede/Urša Červ Zasedba Maček, človekoliki maček v škornjih, Lutkamuc (glas – video): Rok Matek Matic, mlad in simpatičen (takisto na videu): Luka Cimprič Marjetica, mlada in simpatična kraljična: Anja Drnovšek Kralj, njen sitni in nervozni oče: Ivan Rupnik Kraljica, njena tečna in razvajena mama: Maruša Oblak Brdavšek, grof in poosebljena hudoba: Ivan Godnič Glasbenik, Sodnik (video): Jure Ivanušič Glasbenik, Pomočnica (video): Uroš Maček Glasbenik: Vasko Atanasovski Glasbenik: Marjan Stanić Glasbenik: Žiga Golob Lutkamuc (animacija – video): Barbara Bulatović Avtor fotografije: Miha Fras Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Koper/Premiera:14. 12. 2019
Prešernovo gledališče Kranj Neda R. Bric: Dr.Prešeren, krstna uprizoritev 13. in 14. decembra 2019. Režija: Neda R. Bric Dramaturg:Rok Andres Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Scenograf: Branko Hojnik Avtor glasbe: Damir Avdić Avtorica videa: Pila Rusjan Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe: Nejc Plevnik Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Slapar, Darja Reichman, Nataša Keser k. g./Lara Fortuna k. g., Vesna Pernarčič, Peter Musevski, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek NAPOVED: V letu, ko je minilo sto sedemdeset let odkar je v Kranju umrl slovenski pesnik France Prešeren, v letu, ki prihaja, pa se spominjamo dve sto dvajsete obletnice njegovega rojstva, je bilo sinoči v Prešernovem gledališču v Kranju krstno uprizorjeno besedilo Nede Rusjan Bric z naslovom Dr. Prešeren. V njem se ukvarja s pričevanji Prešernovih žensk. Od kod je črpala snov, pove: KUL631 Neda Rusjan Bric je dramo tudi režirala, na premieri je bila Tadeja Krečič.
Sinoči je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani četrti koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Neveljaven email naslov