Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Maribor : Pivec, 2018
Josip Osti, bosensko-slovenski pesnik, esejist, literarni kritik, prevajalec, urednik in še kaj, ima izredno bogato bibliografijo, pa tudi nagrad in priznanj mu ne manjka. V mladosti (rojen je bil leta 1945 v Sarajevu) je bil kot tekač celo mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in član jugoslovanske atletske reprezentance. Od leta 1989 živi v Sloveniji, zadnja leta v Tomaju.
V knjižico Kvadratura sarajevskega kroga je vključil štiri eseje, ki so najprej izšli kot samostojne knjižice v zbirki Egzil-abc, ki jo je med letoma 1993 in 1996 urejal in večinoma na lastne stroške tiskal v okviru Kulturnega vikenda otrok iz Bosne in Hercegovine v Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Uspelo mu je natisniti 160 takšnih snopičev različnih avtorjev. Med skupnimi platnicami so se našli feljton Judje v Sarajevu in Bosni, napisan leta 1993 ob petstoti obletnici pregona judov iz Španije, Sarajevo nekoč in danes iz istega leta, Obrazi, liki, pokrajine … (o pomenu fotografij, posebno v času vojne), ki je nastal leta 1996, in iz istega leta zapis Radovan Karadžić – pisatelj in/ali zločinec. Vsi so bili napisani v času vojne v Bosni in Hercegovini in triletnega obleganja Sarajeva, ki je bilo zanj hujše kot obleganje Troje ali Leningrada, kajti v njem so se pobijali med seboj, streljal je bivši prijatelj na prijatelja, sosed na soseda. Vsem zapisom je skupno tudi to, da v njih nenehno poudarja sožitje v tako multinacionalnem mestu, njegovo kulturo in arhitekturo, kar pa je bilo med vojno barbarsko uničeno. Povezovalna nit je tudi vloga pesnikov in pisateljev v tem dogajanju, kajti marsikdo izmed tistih iz zelo številčne in pri kritikih zelo cenjene literarne generacije, katerih dela so izhajala v skupnih antologijah, je postali zločinec. Osti ugotavlja, da je že pred ozemeljsko delitvijo Bosne in Hercegovine na nacionalna območja, “etnično očiščena z genocidom in med katerimi so zarisane meje z nožem in človeškimi žrtvami”, prišlo do delitve na nacionalne literature, saj so vse tri narodnosti dobile antologijo lastne nacionalne literature. Kljub temu piše, da je literatura njegova resnična domovina, pisatelje, kakršni koli že so – in resnično jih je vseh vrst, tudi z večjimi človeškimi slabostmi, kot jih imajo drugi – pa ima za državljane svoje domovine.
Josip Osti je izjemno dobro podkovan v zgodovini, zlasti pa je velik poznavalec domače in svetovne literature, zato mu ni težko ob vsaki priložnosti najti ustreznega citata ali primerjave tako pri domačem kot pri tujem avtorju, pa naj gre za jude ali fotografijo. Kljub vsemu, kar je doživljal ob uničevanju Sarajeva, v njegovem pisanju ni sovraštva, le obžalovanje in skrb. Tudi o vojnem zločincu Karadžića, s katerim sta se družila, pravi, da ni bil ne najboljši in ne najslabši pesnik, a ne najde zmerljivk. Jasno pa pove, da je vojni zločinec in konvertit, ki mu ni šlo toliko za nacionalno, marveč ga je vodil pohlep po materialnem dobrem in predvsem, da bi bil priznan kot najboljši pesnik. Ko je bil na oblasti, so zbirke in nagrade kar deževale. Sam sem se imel priložnost v živo srečati z njim, ko je z Dobrico Ćosićem že po balvanski revoluciji prišel v Ljubljano, menda v Klinični center, in sta obiskala tudi uredništvo Naših razgledov. V dveurnem pogovoru je Ćosić med drugim rekel, da so Srbi nor narod, Karadžić pa je dodal, naj to pove v Beogradu.
Kvadratura sarajevskega kroga Josipa Ostija je sicer duhovno težko, a vekakor zanimivo in poučno branje. Nekatere stvari se sicer ponavljajo, a temu se pri takšnem feljtonskem pisanju ni mogoče izogniti.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Maribor : Pivec, 2018
Josip Osti, bosensko-slovenski pesnik, esejist, literarni kritik, prevajalec, urednik in še kaj, ima izredno bogato bibliografijo, pa tudi nagrad in priznanj mu ne manjka. V mladosti (rojen je bil leta 1945 v Sarajevu) je bil kot tekač celo mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in član jugoslovanske atletske reprezentance. Od leta 1989 živi v Sloveniji, zadnja leta v Tomaju.
V knjižico Kvadratura sarajevskega kroga je vključil štiri eseje, ki so najprej izšli kot samostojne knjižice v zbirki Egzil-abc, ki jo je med letoma 1993 in 1996 urejal in večinoma na lastne stroške tiskal v okviru Kulturnega vikenda otrok iz Bosne in Hercegovine v Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Uspelo mu je natisniti 160 takšnih snopičev različnih avtorjev. Med skupnimi platnicami so se našli feljton Judje v Sarajevu in Bosni, napisan leta 1993 ob petstoti obletnici pregona judov iz Španije, Sarajevo nekoč in danes iz istega leta, Obrazi, liki, pokrajine … (o pomenu fotografij, posebno v času vojne), ki je nastal leta 1996, in iz istega leta zapis Radovan Karadžić – pisatelj in/ali zločinec. Vsi so bili napisani v času vojne v Bosni in Hercegovini in triletnega obleganja Sarajeva, ki je bilo zanj hujše kot obleganje Troje ali Leningrada, kajti v njem so se pobijali med seboj, streljal je bivši prijatelj na prijatelja, sosed na soseda. Vsem zapisom je skupno tudi to, da v njih nenehno poudarja sožitje v tako multinacionalnem mestu, njegovo kulturo in arhitekturo, kar pa je bilo med vojno barbarsko uničeno. Povezovalna nit je tudi vloga pesnikov in pisateljev v tem dogajanju, kajti marsikdo izmed tistih iz zelo številčne in pri kritikih zelo cenjene literarne generacije, katerih dela so izhajala v skupnih antologijah, je postali zločinec. Osti ugotavlja, da je že pred ozemeljsko delitvijo Bosne in Hercegovine na nacionalna območja, “etnično očiščena z genocidom in med katerimi so zarisane meje z nožem in človeškimi žrtvami”, prišlo do delitve na nacionalne literature, saj so vse tri narodnosti dobile antologijo lastne nacionalne literature. Kljub temu piše, da je literatura njegova resnična domovina, pisatelje, kakršni koli že so – in resnično jih je vseh vrst, tudi z večjimi človeškimi slabostmi, kot jih imajo drugi – pa ima za državljane svoje domovine.
Josip Osti je izjemno dobro podkovan v zgodovini, zlasti pa je velik poznavalec domače in svetovne literature, zato mu ni težko ob vsaki priložnosti najti ustreznega citata ali primerjave tako pri domačem kot pri tujem avtorju, pa naj gre za jude ali fotografijo. Kljub vsemu, kar je doživljal ob uničevanju Sarajeva, v njegovem pisanju ni sovraštva, le obžalovanje in skrb. Tudi o vojnem zločincu Karadžića, s katerim sta se družila, pravi, da ni bil ne najboljši in ne najslabši pesnik, a ne najde zmerljivk. Jasno pa pove, da je vojni zločinec in konvertit, ki mu ni šlo toliko za nacionalno, marveč ga je vodil pohlep po materialnem dobrem in predvsem, da bi bil priznan kot najboljši pesnik. Ko je bil na oblasti, so zbirke in nagrade kar deževale. Sam sem se imel priložnost v živo srečati z njim, ko je z Dobrico Ćosićem že po balvanski revoluciji prišel v Ljubljano, menda v Klinični center, in sta obiskala tudi uredništvo Naših razgledov. V dveurnem pogovoru je Ćosić med drugim rekel, da so Srbi nor narod, Karadžić pa je dodal, naj to pove v Beogradu.
Kvadratura sarajevskega kroga Josipa Ostija je sicer duhovno težko, a vekakor zanimivo in poučno branje. Nekatere stvari se sicer ponavljajo, a temu se pri takšnem feljtonskem pisanju ni mogoče izogniti.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov