Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Nebojša Lujanović je sorazmerno mlad pisatelj, toda njegov peti roman Oblak kožne barve je osupljivo, da, mojstrsko napisan, po vsebini in obdelavi izbrane tematike pa šokanten. Slednje ne v smislu pretiravanja in izmišljanja prisiljenih grobosti in izstopanj. Že to, da bralca milo rečeno preseneti, kako nov pogled mu pisec odpira na realnost in notrino ljudstva, ki že stoletja živi v Evropi in z Evropejci, ko mu govori o tragičnosti nekega predsodka in sovražnega odpora. Več kot očitno je – in to nam odlično informirani pisec z vrhunskim fabuliranjem in pretanjenimi literarnimi orodji neprizanesljivo prikaže –, da Ciganov oziroma po novoreku cinične politične korektnosti Romov nikoli nismo razumeli, tolerirali in sprejeli. Da ostajajo kasta nedotakljivih evropske civilizacije ne glede na gostiteljski oziroma bolje rečeno večinski narod, asimilativno raven, jezik in veroizpoved. Predsodkov še zdaleč nismo premagali z nažiganjem o enakopravnosti ter iskrenem dopuščanju različnosti. Če bi prišli z Zahoda, iz Amerike, potem morda …
V romanu Oblak kožne barve je Nebojša Lujanović povezal dve veliki katastrofi zadnjih stotih let: drugo svetovno vojno s holokavstom, kajti na seznamu ‘končne rešitve’ so se zelo visoko znašli tudi Romi, ter vojno ob razpadu Jugoslavije. Pot v Auschwitz, njegove grozote in pobeg iz njega opisuje prvoosebnik, žrtev sama, in to s strahotno slikovitostjo priče, drugega obdobja pa se pisec dotakne le kot ozadja in duha časa – zato pa se toliko bolj poglobi v poti in stanja glavnih junakov, predvsem mladega urbanega Roma Denisa, ki išče svojo identiteto ter se ji v sovražnem okolju Gadž, se pravi Neromov tudi neuspešno upira. Spretno prepleteni tokovi posameznih in notranje povezanih zgodb naj nenapovedani ostanejo bralcu, kajti kljub moči in prepričljivosti so pripovedi postranska stvar, ogrodje, pogojno rečeno tudi vaba. Veliko pomembneje je razumeti sporočilo, kako odločilno, da, usodno je že zgolj naključje vrojenosti, in da družbena izoliranost največkrat nasprotuje posameznikovi izbiri in želji. Zdi se bogokletno izvlečeno iz drugega časa, a je še vedno grobo res, da o sreči in uspehu oziroma že samo o možnosti in izbiri lahko odloča odtenek kože, polnost ustnic, oblika nosu, barva las. Zakoni o rasni čistosti niso potemneli z zatonom nacizma – le da je Balkan, ki je razen skoka v obdobje omenjene ubijalske ideologije edino prizorišče romana, nihajočega med Zagrebom in osrednjo Bosno, seveda manj rigorozen s pravili, bolj eksotičen, zato pa nič manj krut, nečloveški in krivičen.
Roman Oblak kožne barve je obogaten s številnimi romskimi pregovori, modrostmi, vzkliki, mitologijo in okruški vsakdanjega govora. Nikakor ni odveč poudariti, da je prevajalec Urban Vovk tenkočutno prisluhnil umetnini ter jo kot takšno ponudil tudi slovenskemu bralstvu.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Nebojša Lujanović je sorazmerno mlad pisatelj, toda njegov peti roman Oblak kožne barve je osupljivo, da, mojstrsko napisan, po vsebini in obdelavi izbrane tematike pa šokanten. Slednje ne v smislu pretiravanja in izmišljanja prisiljenih grobosti in izstopanj. Že to, da bralca milo rečeno preseneti, kako nov pogled mu pisec odpira na realnost in notrino ljudstva, ki že stoletja živi v Evropi in z Evropejci, ko mu govori o tragičnosti nekega predsodka in sovražnega odpora. Več kot očitno je – in to nam odlično informirani pisec z vrhunskim fabuliranjem in pretanjenimi literarnimi orodji neprizanesljivo prikaže –, da Ciganov oziroma po novoreku cinične politične korektnosti Romov nikoli nismo razumeli, tolerirali in sprejeli. Da ostajajo kasta nedotakljivih evropske civilizacije ne glede na gostiteljski oziroma bolje rečeno večinski narod, asimilativno raven, jezik in veroizpoved. Predsodkov še zdaleč nismo premagali z nažiganjem o enakopravnosti ter iskrenem dopuščanju različnosti. Če bi prišli z Zahoda, iz Amerike, potem morda …
V romanu Oblak kožne barve je Nebojša Lujanović povezal dve veliki katastrofi zadnjih stotih let: drugo svetovno vojno s holokavstom, kajti na seznamu ‘končne rešitve’ so se zelo visoko znašli tudi Romi, ter vojno ob razpadu Jugoslavije. Pot v Auschwitz, njegove grozote in pobeg iz njega opisuje prvoosebnik, žrtev sama, in to s strahotno slikovitostjo priče, drugega obdobja pa se pisec dotakne le kot ozadja in duha časa – zato pa se toliko bolj poglobi v poti in stanja glavnih junakov, predvsem mladega urbanega Roma Denisa, ki išče svojo identiteto ter se ji v sovražnem okolju Gadž, se pravi Neromov tudi neuspešno upira. Spretno prepleteni tokovi posameznih in notranje povezanih zgodb naj nenapovedani ostanejo bralcu, kajti kljub moči in prepričljivosti so pripovedi postranska stvar, ogrodje, pogojno rečeno tudi vaba. Veliko pomembneje je razumeti sporočilo, kako odločilno, da, usodno je že zgolj naključje vrojenosti, in da družbena izoliranost največkrat nasprotuje posameznikovi izbiri in želji. Zdi se bogokletno izvlečeno iz drugega časa, a je še vedno grobo res, da o sreči in uspehu oziroma že samo o možnosti in izbiri lahko odloča odtenek kože, polnost ustnic, oblika nosu, barva las. Zakoni o rasni čistosti niso potemneli z zatonom nacizma – le da je Balkan, ki je razen skoka v obdobje omenjene ubijalske ideologije edino prizorišče romana, nihajočega med Zagrebom in osrednjo Bosno, seveda manj rigorozen s pravili, bolj eksotičen, zato pa nič manj krut, nečloveški in krivičen.
Roman Oblak kožne barve je obogaten s številnimi romskimi pregovori, modrostmi, vzkliki, mitologijo in okruški vsakdanjega govora. Nikakor ni odveč poudariti, da je prevajalec Urban Vovk tenkočutno prisluhnil umetnini ter jo kot takšno ponudil tudi slovenskemu bralstvu.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov