Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Nebojša Lujanović je sorazmerno mlad pisatelj, toda njegov peti roman Oblak kožne barve je osupljivo, da, mojstrsko napisan, po vsebini in obdelavi izbrane tematike pa šokanten. Slednje ne v smislu pretiravanja in izmišljanja prisiljenih grobosti in izstopanj. Že to, da bralca milo rečeno preseneti, kako nov pogled mu pisec odpira na realnost in notrino ljudstva, ki že stoletja živi v Evropi in z Evropejci, ko mu govori o tragičnosti nekega predsodka in sovražnega odpora. Več kot očitno je – in to nam odlično informirani pisec z vrhunskim fabuliranjem in pretanjenimi literarnimi orodji neprizanesljivo prikaže –, da Ciganov oziroma po novoreku cinične politične korektnosti Romov nikoli nismo razumeli, tolerirali in sprejeli. Da ostajajo kasta nedotakljivih evropske civilizacije ne glede na gostiteljski oziroma bolje rečeno večinski narod, asimilativno raven, jezik in veroizpoved. Predsodkov še zdaleč nismo premagali z nažiganjem o enakopravnosti ter iskrenem dopuščanju različnosti. Če bi prišli z Zahoda, iz Amerike, potem morda …
V romanu Oblak kožne barve je Nebojša Lujanović povezal dve veliki katastrofi zadnjih stotih let: drugo svetovno vojno s holokavstom, kajti na seznamu ‘končne rešitve’ so se zelo visoko znašli tudi Romi, ter vojno ob razpadu Jugoslavije. Pot v Auschwitz, njegove grozote in pobeg iz njega opisuje prvoosebnik, žrtev sama, in to s strahotno slikovitostjo priče, drugega obdobja pa se pisec dotakne le kot ozadja in duha časa – zato pa se toliko bolj poglobi v poti in stanja glavnih junakov, predvsem mladega urbanega Roma Denisa, ki išče svojo identiteto ter se ji v sovražnem okolju Gadž, se pravi Neromov tudi neuspešno upira. Spretno prepleteni tokovi posameznih in notranje povezanih zgodb naj nenapovedani ostanejo bralcu, kajti kljub moči in prepričljivosti so pripovedi postranska stvar, ogrodje, pogojno rečeno tudi vaba. Veliko pomembneje je razumeti sporočilo, kako odločilno, da, usodno je že zgolj naključje vrojenosti, in da družbena izoliranost največkrat nasprotuje posameznikovi izbiri in želji. Zdi se bogokletno izvlečeno iz drugega časa, a je še vedno grobo res, da o sreči in uspehu oziroma že samo o možnosti in izbiri lahko odloča odtenek kože, polnost ustnic, oblika nosu, barva las. Zakoni o rasni čistosti niso potemneli z zatonom nacizma – le da je Balkan, ki je razen skoka v obdobje omenjene ubijalske ideologije edino prizorišče romana, nihajočega med Zagrebom in osrednjo Bosno, seveda manj rigorozen s pravili, bolj eksotičen, zato pa nič manj krut, nečloveški in krivičen.
Roman Oblak kožne barve je obogaten s številnimi romskimi pregovori, modrostmi, vzkliki, mitologijo in okruški vsakdanjega govora. Nikakor ni odveč poudariti, da je prevajalec Urban Vovk tenkočutno prisluhnil umetnini ter jo kot takšno ponudil tudi slovenskemu bralstvu.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Alenka Resman Langus.
Prevedel Urban Vovk; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Nebojša Lujanović je sorazmerno mlad pisatelj, toda njegov peti roman Oblak kožne barve je osupljivo, da, mojstrsko napisan, po vsebini in obdelavi izbrane tematike pa šokanten. Slednje ne v smislu pretiravanja in izmišljanja prisiljenih grobosti in izstopanj. Že to, da bralca milo rečeno preseneti, kako nov pogled mu pisec odpira na realnost in notrino ljudstva, ki že stoletja živi v Evropi in z Evropejci, ko mu govori o tragičnosti nekega predsodka in sovražnega odpora. Več kot očitno je – in to nam odlično informirani pisec z vrhunskim fabuliranjem in pretanjenimi literarnimi orodji neprizanesljivo prikaže –, da Ciganov oziroma po novoreku cinične politične korektnosti Romov nikoli nismo razumeli, tolerirali in sprejeli. Da ostajajo kasta nedotakljivih evropske civilizacije ne glede na gostiteljski oziroma bolje rečeno večinski narod, asimilativno raven, jezik in veroizpoved. Predsodkov še zdaleč nismo premagali z nažiganjem o enakopravnosti ter iskrenem dopuščanju različnosti. Če bi prišli z Zahoda, iz Amerike, potem morda …
V romanu Oblak kožne barve je Nebojša Lujanović povezal dve veliki katastrofi zadnjih stotih let: drugo svetovno vojno s holokavstom, kajti na seznamu ‘končne rešitve’ so se zelo visoko znašli tudi Romi, ter vojno ob razpadu Jugoslavije. Pot v Auschwitz, njegove grozote in pobeg iz njega opisuje prvoosebnik, žrtev sama, in to s strahotno slikovitostjo priče, drugega obdobja pa se pisec dotakne le kot ozadja in duha časa – zato pa se toliko bolj poglobi v poti in stanja glavnih junakov, predvsem mladega urbanega Roma Denisa, ki išče svojo identiteto ter se ji v sovražnem okolju Gadž, se pravi Neromov tudi neuspešno upira. Spretno prepleteni tokovi posameznih in notranje povezanih zgodb naj nenapovedani ostanejo bralcu, kajti kljub moči in prepričljivosti so pripovedi postranska stvar, ogrodje, pogojno rečeno tudi vaba. Veliko pomembneje je razumeti sporočilo, kako odločilno, da, usodno je že zgolj naključje vrojenosti, in da družbena izoliranost največkrat nasprotuje posameznikovi izbiri in želji. Zdi se bogokletno izvlečeno iz drugega časa, a je še vedno grobo res, da o sreči in uspehu oziroma že samo o možnosti in izbiri lahko odloča odtenek kože, polnost ustnic, oblika nosu, barva las. Zakoni o rasni čistosti niso potemneli z zatonom nacizma – le da je Balkan, ki je razen skoka v obdobje omenjene ubijalske ideologije edino prizorišče romana, nihajočega med Zagrebom in osrednjo Bosno, seveda manj rigorozen s pravili, bolj eksotičen, zato pa nič manj krut, nečloveški in krivičen.
Roman Oblak kožne barve je obogaten s številnimi romskimi pregovori, modrostmi, vzkliki, mitologijo in okruški vsakdanjega govora. Nikakor ni odveč poudariti, da je prevajalec Urban Vovk tenkočutno prisluhnil umetnini ter jo kot takšno ponudil tudi slovenskemu bralstvu.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov