Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sergio je ambiciozen mladenič z juga Italije, ki se skuša brez posebnih pomislekov prebiti v najožje politične kroge kontroverznega medijskega tajkuna in večkratnega premiera Silvia Berlusconija. Da bi napravil vtis na soseda, najame poleg Berlusconijeve letne rezidence vilo na Sardiniji, prireja razkošne in razvratne zabave ter skuša igrati nekakšnega zvodnika. Berlusconi pa se medtem na zasebni fronti spopada z zakonsko krizo, saj je ženi dovolj njegovega primitivizma in nezvestobe …
Novi film Paola Sorrentina Oni skuša skozi mozaično obliko združiti tisto Berlusconijevo obdobje, ko se je pripravljal, da bo spet prevzel oblast, o njem kot zloveščem pojavu pa so že izhajale tudi knjige nobelovcev. Skoraj pričakovati bi bilo, da bo iz tega nastala groteska; v očeh svojih kritikov se je Berlusconi oblikoval kot utelesitev sramote na dveh nogah, navsezadnje pa tudi naslov filma vsaj v slovenščini simpatično korespondira s freudovskim konceptom Onega.
A kot da bi se Sorrentino zavedal, da je v tem primeru nemogoče tekmovati z realnostjo. Za glavnega igralca si je znova izbral Tonija Servilla, s katerim sta že ustvarila odlično politično biografijo – v filmu Mogočnež iz leta 2008 sta Giulija Andreottija upodobila kot smrtonosno sfingo. Berlusconi se zdi glede na način javnega delovanja skoraj popolno nasprotje, kot warholovsko platno, za katerim ni ničesar, nanj pa lahko projecira vsak svoje, od prezira do zavisti. Kljub poskusu »učlovečenja« pa ostane tudi Berlusconi neznanka.
Pred kratkim smo lahko videli briljantno ameriško politično satiro o Dicku Cheneyju Mož iz ozadja, ki je precej uspešnejša od Sorrentinovega dela predvsem zato, ker zadnji vzbuja vprašanje, ali je dandanes sploh mogoče posneti celovečerni film, ki bi resnično razgalil izprijenost in podkupljivost vsakršne oblasti. Morda je bilo zadnje res radikalno delo na to temo Pasolinijev Salo ali 120 dni Sodome (1975); film Oni je v primerjavi s tem skoraj otroški vrtec.
V delu sta poleg nekaj iskrivih dialoških izmenjav in posrečenih režijskih rešitev impresivna tudi začetek in konec – kot pri Neskončni lepoti. Sorrentino pač še vedno izdatno krade Felliniju, pri čemer ne gre za cinefilsko posvetilo, ampak prilastitev. Je predvsem spreten kopist, ki ima nedvomno vizualni dar, vendar njegova dela ves čas puščajo dvom, ali res razume svoje podobe ali pa nam predvsem posreduje svoje navdušenje nad njimi.
Nekako prazno je skratka vse skupaj, kot razvlečena, dolgočasna zabava – kar je bil nemara celo avtorjev namen. In tudi film, dejansko sestavljen iz dveh prvotno ločenih delov, kot celota deluje neuravnoteženo; še Servillo niha med srhljivo podvojitvijo plastificiranega Berlusconija in sebe kot velikega igralca. A seštevek v oceni navedenih referenc vseeno kaže, da Oni niso le še ena biografija, ampak spada delo v razred tistih letnih kinematografskih »dogodkov«, ki jih ne kaže preskočiti. Navsezadnje se velja spomniti, da je bil Berlusconi svojevrsten avantgardist: svet informacij, zabave, posla, politike in podkupnin je pregnetel v neločljivo gmoto, ki se je v preteklem desetletju uspešno zakotalila po dobršnem delu sveta.
Sergio je ambiciozen mladenič z juga Italije, ki se skuša brez posebnih pomislekov prebiti v najožje politične kroge Silvia Berlusconija
Sergio je ambiciozen mladenič z juga Italije, ki se skuša brez posebnih pomislekov prebiti v najožje politične kroge kontroverznega medijskega tajkuna in večkratnega premiera Silvia Berlusconija. Da bi napravil vtis na soseda, najame poleg Berlusconijeve letne rezidence vilo na Sardiniji, prireja razkošne in razvratne zabave ter skuša igrati nekakšnega zvodnika. Berlusconi pa se medtem na zasebni fronti spopada z zakonsko krizo, saj je ženi dovolj njegovega primitivizma in nezvestobe …
Novi film Paola Sorrentina Oni skuša skozi mozaično obliko združiti tisto Berlusconijevo obdobje, ko se je pripravljal, da bo spet prevzel oblast, o njem kot zloveščem pojavu pa so že izhajale tudi knjige nobelovcev. Skoraj pričakovati bi bilo, da bo iz tega nastala groteska; v očeh svojih kritikov se je Berlusconi oblikoval kot utelesitev sramote na dveh nogah, navsezadnje pa tudi naslov filma vsaj v slovenščini simpatično korespondira s freudovskim konceptom Onega.
A kot da bi se Sorrentino zavedal, da je v tem primeru nemogoče tekmovati z realnostjo. Za glavnega igralca si je znova izbral Tonija Servilla, s katerim sta že ustvarila odlično politično biografijo – v filmu Mogočnež iz leta 2008 sta Giulija Andreottija upodobila kot smrtonosno sfingo. Berlusconi se zdi glede na način javnega delovanja skoraj popolno nasprotje, kot warholovsko platno, za katerim ni ničesar, nanj pa lahko projecira vsak svoje, od prezira do zavisti. Kljub poskusu »učlovečenja« pa ostane tudi Berlusconi neznanka.
Pred kratkim smo lahko videli briljantno ameriško politično satiro o Dicku Cheneyju Mož iz ozadja, ki je precej uspešnejša od Sorrentinovega dela predvsem zato, ker zadnji vzbuja vprašanje, ali je dandanes sploh mogoče posneti celovečerni film, ki bi resnično razgalil izprijenost in podkupljivost vsakršne oblasti. Morda je bilo zadnje res radikalno delo na to temo Pasolinijev Salò ali 120 dni Sodome (1975); film Oni je v primerjavi s tem skoraj otroški vrtec.
V delu sta poleg nekaj iskrivih dialoških izmenjav in posrečenih režijskih rešitev impresivna tudi začetek in konec – kot pri Neskončni lepoti. Sorrentino pač še vedno izdatno krade Felliniju, pri čemer ne gre za cinefilsko posvetilo, ampak prilastitev. Je predvsem spreten kopist, ki ima nedvomno vizualni dar, vendar njegova dela ves čas puščajo dvom, ali res razume svoje podobe ali pa nam predvsem posreduje svoje navdušenje nad njimi.
Nekako prazno je skratka vse skupaj, kot razvlečena, dolgočasna zabava – kar je bil nemara celo avtorjev namen. In tudi film, dejansko sestavljen iz dveh prvotno ločenih delov, kot celota deluje neuravnoteženo; še Servillo niha med srhljivo podvojitvijo plastificiranega Berlusconija in sebe kot velikega igralca. A seštevek v oceni navedenih referenc vseeno kaže, da Oni niso le še ena biografija, ampak spada delo v razred tistih letnih kinematografskih »dogodkov«, ki jih ne kaže preskočiti. Navsezadnje se velja spomniti, da je bil Berlusconi svojevrsten avantgardist: svet informacij, zabave, posla, politike in podkupnin je pregnetel v neločljivo gmoto, ki se je v preteklem desetletju uspešno zakotalila po dobršnem delu sveta.
Sergio je ambiciozen mladenič z juga Italije, ki se skuša brez posebnih pomislekov prebiti v najožje politične kroge kontroverznega medijskega tajkuna in večkratnega premiera Silvia Berlusconija. Da bi napravil vtis na soseda, najame poleg Berlusconijeve letne rezidence vilo na Sardiniji, prireja razkošne in razvratne zabave ter skuša igrati nekakšnega zvodnika. Berlusconi pa se medtem na zasebni fronti spopada z zakonsko krizo, saj je ženi dovolj njegovega primitivizma in nezvestobe …
Novi film Paola Sorrentina Oni skuša skozi mozaično obliko združiti tisto Berlusconijevo obdobje, ko se je pripravljal, da bo spet prevzel oblast, o njem kot zloveščem pojavu pa so že izhajale tudi knjige nobelovcev. Skoraj pričakovati bi bilo, da bo iz tega nastala groteska; v očeh svojih kritikov se je Berlusconi oblikoval kot utelesitev sramote na dveh nogah, navsezadnje pa tudi naslov filma vsaj v slovenščini simpatično korespondira s freudovskim konceptom Onega.
A kot da bi se Sorrentino zavedal, da je v tem primeru nemogoče tekmovati z realnostjo. Za glavnega igralca si je znova izbral Tonija Servilla, s katerim sta že ustvarila odlično politično biografijo – v filmu Mogočnež iz leta 2008 sta Giulija Andreottija upodobila kot smrtonosno sfingo. Berlusconi se zdi glede na način javnega delovanja skoraj popolno nasprotje, kot warholovsko platno, za katerim ni ničesar, nanj pa lahko projecira vsak svoje, od prezira do zavisti. Kljub poskusu »učlovečenja« pa ostane tudi Berlusconi neznanka.
Pred kratkim smo lahko videli briljantno ameriško politično satiro o Dicku Cheneyju Mož iz ozadja, ki je precej uspešnejša od Sorrentinovega dela predvsem zato, ker zadnji vzbuja vprašanje, ali je dandanes sploh mogoče posneti celovečerni film, ki bi resnično razgalil izprijenost in podkupljivost vsakršne oblasti. Morda je bilo zadnje res radikalno delo na to temo Pasolinijev Salo ali 120 dni Sodome (1975); film Oni je v primerjavi s tem skoraj otroški vrtec.
V delu sta poleg nekaj iskrivih dialoških izmenjav in posrečenih režijskih rešitev impresivna tudi začetek in konec – kot pri Neskončni lepoti. Sorrentino pač še vedno izdatno krade Felliniju, pri čemer ne gre za cinefilsko posvetilo, ampak prilastitev. Je predvsem spreten kopist, ki ima nedvomno vizualni dar, vendar njegova dela ves čas puščajo dvom, ali res razume svoje podobe ali pa nam predvsem posreduje svoje navdušenje nad njimi.
Nekako prazno je skratka vse skupaj, kot razvlečena, dolgočasna zabava – kar je bil nemara celo avtorjev namen. In tudi film, dejansko sestavljen iz dveh prvotno ločenih delov, kot celota deluje neuravnoteženo; še Servillo niha med srhljivo podvojitvijo plastificiranega Berlusconija in sebe kot velikega igralca. A seštevek v oceni navedenih referenc vseeno kaže, da Oni niso le še ena biografija, ampak spada delo v razred tistih letnih kinematografskih »dogodkov«, ki jih ne kaže preskočiti. Navsezadnje se velja spomniti, da je bil Berlusconi svojevrsten avantgardist: svet informacij, zabave, posla, politike in podkupnin je pregnetel v neločljivo gmoto, ki se je v preteklem desetletju uspešno zakotalila po dobršnem delu sveta.
Sergio je ambiciozen mladenič z juga Italije, ki se skuša brez posebnih pomislekov prebiti v najožje politične kroge Silvia Berlusconija
Sergio je ambiciozen mladenič z juga Italije, ki se skuša brez posebnih pomislekov prebiti v najožje politične kroge kontroverznega medijskega tajkuna in večkratnega premiera Silvia Berlusconija. Da bi napravil vtis na soseda, najame poleg Berlusconijeve letne rezidence vilo na Sardiniji, prireja razkošne in razvratne zabave ter skuša igrati nekakšnega zvodnika. Berlusconi pa se medtem na zasebni fronti spopada z zakonsko krizo, saj je ženi dovolj njegovega primitivizma in nezvestobe …
Novi film Paola Sorrentina Oni skuša skozi mozaično obliko združiti tisto Berlusconijevo obdobje, ko se je pripravljal, da bo spet prevzel oblast, o njem kot zloveščem pojavu pa so že izhajale tudi knjige nobelovcev. Skoraj pričakovati bi bilo, da bo iz tega nastala groteska; v očeh svojih kritikov se je Berlusconi oblikoval kot utelesitev sramote na dveh nogah, navsezadnje pa tudi naslov filma vsaj v slovenščini simpatično korespondira s freudovskim konceptom Onega.
A kot da bi se Sorrentino zavedal, da je v tem primeru nemogoče tekmovati z realnostjo. Za glavnega igralca si je znova izbral Tonija Servilla, s katerim sta že ustvarila odlično politično biografijo – v filmu Mogočnež iz leta 2008 sta Giulija Andreottija upodobila kot smrtonosno sfingo. Berlusconi se zdi glede na način javnega delovanja skoraj popolno nasprotje, kot warholovsko platno, za katerim ni ničesar, nanj pa lahko projecira vsak svoje, od prezira do zavisti. Kljub poskusu »učlovečenja« pa ostane tudi Berlusconi neznanka.
Pred kratkim smo lahko videli briljantno ameriško politično satiro o Dicku Cheneyju Mož iz ozadja, ki je precej uspešnejša od Sorrentinovega dela predvsem zato, ker zadnji vzbuja vprašanje, ali je dandanes sploh mogoče posneti celovečerni film, ki bi resnično razgalil izprijenost in podkupljivost vsakršne oblasti. Morda je bilo zadnje res radikalno delo na to temo Pasolinijev Salò ali 120 dni Sodome (1975); film Oni je v primerjavi s tem skoraj otroški vrtec.
V delu sta poleg nekaj iskrivih dialoških izmenjav in posrečenih režijskih rešitev impresivna tudi začetek in konec – kot pri Neskončni lepoti. Sorrentino pač še vedno izdatno krade Felliniju, pri čemer ne gre za cinefilsko posvetilo, ampak prilastitev. Je predvsem spreten kopist, ki ima nedvomno vizualni dar, vendar njegova dela ves čas puščajo dvom, ali res razume svoje podobe ali pa nam predvsem posreduje svoje navdušenje nad njimi.
Nekako prazno je skratka vse skupaj, kot razvlečena, dolgočasna zabava – kar je bil nemara celo avtorjev namen. In tudi film, dejansko sestavljen iz dveh prvotno ločenih delov, kot celota deluje neuravnoteženo; še Servillo niha med srhljivo podvojitvijo plastificiranega Berlusconija in sebe kot velikega igralca. A seštevek v oceni navedenih referenc vseeno kaže, da Oni niso le še ena biografija, ampak spada delo v razred tistih letnih kinematografskih »dogodkov«, ki jih ne kaže preskočiti. Navsezadnje se velja spomniti, da je bil Berlusconi svojevrsten avantgardist: svet informacij, zabave, posla, politike in podkupnin je pregnetel v neločljivo gmoto, ki se je v preteklem desetletju uspešno zakotalila po dobršnem delu sveta.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
Neveljaven email naslov