Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Zbirka pesmi Francija Novaka Vračanje pogleda, ki je svojevrstno odkritje. Sveže, na oko preprosto, skoraj pripovedno pesništvo, je posvečeno najbolj elementarnim pojavom, živi in mrtvi naravi. To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene. Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: »dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«
Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: »Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«
Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:
»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: »Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«
Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.
Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Zbirka pesmi Francija Novaka Vračanje pogleda, ki je svojevrstno odkritje. Sveže, na oko preprosto, skoraj pripovedno pesništvo, je posvečeno najbolj elementarnim pojavom, živi in mrtvi naravi. To so utrinki, vtisi in premisleki o okolju, ki nas obkroža, o naravi, ki je okoli nas in v nas, ki ji pripadamo in katere del smo. Pa ne slavospevi, pesmi se izpisujejo kot prelitje podob v dušo pesnika in ponovno izlitje v besedah, v ritmu, ki ga narekujejo letni časi, voda, zemlja, prst in kamen. Pesniški jezik povzdiguje videno, občuteno in doživeto brez zapletenih metafor, a z natančnim nizanjem besed, s preudarnim in izvirnim skladanjem v nove, večplastne pomene. Te dvovrstične pesmi so kot pogled otroka, ki šele odkriva svet, prvo travo, lužo, bilko in kamen in se postopno zazira dlje, v daljave, v višave, k zvezdam. Otrok in modrec v eni osebi si podajata roke, prepletata spomin z izkušnjo, nasvetom, z vodilom. Da je pesnik tudi slikar in fotograf, se razkriva skozi besede, ki so kot čopič ali zrklo fotografskega aparata. Kot bi se zazrli v slikarsko platno: »dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«
Najbolj presenetljiva v pesmih Francija Novaka je prav ta dvojna perspektiva, pogled iz sebe in pogled od zunaj vase, vračanje pogleda, kot je zapisano v samem naslovu zbirke. V pesmi z enakim naslovom piše: »Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«
Vse pesmi zaznamuje pesnikova močna vez z naravo in svojo prvobitnostjo. Nuja po ubranosti človeka in okolja – zemlje, vode, vsega živega – je ves čas prisotna, nevsiljivo pa tudi odgovornost za ohranitev življenja in odpor do agresije, o čemer zgovorno pripoveduje v pesmi Pogled ustreljenega volka v prtljažniku terenskega avtomobila:
»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
O minljivosti, smrti in večnem krogu življenja v pesmi Nepobrana jabolka pod drevesom na vrtu sprijaznjeno in pomirljivo spregovorijo kar jabolka sama: »Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«
Branje zbirke Francija Novaka Vračanje pogleda je kot plutje po široki reki, ki nima velikih brzic in slapov, a v njej odsevajo nebo in obrežja, obrazi današnji in nekdanji, medtem ko v strugi brusi kamne in v prepletu trav skriva potopljene zaklade. Pesnik je v njej ustvaril razpoloženja in relacije, kot jih je začutiti tudi v pesmih iz zbirke Jureta Jakoba Delci dela, letošnjega nagrajenca Prešernove sklada, ali v pesmih iz zbirke Morje v nas estonskega pesnika Jaana Kaplinskega, prejemnika nagrade Vilenica leta 2001.
Mehko, tenkočutno in privlačno bodo pesmi Francija Novaka bralce popeljale v stanje prvotnih zaznav in pozabljenih vrednot.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov