Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Založba Pivec, 2018
Ne gre mi v glavo: še pred nekaj tedni občudujem v prevodih Vonnegutovih zgodb odličnega prevajalca in celo somišljenika v navdušenju nad legendarnim ameriškim pisateljem, zdaj pa me treščijo ob tla čvekanje, abotnosti in vehementna literarna samodegradacija samoimenovanega potopisca in humorista, ki ni ne prvo ne drugo. Pač, dobili so me na radovednost, saj me zelo vleče na Kavkaz in v Gruzijo – potem pa se usujejo slabi štosi, driske Gradišnikovih in ustvarjanje nekakšnega klovnovskega kulta osebnosti s prozornim norčevanjem iz vsega, sploh pa iz potovanja, gostiteljske dežele in samega sebe. Ni se treba siliti, da padejo bralcu v naročje podobnosti s podobno neokusnimi potopisarskimi narcisi in ustno nasilnimi egomani, na primer Bogomilom Ferfilo in Zvonetom Šerugo. Tudi Branko Gradišnik se skoraj petdeset strani ukvarja s promocijo samega sebe in svoje žalostne obrti – nakar se 280 strani razliva s turizmom najslabše vrste in s pisarjenjem, ki je žaljivo zabavnjaško na najcenejši način. Mož se razglaša za humorista, a je v tej knjigi duhovito le tisto, kar je presajeno iz drugih vrtov. Seveda zaudarja tudi Gradišnikova praksa, da več kot o kulturno-zgodovinskih stvaritvah dežele razpreda o straniščih, prebavnih motnjah in črevesnih izdelkih sebe in svoje družine. Sicer pa bi morali že tako ali tako zdavnaj potegniti črto ter pribiti, da skok z letalom tja in nazaj, vódeno (ali tudi vodéno!) križarjenje z minibusom med vnaprej predpisanimi točkami, skupinsko premeščanje po rezerviranih prenočiščih in vse drugo, kar sodi k dejavnosti, ki so jo Anglosasi upravičeno krstili s srhljivim vzdevkom Hospitality Industry, ni nobeno potovanje. Sploh pa s takšno preračunano lažno otroško naivnostjo, kot jo predvaja Branko Gradišnik, avtor še kdove koliko podobnih knjižnih strahot. Čvekanje, da se človeku dela kurja polt od zoprnega in maloumnega, se tako ali tako prav nič ne ujema z bedastim nadpisom Strogo zaupno.
Veš, poet, svoj dolg? Naj mi avtor oprosti ali ne, ampak škoda, ki jo dela literaturi, kulturi, medčloveškosti in ne nazadnje zdravi pameti, je toliko večja, kolikor imenitneje in bolj priznano zvenijo njegovo ime in reference.
Res sem razočaran. In tudi užaljen.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Založba Pivec, 2018
Ne gre mi v glavo: še pred nekaj tedni občudujem v prevodih Vonnegutovih zgodb odličnega prevajalca in celo somišljenika v navdušenju nad legendarnim ameriškim pisateljem, zdaj pa me treščijo ob tla čvekanje, abotnosti in vehementna literarna samodegradacija samoimenovanega potopisca in humorista, ki ni ne prvo ne drugo. Pač, dobili so me na radovednost, saj me zelo vleče na Kavkaz in v Gruzijo – potem pa se usujejo slabi štosi, driske Gradišnikovih in ustvarjanje nekakšnega klovnovskega kulta osebnosti s prozornim norčevanjem iz vsega, sploh pa iz potovanja, gostiteljske dežele in samega sebe. Ni se treba siliti, da padejo bralcu v naročje podobnosti s podobno neokusnimi potopisarskimi narcisi in ustno nasilnimi egomani, na primer Bogomilom Ferfilo in Zvonetom Šerugo. Tudi Branko Gradišnik se skoraj petdeset strani ukvarja s promocijo samega sebe in svoje žalostne obrti – nakar se 280 strani razliva s turizmom najslabše vrste in s pisarjenjem, ki je žaljivo zabavnjaško na najcenejši način. Mož se razglaša za humorista, a je v tej knjigi duhovito le tisto, kar je presajeno iz drugih vrtov. Seveda zaudarja tudi Gradišnikova praksa, da več kot o kulturno-zgodovinskih stvaritvah dežele razpreda o straniščih, prebavnih motnjah in črevesnih izdelkih sebe in svoje družine. Sicer pa bi morali že tako ali tako zdavnaj potegniti črto ter pribiti, da skok z letalom tja in nazaj, vódeno (ali tudi vodéno!) križarjenje z minibusom med vnaprej predpisanimi točkami, skupinsko premeščanje po rezerviranih prenočiščih in vse drugo, kar sodi k dejavnosti, ki so jo Anglosasi upravičeno krstili s srhljivim vzdevkom Hospitality Industry, ni nobeno potovanje. Sploh pa s takšno preračunano lažno otroško naivnostjo, kot jo predvaja Branko Gradišnik, avtor še kdove koliko podobnih knjižnih strahot. Čvekanje, da se človeku dela kurja polt od zoprnega in maloumnega, se tako ali tako prav nič ne ujema z bedastim nadpisom Strogo zaupno.
Veš, poet, svoj dolg? Naj mi avtor oprosti ali ne, ampak škoda, ki jo dela literaturi, kulturi, medčloveškosti in ne nazadnje zdravi pameti, je toliko večja, kolikor imenitneje in bolj priznano zvenijo njegovo ime in reference.
Res sem razočaran. In tudi užaljen.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Neveljaven email naslov