Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Založba Pivec, 2018
Ne gre mi v glavo: še pred nekaj tedni občudujem v prevodih Vonnegutovih zgodb odličnega prevajalca in celo somišljenika v navdušenju nad legendarnim ameriškim pisateljem, zdaj pa me treščijo ob tla čvekanje, abotnosti in vehementna literarna samodegradacija samoimenovanega potopisca in humorista, ki ni ne prvo ne drugo. Pač, dobili so me na radovednost, saj me zelo vleče na Kavkaz in v Gruzijo – potem pa se usujejo slabi štosi, driske Gradišnikovih in ustvarjanje nekakšnega klovnovskega kulta osebnosti s prozornim norčevanjem iz vsega, sploh pa iz potovanja, gostiteljske dežele in samega sebe. Ni se treba siliti, da padejo bralcu v naročje podobnosti s podobno neokusnimi potopisarskimi narcisi in ustno nasilnimi egomani, na primer Bogomilom Ferfilo in Zvonetom Šerugo. Tudi Branko Gradišnik se skoraj petdeset strani ukvarja s promocijo samega sebe in svoje žalostne obrti – nakar se 280 strani razliva s turizmom najslabše vrste in s pisarjenjem, ki je žaljivo zabavnjaško na najcenejši način. Mož se razglaša za humorista, a je v tej knjigi duhovito le tisto, kar je presajeno iz drugih vrtov. Seveda zaudarja tudi Gradišnikova praksa, da več kot o kulturno-zgodovinskih stvaritvah dežele razpreda o straniščih, prebavnih motnjah in črevesnih izdelkih sebe in svoje družine. Sicer pa bi morali že tako ali tako zdavnaj potegniti črto ter pribiti, da skok z letalom tja in nazaj, vódeno (ali tudi vodéno!) križarjenje z minibusom med vnaprej predpisanimi točkami, skupinsko premeščanje po rezerviranih prenočiščih in vse drugo, kar sodi k dejavnosti, ki so jo Anglosasi upravičeno krstili s srhljivim vzdevkom Hospitality Industry, ni nobeno potovanje. Sploh pa s takšno preračunano lažno otroško naivnostjo, kot jo predvaja Branko Gradišnik, avtor še kdove koliko podobnih knjižnih strahot. Čvekanje, da se človeku dela kurja polt od zoprnega in maloumnega, se tako ali tako prav nič ne ujema z bedastim nadpisom Strogo zaupno.
Veš, poet, svoj dolg? Naj mi avtor oprosti ali ne, ampak škoda, ki jo dela literaturi, kulturi, medčloveškosti in ne nazadnje zdravi pameti, je toliko večja, kolikor imenitneje in bolj priznano zvenijo njegovo ime in reference.
Res sem razočaran. In tudi užaljen.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Založba Pivec, 2018
Ne gre mi v glavo: še pred nekaj tedni občudujem v prevodih Vonnegutovih zgodb odličnega prevajalca in celo somišljenika v navdušenju nad legendarnim ameriškim pisateljem, zdaj pa me treščijo ob tla čvekanje, abotnosti in vehementna literarna samodegradacija samoimenovanega potopisca in humorista, ki ni ne prvo ne drugo. Pač, dobili so me na radovednost, saj me zelo vleče na Kavkaz in v Gruzijo – potem pa se usujejo slabi štosi, driske Gradišnikovih in ustvarjanje nekakšnega klovnovskega kulta osebnosti s prozornim norčevanjem iz vsega, sploh pa iz potovanja, gostiteljske dežele in samega sebe. Ni se treba siliti, da padejo bralcu v naročje podobnosti s podobno neokusnimi potopisarskimi narcisi in ustno nasilnimi egomani, na primer Bogomilom Ferfilo in Zvonetom Šerugo. Tudi Branko Gradišnik se skoraj petdeset strani ukvarja s promocijo samega sebe in svoje žalostne obrti – nakar se 280 strani razliva s turizmom najslabše vrste in s pisarjenjem, ki je žaljivo zabavnjaško na najcenejši način. Mož se razglaša za humorista, a je v tej knjigi duhovito le tisto, kar je presajeno iz drugih vrtov. Seveda zaudarja tudi Gradišnikova praksa, da več kot o kulturno-zgodovinskih stvaritvah dežele razpreda o straniščih, prebavnih motnjah in črevesnih izdelkih sebe in svoje družine. Sicer pa bi morali že tako ali tako zdavnaj potegniti črto ter pribiti, da skok z letalom tja in nazaj, vódeno (ali tudi vodéno!) križarjenje z minibusom med vnaprej predpisanimi točkami, skupinsko premeščanje po rezerviranih prenočiščih in vse drugo, kar sodi k dejavnosti, ki so jo Anglosasi upravičeno krstili s srhljivim vzdevkom Hospitality Industry, ni nobeno potovanje. Sploh pa s takšno preračunano lažno otroško naivnostjo, kot jo predvaja Branko Gradišnik, avtor še kdove koliko podobnih knjižnih strahot. Čvekanje, da se človeku dela kurja polt od zoprnega in maloumnega, se tako ali tako prav nič ne ujema z bedastim nadpisom Strogo zaupno.
Veš, poet, svoj dolg? Naj mi avtor oprosti ali ne, ampak škoda, ki jo dela literaturi, kulturi, medčloveškosti in ne nazadnje zdravi pameti, je toliko večja, kolikor imenitneje in bolj priznano zvenijo njegovo ime in reference.
Res sem razočaran. In tudi užaljen.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Neveljaven email naslov