Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Avtor zapisa: Urban Tarman.
Vir fotografije: Kinodvor.
V Kinodvoru v Ljubljani so sinoči premierno predvajali dokumentarec o filmskem pedagogu, kritiku in teoretiku Jožetu Dolmarku.
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Avtor zapisa: Urban Tarman.
Vir fotografije: Kinodvor.
V Kinodvoru v Ljubljani so sinoči premierno predvajali dokumentarec o filmskem pedagogu, kritiku in teoretiku Jožetu Dolmarku.
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju.
Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje.
Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti.
Posvetitev pomladi, na glasbo Igorja Stravinskega, je tema, ki se je režiser in koreograf Matjaž Farič loteva že četrtič v svoji umetniški karieri. Tokrat v obliki lutkovnega baleta, ki so ga uprizorili v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. Avtor glasbe: Igor Stravinski Režiser: Matjaž Farič Avtorica likovne podobe: Barbara Stupica Dramaturginji: Staša Prah in Nika Švab Igralci: Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič k. g., Iztok Lužar, Matevž Mu¨ller, Dušan Teropšič k. g. Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak foto: Jaka Varmuž
Andrej Rozman Roza: Baal Režija: Vito Taufer Po motivih Baala Bertolta Brechta Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 20. 3. 2019 Dramaturgija: Dubravko Mihanović Scenografija: Zora Stančič Animacija po predlogah Zore Stančič: Andrej Kamnik Kostumografija: Barbara Stupica Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Glasba: Aleksander Pešut - Schatzi Glasbeni aranžmaji: Vasko Atanasovski Trio Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl »Idealist, ki se trudi, da bi ljubezen na tem svetu premagala pohlep in egoizem, je divjo sebično zver skril pred zunanjim svetom in jo zdaj le za kratek čas spustil ven za potrebe teatra in zato, da nas spomni, kako komplicirana je svoboda,« o igri Baal zapiše njen avtor Andrej Rozman Roza. Igra je nastala po motivih Baala Bertolta Brechta, v režiji Vita Tauferja pa je bila včeraj krstno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ogledala si jo je Saška Rakef. Foto: Marko Modic
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Neveljaven email naslov