Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Igor Velše.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Le kdo bi se branil navodil, kako se čim bolj posrečeno in polnokrvno prebijati skozi življenje? Möderndorferjeva knjiga krajše proze s preprostim naslovom Navodila za srečo nam jih podarja kar nekaj, a vsevedna babica iz naslovne zgodbe je najbrž največja poznavalka skrivnosti lagodnega bivanja – zjutraj popij surovo jajce, pa boš ves dan srečen, se glasi njen napotek za sproščeno in zadovoljno življenje. Tu so še druga ljudska modrovanja, ki pomagajo priklicati srečo, na primer: kadar sneži, si povezni kapo preko ušes; ko prečkaš cesto, poglej na levo in desno; ne prijateljuj s časopisi, gostilnami in tujo lastnino. Ta in njim podobna premlevanja so sicer ena od bolj prostodušnih in igrivih plasti knjige, a kaj, ko omenjena gospa, ki v vraže iskreno verjame, umre samo zato, ker meni, da so zdravniki znanilci nesreče. Tedaj vsaj postane popolnoma jasno, da sreča nima ne pozivnika za nujne primere in ne navodil za uporabo, da torej splošna bližnjica do nje ne obstaja, prej nasprotno: ker sreča naglo vijuga med ljudmi, se nemalokdaj spotika in opoteka. To nazadnje sprevidijo tudi akterji pričujočih zgodb, ki si zelo želijo mirnega in srečnega življenja, a ga ne znajo zgrabiti za roge, kot se ne znajo povleči iz primeža neprijetnih izkušenj, izpraznjenih razmerij in medsebojnih prevar. Iz tega izhaja posreden opomin, da vsak kuje svojo srečo sam ali, povedano drugače, da si vsak sam snuje in piše svojo knjigo življenja. Le da osebam v zgodbah pogosto primanjkuje kovaškega znanja, zaradi česar raje postanejo pasivne priče in podrobni popisovalci posamičnih nesrečnih usod. Med vztrajnim prestopanjem pred pragovi svojih ali tujih izkušenj pa pozabljajo, da ne bi bilo slabo na vsem lepem pritisniti preslednice ter se s popotno palico v rokah odpraviti sebi in sreči naproti.
Navodila za srečo so sestavljena iz dvaindvajsetih daljših in krajših zgodb, v katerih ne manjka nestrpnih pričakovanj, presenečenj in osupljivih peripetij. Ena od njihovih svetlejših intonacij je jedrnat, neposreden in priljudno poantiran pripovedni slog, ki v povezavi s šaljivimi, komičnimi, sanjskimi, grotesknimi, poetičnimi ipd. poudarki generira pomen osrednjih prigod. Do izraza prihajajo pereči problemi sodobnega slehernika, ki zaradi nesrečnih razmer ali okoliščin dobivajo tragičen prizvok. Med njimi izstopajo neljubi nesporazumi in nepremostljiva nasprotja v erotičnih, ljubezenskih, poklicnih in sorodstvenih odnosih. Tu vidnejšo vlogo odigrajo sporazumevalni zdrsljaji, globoke notranje stiske, spolni prestopki, prešuštva in vseprisotna odtujenost, ki imajo največ zaslug pri tem, da v Navodilih za srečo ni izrazito veselih in neobremenjenih zgodb.
Zbirka Vinka Möderndorferja Navodila za srečo odstira pomenljive bivanjske probleme, ki so vsak zase morda majhni in vsakdanji, a skupaj podstavljajo ogledalo današnji dobi in njenim grehom – naraščajoči apatiji, stigmatizaciji ranljivejših skupin, medgeneracijskemu prerekanju, spolni neenakopravnosti, nepotističnim praksam in skrajni duhovni bedi. Še posebej posrečena premisa so najrazličnejši prvoosebni pripovedovalci, ki se izražajo v izpovedni, preprosti in prepričljivi govorici, skozi katero dobimo vtis, da niso nič bolj ali nič manj resnični kot siceršnji prebivalci tega planeta. Knjiga ponuja intrigantno in privlačno branje, ki kljub pogosto podobnim prizorom ne zrahlja živcev, ampak poziva k vseživljenjskemu iskanju resnice o svetu in nas samih.