Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.

Ljubljana : KUD Logos, 2018

Krščanski svetnik Frančišek Asiški s preloma iz dvanajstega v trinajsto stoletje nenehno navdihuje številne umetnike, tudi slovenske. Med drugim imamo Legende o svetem Frančišku spod peresa Ksaverja Meška, pa vrsto priložnostnih duhovnih pesmi različnih pesnikov in celo delo za mladino Frančišek, naš brat, prevedeno v šest jezikov. Prav tako so znane številne upodobitve tega svetnika, ki so jih ustvarili slovenski umetniki, kot na primer Valentin Metzinger, Matej Sternen, Stane Kregar, Miki Muster, Veselka Šorli Puc in še vrsta mlajših. Podobno je ta svetnik s svojo Sončno pesmijo v prevodu Vitala Voduška navdihnil skladatelja slovenske himne Stanka Premrla, Damijan Močnik je svetemu Frančišku posvetil kantato, Avgust Ivan Ipavec pa oratorij. Podoba blagega svetnika je navzoča celo v videu Matjaža Feguša.
Med nepreglednim številom umetnikov v svetu, ki jih je navdihnilo življenje in delovanje tega umbrijskega ubožca, je tudi italijanska pesnica, pisateljica in dramatičarka Alda Merini. V njeni zbirki Frančišek, spev ustvarjenega bitja je zbranih petinosemdeset pesmi, nastalih v zadnjem obdobju pesničinega ustvarjanja. V njih se Merinijeva, ki je objavljala pri najuglednejših italijanskih založbah in je umrla pred desetletjem, poistoveti s svetim Frančiškom in na podlagi nekaterih oseb in dogodkov iz njegovega življenja subliminirano vstopa v zaznavanje duhovnega, ki se nemalokrat povzpne v hvalnico in molitev.
Alda Merini, zaznamovana s tragiko svoje dolgotrajne bolezni in s smrtjo obeh mož, v tej svoji poeziji podoživlja Frančiškovo revolucionarno odločitev, da se odpove bogataškemu veseljaštvu in se usmeri v duhovnost in skromnost. Pesnica to občuti kot tudi njegovo, v narekovajih, norost, ki pa je, kakor jo doumeva, v bistvu vzvišena plemenitost in poveličanost. Že sama je svojo bolezen kdaj upesnjevala ali o njej spregovorila v svojih dnevniških zapiskih in esejih.
Duhovni samogovori Alde Merini, o kateri so svoj čas pisali tudi kot o kandidatki za Nobelovo nagrado, se iz obžalovanja dvigajo v češčenje, iz boli v veselje, iz preskušenj v usmiljenje. Njena misel je jasna, izdelana, iztrpljena. Pretresljiva pesniška govorica pa je hkrati tudi izmirjajoča in poplemenitena, nemalokrat himnična.
Trpeča duša Alde Merini išče odrešitev in smisel v videnju svetnikove življenjske drže in njegovega poslanstva, ki jo navdihuje. Pesničina bivanjska kalvarija je skozi vidik Frančiškove življenjske usojenosti osvobajajoča, zdravilna. Svojo osmišljenost blagodejno najdeva v božjem razodetju in usmiljenju. Iz svoje pretresljive danosti tiplje v blagodejno in odrešujočo presežnost. Alda Merini je potemtakem v Frančišku Asiškem prepoznala človeško bitje, ki so ga zaznamovale muke, ki pa je zmožno videti ustalitev v vseprešinjajoči ljubezni do soljudi in stvarstva.
Prevajalka pesnica Miljana Cunta se je zavzeto lotila svojega opravila. Pretanjeno je poiskala duhovnemu besedilu ustrezno slovensko izrazje, kar vedno ni bilo preprosto. Prva past je bila že v samem naslovu. Dobra plat pesniških izdaj založbe Logos je tudi v tem, da jih bralcem ponuja v dvojezičnosti, tako da lahko ob prevodu sledijo še izvirniku. To lahko prevajalca neusmiljeno razgalja, a Cuntove ne. Res je sicer, da je izvirnik napisan v prostem stihu, tako da pri prevajanju ni težav z ritmom in rimami, vendar je poezija Merinijeve miselno in pomensko dokaj zahtevna, kar seveda terja določen prevajalski trud in tudi nekaj teološkega znanja. Na redkih mestih se je prevajalka odločila za sicer nepotrebno zapostavo predmeta, saj ji ne bi bilo treba loviti mere, ker je v izvirniku praktično ni.
Knjigo Frančišek, spev ustvarjenega bitja bogati prevajalkina izčrpna in tehtna spremna beseda, oprta na vrsto literature o pesnici in njenem obdobju. Zelo koristne in priročne so tudi njene opombe. Zapis gore, na kateri je Frančišek doživel mistično izkustvo stigmatizacije, pa je zastarel; danes se je namesto imena Alverno uveljavila oblika La Verna ali preprosto Verna.
Kakorkoli, prevajalka Miljana Cunta, tudi avtorica občasnih Duhovnih misli na našem Radiu, s svojim rahločutnim pesniškim posluhom in temeljitim znanjem prinaša med slovenske bralce poezijo hudo preskušane italijanske pesnice Alde Merini, o kateri se je pri nas malo vedelo in ki Besedo, pisano z veliko začetnico, občuteno zaznava s svojo pretanjeno pesniško besedo.