Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Robert Kralj
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Miran Sajovic in Bogomir Trošt; Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2018
Kot pove že ime samo, je bil Kromacij škof v Ogleju, pomembnem krščanskem središču, ki je v rimskem cesarstvu skrbelo za oznanjevanje krščanske vere v regiji Benečija in Istra (Venetia et Histria). S tega vidika je Kromacij zanimiv tudi za nas, Slovence. Rodil se je okrog leta 340, leta 388 pa ga je milanski škof Ambrozij posvetil za škofa. Bil je velik in skrben oznanjevalec krščanske vere v svoji skupnosti, ki je bila v tistem času podvržena nevarnim vplivom arijanske herezije. Umrl je leta 407 ali 408 v Gradežu, kamor se je umaknil pred Goti, ki so vse bolj vdirali na to območje.
Prevod Kromacijevih del obsega govore in razprave o Matejevem evangeliju. Najprej velja opozoriti, da so strokovnjaki Kromacijevo pisno zapuščino »identificirali« šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so bili njegovi spisi pripisani drugim velikim cerkvenim očetom: Janezu Krizostomu, Hieronimu, Ambroziju in Avguštinu. To priča o tem, da ga lahko kot razlagalca in oznanjevalca Božje besede postavimo ob bok tem vplivnim osebnostim krščanstva.
Ohranilo se je štiriindvajset njegovih govorov. Gre za nagovore oziroma homilije, ki jih je Kromacij ob bogoslužnih opravilih pripravljal za vernike svoje skupnosti. V prvi vrsti je bil Kromacij pastir, ne profesor, zato je uporabljal ljudski jezik. Običajno izhaja iz nekega svetopisemskega odlomka in ga s pomočjo podob pojasni ljudem, da ga lahko vsak razume in se v njem najde. Prav zaradi tega je kot oznanjevalec tako zanimiv in prepričljiv saj stvari vere, kot so Sveta Trojica, učlovečenje, krst itn. pojasnjuje konkretno, s podobami iz vsakdanjega življenja. Zelo lep opis tega, kaj se zgodi, ko je človek krščen, najdemo v 18. govoru, kjer vzame za izhodišče svetopisemski odlomek, ko Nikodem pride ponoči k Jezusu in mu ta pravi, da se mora človek, če hoče vstopiti v Božje kraljestvo, ponovno roditi. Nikodem ne razume, da Jezus ne misli naravnega rojstva iz maternice, temveč rojstvo iz vode in Svetega Duha. S tem mu pokaže, da gre za dve rojstvi: »eno je zemeljsko, drugo je za nebesa«. Takole pravi Kromacij:
»Telesno rojstvo je torej iz človeka, duhovno rojstvo je iz Boga. […] Ono ustvari človeka za ta svet, to ga rodi za Boga. Ono porodi za zemljo, to pošlje v nebesa. Ono vsebuje časno življenje, to večno. Končno, ono daje človeške sinove, to Božje sinove. To duhovno rojstvo se namreč v celoti dogaja nevidno, kakor je ono vidno. Kajti vidimo krščenca, da je potopljen [po starem običaju so namreč krščence trikrat potopili v vodo], vidimo ga priti iz vode; tistega pa, kar se dogaja v krstni kopeli, ne vidimo; ampak edinole skupnost vernikov duhovno razume, da je vstopil v studenec grešnik, a ven je prišel očiščen vsakega greha. Resnično, srečno je to rojstvo za nebesa, ki iz človeških sinov napravlja Božje sinove!«
Kromacijevi govori so namenjeni širšemu krogu vernikov, Razprave o Matejevem evangeliju, ki se jih je ohranilo dvainšestdeset, pa so napisane za ožji krog verujočih, za tiste, ki so v veri že napredovali. V njih Kromacij razlaga Matejev evangelij ter jim skuša še bolj odpreti oči za duhovne resničnosti. Vendar spet ne na abstrakten akademski način, temveč živo in življenjsko. V tem je pravi mojster.
Spisi Kromacija Oglejskega nedvomno pomenijo nov kamenček v mozaiku bogate krščanske književnosti in patristične misli, namenjenem slovenskemu bralcu. Kdor ni veren ali je od Cerkve oddaljen, se lahko ob branju teh spisov navduši nad krščansko vero, že verujočim pa lahko pomagajo, da še globlje vstopijo v resničnosti vere in se zavedo, kaj vera sploh pomeni: da »rojstvo za nebesa iz človeških sinov napravlja Božje sinove«. Posebno pa lahko Kromacijeva dela spodbudijo sodobnega duhovnika, da s svežim in konkretnim načinom oznanjevanja, ki je zakoreninjeno v izročilu Cerkve in živem odnosu z Božjo besedo, Kristusom, ogreje srca ljudi, bodisi vernih bodisi nevernih.
Avtor recenzije: Robert Kralj
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Miran Sajovic in Bogomir Trošt; Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2018
Kot pove že ime samo, je bil Kromacij škof v Ogleju, pomembnem krščanskem središču, ki je v rimskem cesarstvu skrbelo za oznanjevanje krščanske vere v regiji Benečija in Istra (Venetia et Histria). S tega vidika je Kromacij zanimiv tudi za nas, Slovence. Rodil se je okrog leta 340, leta 388 pa ga je milanski škof Ambrozij posvetil za škofa. Bil je velik in skrben oznanjevalec krščanske vere v svoji skupnosti, ki je bila v tistem času podvržena nevarnim vplivom arijanske herezije. Umrl je leta 407 ali 408 v Gradežu, kamor se je umaknil pred Goti, ki so vse bolj vdirali na to območje.
Prevod Kromacijevih del obsega govore in razprave o Matejevem evangeliju. Najprej velja opozoriti, da so strokovnjaki Kromacijevo pisno zapuščino »identificirali« šele v drugi polovici 20. stoletja. Pred tem so bili njegovi spisi pripisani drugim velikim cerkvenim očetom: Janezu Krizostomu, Hieronimu, Ambroziju in Avguštinu. To priča o tem, da ga lahko kot razlagalca in oznanjevalca Božje besede postavimo ob bok tem vplivnim osebnostim krščanstva.
Ohranilo se je štiriindvajset njegovih govorov. Gre za nagovore oziroma homilije, ki jih je Kromacij ob bogoslužnih opravilih pripravljal za vernike svoje skupnosti. V prvi vrsti je bil Kromacij pastir, ne profesor, zato je uporabljal ljudski jezik. Običajno izhaja iz nekega svetopisemskega odlomka in ga s pomočjo podob pojasni ljudem, da ga lahko vsak razume in se v njem najde. Prav zaradi tega je kot oznanjevalec tako zanimiv in prepričljiv saj stvari vere, kot so Sveta Trojica, učlovečenje, krst itn. pojasnjuje konkretno, s podobami iz vsakdanjega življenja. Zelo lep opis tega, kaj se zgodi, ko je človek krščen, najdemo v 18. govoru, kjer vzame za izhodišče svetopisemski odlomek, ko Nikodem pride ponoči k Jezusu in mu ta pravi, da se mora človek, če hoče vstopiti v Božje kraljestvo, ponovno roditi. Nikodem ne razume, da Jezus ne misli naravnega rojstva iz maternice, temveč rojstvo iz vode in Svetega Duha. S tem mu pokaže, da gre za dve rojstvi: »eno je zemeljsko, drugo je za nebesa«. Takole pravi Kromacij:
»Telesno rojstvo je torej iz človeka, duhovno rojstvo je iz Boga. […] Ono ustvari človeka za ta svet, to ga rodi za Boga. Ono porodi za zemljo, to pošlje v nebesa. Ono vsebuje časno življenje, to večno. Končno, ono daje človeške sinove, to Božje sinove. To duhovno rojstvo se namreč v celoti dogaja nevidno, kakor je ono vidno. Kajti vidimo krščenca, da je potopljen [po starem običaju so namreč krščence trikrat potopili v vodo], vidimo ga priti iz vode; tistega pa, kar se dogaja v krstni kopeli, ne vidimo; ampak edinole skupnost vernikov duhovno razume, da je vstopil v studenec grešnik, a ven je prišel očiščen vsakega greha. Resnično, srečno je to rojstvo za nebesa, ki iz človeških sinov napravlja Božje sinove!«
Kromacijevi govori so namenjeni širšemu krogu vernikov, Razprave o Matejevem evangeliju, ki se jih je ohranilo dvainšestdeset, pa so napisane za ožji krog verujočih, za tiste, ki so v veri že napredovali. V njih Kromacij razlaga Matejev evangelij ter jim skuša še bolj odpreti oči za duhovne resničnosti. Vendar spet ne na abstrakten akademski način, temveč živo in življenjsko. V tem je pravi mojster.
Spisi Kromacija Oglejskega nedvomno pomenijo nov kamenček v mozaiku bogate krščanske književnosti in patristične misli, namenjenem slovenskemu bralcu. Kdor ni veren ali je od Cerkve oddaljen, se lahko ob branju teh spisov navduši nad krščansko vero, že verujočim pa lahko pomagajo, da še globlje vstopijo v resničnosti vere in se zavedo, kaj vera sploh pomeni: da »rojstvo za nebesa iz človeških sinov napravlja Božje sinove«. Posebno pa lahko Kromacijeva dela spodbudijo sodobnega duhovnika, da s svežim in konkretnim načinom oznanjevanja, ki je zakoreninjeno v izročilu Cerkve in živem odnosu z Božjo besedo, Kristusom, ogreje srca ljudi, bodisi vernih bodisi nevernih.
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Neveljaven email naslov