Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Matjaž Romih.
Prevedla Nives Vidrih; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018
Strahopetci češkega pisatelja Josefa Škvoreckega so obsežen roman o osmih dneh pred osvoboditvijo češkega mesteca blizu Prage, kakor jih doživlja odraščajnik Danny, ki se mu vse vrti okoli džeza. In punc, te zapolnjujejo njegove misli še bolj kot vojna. Zadeve so kaotične, med pričakovanjem Rdeče armade se pojavijo nemški tanki in esesovci, ki po nemarnem zmrcvarijo nekaj fantov, kot da so še vedno na zmagovitem pohodu skozi svoja na novo odkrita vzhodna prostranstva, poseljena s Slovani in kar je še podljudi, nakar se lokalni oboroženci znesejo nad njimi. Vse mesto je v nenehnem gibanju, ne manjka vznesenih gesel, večinoma napačnih in ob napačnem času, in tragičnih smrti, improviziranih zastav osvoboditeljev, ki jih je treba potem na hitro zamenjati. Ne manjka popisov domoljubja in patetike, povork in govorov, kljub strahu tudi občudovanja komunistov, ki so na vstajo edini zares pripravljeni, junaštva in izzivanja in nesmiselnih smrti – če ob prevratih obstajajo drugačne.
Dannyja premetava iz ene formacije v drugo, sodeluje v spopadih in beži z ostalimi in vmes prevaja za angleške vojne ujetnike, ki se hkrati s shiranimi in izmučenimi Judinjami iz nemškega koncentracijskega taborišča ter z ujetniki z območja Jugoslavije pojavijo v mestu in jih potem begunska reka odnese neznanokam. Zadnji dnevi vojne so popisani kar najbolj subjektivno, Danny pa letom primerno sebe vidi kot junaka in ves čas pazi, kako bo videti pred drugimi. Igranje saksofona v džezovskem bendu dodobra izkoristi in puncam razdaja komplimente in ljubezenske izjave, čeprav se zaveda, da jih bo zapustil in odšel v Prago.
Josef Škvorecký je po sovjetski intervenciji leta 1968 ostal v tujini in kot disident vodil ugledno založbo s samizdati, knjigami, ki doma niso mogle iziti. Roman Strahopetci je njegov prvenec in čeprav ga je napisal v poznih štiridesetih letih, je izrazito lahkoten. V njem je vse polno zafrkljivosti na račun brambovcev in vojnih iger, ki se jih samovšečno in zresnjeno igrajo. To obdobje je tudi v slovenski literaturi dobilo kar nekaj obdelav, ena najbolj surovih in deziluzornih je popis vračanja beguncev iz rajha Očeta Vincenca smrt Petra Božiča. A Škvorecký je veder in zavezan džezu in to se pozna tudi v ritmu romana: ta se po dolgih straneh frajerskih dialogov Dannyja in fantov, pogosto v slengu ali dialektu, ali pa po hitri izmenjavi replik med osmešenimi poveljujočimi in fanti, ki se ne dajo in ne znajo, hitro zvrne v razmišljanje o prihodnosti. Ali pa v sanjarjenje o puncah, ki se zna raztegniti na nekaj strani gostega jezikovnega toka, v katerega se vedno znova vrivajo in kot mantre ponavljajo dekliška imena, njihove drobne geste in spogledljivosti, pred katerimi je Danny čisto preč in brez moči. Ko beremo prvenec enega najpomembnejših čeških avtorjev danes, po sedemdesetih letih, se ti monologi zdijo manj intenzivni od romanov, ki so se napajali iz džeza po njem, občudujemo pa njegovo blasfemičnost in parodičnost, karikirane lokalne in v folkloro zazrte pomembneže in njihovo potrebo po korakanju in bleščavem vtisu. A kmalu ga je prekrila uniformirana sivina povojnega realsocializma in prekrila svobodo in lahkotnost med mladimi intelektualci na Češkem, v eni od evropskih gospodarskih velesil pred drugo svetovno vojno.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Matjaž Romih.
Prevedla Nives Vidrih; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018
Strahopetci češkega pisatelja Josefa Škvoreckega so obsežen roman o osmih dneh pred osvoboditvijo češkega mesteca blizu Prage, kakor jih doživlja odraščajnik Danny, ki se mu vse vrti okoli džeza. In punc, te zapolnjujejo njegove misli še bolj kot vojna. Zadeve so kaotične, med pričakovanjem Rdeče armade se pojavijo nemški tanki in esesovci, ki po nemarnem zmrcvarijo nekaj fantov, kot da so še vedno na zmagovitem pohodu skozi svoja na novo odkrita vzhodna prostranstva, poseljena s Slovani in kar je še podljudi, nakar se lokalni oboroženci znesejo nad njimi. Vse mesto je v nenehnem gibanju, ne manjka vznesenih gesel, večinoma napačnih in ob napačnem času, in tragičnih smrti, improviziranih zastav osvoboditeljev, ki jih je treba potem na hitro zamenjati. Ne manjka popisov domoljubja in patetike, povork in govorov, kljub strahu tudi občudovanja komunistov, ki so na vstajo edini zares pripravljeni, junaštva in izzivanja in nesmiselnih smrti – če ob prevratih obstajajo drugačne.
Dannyja premetava iz ene formacije v drugo, sodeluje v spopadih in beži z ostalimi in vmes prevaja za angleške vojne ujetnike, ki se hkrati s shiranimi in izmučenimi Judinjami iz nemškega koncentracijskega taborišča ter z ujetniki z območja Jugoslavije pojavijo v mestu in jih potem begunska reka odnese neznanokam. Zadnji dnevi vojne so popisani kar najbolj subjektivno, Danny pa letom primerno sebe vidi kot junaka in ves čas pazi, kako bo videti pred drugimi. Igranje saksofona v džezovskem bendu dodobra izkoristi in puncam razdaja komplimente in ljubezenske izjave, čeprav se zaveda, da jih bo zapustil in odšel v Prago.
Josef Škvorecký je po sovjetski intervenciji leta 1968 ostal v tujini in kot disident vodil ugledno založbo s samizdati, knjigami, ki doma niso mogle iziti. Roman Strahopetci je njegov prvenec in čeprav ga je napisal v poznih štiridesetih letih, je izrazito lahkoten. V njem je vse polno zafrkljivosti na račun brambovcev in vojnih iger, ki se jih samovšečno in zresnjeno igrajo. To obdobje je tudi v slovenski literaturi dobilo kar nekaj obdelav, ena najbolj surovih in deziluzornih je popis vračanja beguncev iz rajha Očeta Vincenca smrt Petra Božiča. A Škvorecký je veder in zavezan džezu in to se pozna tudi v ritmu romana: ta se po dolgih straneh frajerskih dialogov Dannyja in fantov, pogosto v slengu ali dialektu, ali pa po hitri izmenjavi replik med osmešenimi poveljujočimi in fanti, ki se ne dajo in ne znajo, hitro zvrne v razmišljanje o prihodnosti. Ali pa v sanjarjenje o puncah, ki se zna raztegniti na nekaj strani gostega jezikovnega toka, v katerega se vedno znova vrivajo in kot mantre ponavljajo dekliška imena, njihove drobne geste in spogledljivosti, pred katerimi je Danny čisto preč in brez moči. Ko beremo prvenec enega najpomembnejših čeških avtorjev danes, po sedemdesetih letih, se ti monologi zdijo manj intenzivni od romanov, ki so se napajali iz džeza po njem, občudujemo pa njegovo blasfemičnost in parodičnost, karikirane lokalne in v folkloro zazrte pomembneže in njihovo potrebo po korakanju in bleščavem vtisu. A kmalu ga je prekrila uniformirana sivina povojnega realsocializma in prekrila svobodo in lahkotnost med mladimi intelektualci na Češkem, v eni od evropskih gospodarskih velesil pred drugo svetovno vojno.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov