Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bere Jure Franko.
Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.
Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.
Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.
Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:
»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.
V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bere Jure Franko.
Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.
Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.
Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.
Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:
»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.
V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov