Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bere Jure Franko.
Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.
Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.
Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.
Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:
»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.
V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar
Bere Jure Franko.
Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.
Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.
Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.
Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:
»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.
V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov