Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ottó Tolnai: Kratki rezi

13.05.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.

Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.

Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.

Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.

Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:

»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.

V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.


Ocene

1985 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ottó Tolnai: Kratki rezi

13.05.2019

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.

Prevedla Gabriella Gaál in drugi; Ljubljana : LUD Literatura, 2018

Vojvodinski pesnik Ottó Tolnai je večstranski pesnik – regionalni in kozmopolitski hkrati. Tudi knjižica Kratki rezi stoji na več nogah, le da ji ta značilnost, v nasprotju z avtorjem, ni toliko v prid kot v napoto. Očitno je namreč nastajala malce utilitarno. Madžarska je bila namreč jeseni glavna gostja na slovenskem knjižnem sejmu in ker je Tolnai ne toliko srbski kot madžarski pesnik, je bilo njegovo navzočnost skoraj pričakovati.

Knjižica prinaša šopek pesmi (po kolofonu: v pesnikovem izboru) s poetiko, ki je v svoji značilni razpetosti med lirično, epično, pa tudi dramatično komponento že dobro prepoznavna. Ničesar ne izvemo o izvirniku oziroma izvirnih različicah izbranih, izvemo pa, da je zbirka nastajala malce »razpršeno«: razen treh pesmi v prevodu Kristine Kočan jih je iz madžarščine 18 prevedla odlična prevajalka Gabriella Gaál, od tega so štirje nastajali v sodelovanju s pred kratkim umrlim pesnikom Milanom Vincetičem. In ravno teh sedem pesmi (tretjina izbora) je nastajalo v okviru prevajalske delavnice, ki je leta 2017 potekala na Ptuju. Izbor je torej večkratno pomnožen. Je res skromen avtorski, a tudi prevajalski izbor – in je hkrati po obsegu, namenu in nastanku izdaje priložnostno dejanje. To je lahko tudi nedoumljivo, zlasti za tiste, ki imamo Otta Tolnaija za dragocenega pesnika, (v spominu recimo nosimo njegovo duhovito pesnitev Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu, ki je l. 2005 izšla v prevodu iste prevajalke, in ki mislimo, da bi si v slovenščini zaslužil bolj reprezentativno izdajo.

Zbirka se začne in konča z zloženima pesmima Kratki rezi B in A – po njiju je imenovana. Pravzaprav gre za utrinke najbrž iz pesnikovega zgodnjega, celo otroškega, pozneje tudi odraslega življenja, z asociativno-spominsko licenco različnih občutenj in v izrazito fragmentirani obliki, ki meji na improvizacijo. To sicer samo po sebi nič ne moti, a v sklopu te knjižice vendarle ne pripomore k njeni zaokroženosti. Za pesmi vmes pa je značilna narava, ki jo pri Tolnaiju poznamo že od prej – ključna je dogodkovna in pripovedna osnova, ki ji je dodana določena miselna vrednost, pogosto s posnemanjem kakšne subverzivne (kot sintagma: veselje žalosti) ali naivno-prevprašujoče logike (kot refren: »kosztolányi meni, da so v njem orehi« – namreč, v kutinovem siru), morda ne toliko oddaljene od otroško nedolžnega občutenja sveta. Po drugi strani, v istih pesmih nastopa veliko resničnih osebnosti, zlasti iz književnosti, a ne izrecno (recimo: Danijel Dragojević, Vasko Popa, Jurij Hudolin), vtkana sta tudi kakšen moto ali posvetilo (z imeni kot Weil, Goethe, Kafka, Esterházy), ter skupaj zapolnjujejo pesmi s kulturnimi znaki in konteksti, jim dajejo družbeno-življenjsko težo in jih na večnamenski način trgajo iz objema blage nevednosti ali poceni sproščenosti. Zanimiva pri tem je motivična kompozicija pesmi, ki občasno deluje kot »brezciljna«, vendar se na koncu pokaže, da so pesniški prizori, vsi ti medčloveški odnosi in sam besedni potek pesmi še vedno povezani na nivoju globljih asociacij, občutkov ali spominov, ter pod nadzorom.

Morda še to: subjektu te poezije ni težko priznati svojih omejitev, v smislu da »še danes vsega tega ne razume[m]« (str. 17), ali da v njem »še kako deluje / epileptoidna želja po pustolovščinah« (55). To ni ne popoln ne lirski junak, ki bi bil osladen ali bi se spoznal na vse – in takšne osebe ga tudi ne privlačijo. Je pa dovzeten za človekove skrbi, smiselne in nesmiselne, ki svet naredijo človeško poln, premičen, nepredvidljiv, a vreden potrpljenja. Zdi se mi, da odlomek iz Kratkih rezov A najbolje izraža pesniško sliko, ki jo ustvarjalec in njegov pesniški dvojnik podata o sebi:

»že leta živim tu / v tej sobi / bosih nog / pod čevlji van gogha pribitimi na zid«.

V Tolnaijevi vitalni, osebno naravnani poeziji s komaj opaznim nihljajem odhajanja (vsega smrtnega) ostajata temna tragedija in osvetljena norišnica tega sveta zelo zelo podtalni, za nekatere morebiti celo spregledani.


25.04.2018

Lutkovno gledališče Ljubljana - Vihar v glavi

Lutkovno gledališče Ljubljana Ned Glasier, Emily Lim in Company Three Vihar v glavi Premiera 24.4.2018 Prevod in priredba Primož Ekart, Ana Duša, skupina Vihar v glavi Režija Primož Ekart Dramaturgija Ana Duša Igrajo Jaka Babič, Neža Dvorščak, Matic Eržen, Nace Korošec, Julita Kropec, Tilen Lajevec, Ana Logar, Aja Markovič, Ronja Matijevec Jerman, Maks Mihajlović, Jon Napotnik, Sergej Osterc, Urška Pečevnik, Ana Pribošič, Alica Ela Rogelj, Aleksandra Staroveški, Svit Stefanija Scenografija Damir Leventić Kostumografija Maja Mirković Koreografija Sebastjan Starič Avtorska glasba Koala Voice V Lutkovnem gledališču Ljubljana je sinoči 17 mladostnikov premierno uprizorilo gledališko avanturo Vihar v glavi, ki je sicer nastala tudi po gledališki zamisli najstnikov londonske gledališke skupine ter na podlagi znanstvenih dognanj o razvoju in delovanju možganov. Sinočnja predstava, ki jo je režiral Primož Ekart, dramaturginja pa je bila Ana Duša, pa je spregovorila iz prepleta besedil življenj tukajšnjih mladostnikov. Magda Tušar. foto Matej Povše


27.04.2018

Drama SNG Ljubljana - Matiček se ženi

Drama SNG Ljubljana Anton Tomaž Linhart Ta veseli dan ali Matiček se ženi Premiera 26.4.2018 Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Skladatelj Kyrre Kvam Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Nastopajo Marko Mandić, Polona Juh, Gregor Baković, Nina Ivanišin, Nik Škrlec, Igor Samobor, Ivo Ban, Bojan Emeršič, Eva Jesenovec, Rok Vihar, Zvone Hribar, Sabina Kogovšek, Lucija Harum V ljubljanski Drami je bila sinoči premiera komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi v režiji Janusza Kice. Z delom Antona Tomaža Linharta so sklenili jubilejno sezono ob 150. obletnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Nova uprizoritev Matička med drugim priča o kondiciji osrednjega slovenskega gledališča, namigne pa tudi o tem, kdo in kaj znamo biti Slovenci na »ta veseli dan«. Nekaj misli po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto Peter Uhan


14.05.2018

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.


21.04.2018

P. Mlakar, D. Živadinov: Odilo. Zatemnitev. Oratorij.

Režija: Dragan Živadinov Slovensko mladinsko gledališče in CUK Kino Šiška Premiera: 20.4.2018, CUK Kino Šiška Predstava Odílo. Zatemnitev. Oratorij., ki jo je vsebinsko in oblikovno zaznamovalo življenje Odila Globočnika, je zaživela na odru Katedrale Kina Šiška. Oratorij, ki ga oblikuje veliko število nastopajočih: igralcev, pevcev in statistov, učinkuje s premišljeno umestitvijo zgodovinskih dejstev v etični okvir večnosti. foto: Nada Žgank


04.11.2017

Mohamed El Khatib: Naj bo konec lep

Mini teater, Mestno gledališče Ptuj, Novo kazalište Zagreb / Premiera 3.11.2017 Režiser, dramaturg in izbor glasbe: Ivica Buljan Prevajalka: Suzana Koncut Scenograf in video: Mark Požlep Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Špela Kopitar Fotograf: Mark Požlep Oblikovalec plakata in gledališkega lista: Zoran Pungerčar Igra: Robert Waltl Po premieri v Mestnem gledališču Ptuj so sinoči predstavo Naj bo konec lep uprizorili še pri drugem koprodukcijskem partnerju, v ljubljanskem Mini teatru. Avtor Mohamed El Khatib je za besedilo prejel francosko veliko nagrado za dramatiko, v njem pa avtobiografsko pripoved o izgubi matere sestavlja iz transkripcij pogovorov, videov, elektronskih in telefonskih sporočil – dokumentarni material prepleta s fikcijo. Prvo uprizoritev besedila izven Francije si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mark Požlep


Stran 100 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov