Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

13.05.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Trst : Mladika, 2018

Begunstvo je gorje, staro kot človeštvo. Šibkejši so vedno bežali pred močnejšimi, ki so se polaščali njihove zemlje in naravnih dobrin in uničevali vse, kar jim je bilo napoti. Nasilnost, ki se je v dvajsetem stoletju iz političnih programov prelila v stvarnost, je zanetila svetovni vojni in pregnala z domov milijone beguncev. Med njimi so bili tudi Daneuovi – oče Danilo, sin Josipa z Opčin, učitelja pri Sv. Ivanu, in mame Marije iz Gorice. Spreminjajoča se razmerja v politiki so bila kriva, da so trideset let bežali, se selili, bili vedno znova tujci.

Spominska pripoved Bojane Daneu Don razkriva odisejado, da malo takih. Spomini, pravi, »so najgloblji del naše duše.« Začenja jih s pripovedmi o dedu, strogem učitelju, ki je »vzgajal s pogledom«, in nadaljuje z zgodbo očeta Danila, ki so ga leta 1925 preprosto nagnali iz šole, kjer je poučeval. V strahu pred internacijo mu ni preostalo drugega kot beg čez mejo. Vzpon fašizma je tudi druge pripadnike družine pognal v Jugoslavijo, v Maribor, ki so mu zaradi številnih primorskih beguncev rekli mali Trst. Tam je odrasel tudi Ivo Daneu, poznejši znameniti košarkar.

Danila, begunca, so nastavili za učitelja v Adlešičih. Od tam je pešačil v Črnomelj, kjer se je leta 1934 poročil in se je rodila Bojana. Naslednji postaji sta bili Žažar pri Vrhniki in Ruše. Nemci so ga 1941. leta zaprli, ženo z malo Bojano pa vrgli na cesto in deklica je zaradi šoka za nekaj časa nehala govoriti. Z mamo sta se zatekli v Črnomelj pa v Novo mesto in spet v Črnomelj. Ko so Nemci izpustili očeta, italijanskega državljana, so ga kot dezerterja zaprli Italijani. Po njihovi kapitulaciji, ko so Belo krajino ogrožali Nemci in ustaši, je ruska vojaška misija mater in hčer spravila na letalo za že osvobojeni Beograd. Pri stricu Ivu je bila stiska, zato so Bojano poslali k teti Cvetki v Banat, kjer je daleč od pomanjkanja dočakala pomlad, po vrnitvi v Beograd pa tudi konec vojne. »Nazaj domov greva,« je takoj odločila mama, »v Trst, v Gorico, nazaj na Primorsko!«

Tukaj se konča prvi in začne drugi del knjige. Mati in hči sta s še nekaj Primorci zlezli na prvi tovornjak, ki je peljal do Zagreba. Od tam sta se v živinskem vagonu odpeljali v Ljubljano in v drugem živinskem vagonu v Trst. Ker sta bili brez dokumentov, sta se morali skrivati. Oče, ki ju ni več našel v Beogradu, jima je sledil prek Ljubljane, kjer je prejel pooblastila za obnovitev slovenskega šolstva na osvobojenem Primorskem.

V Trstu je še vladala negotovost, zato je bila naslednja postaja Gorica, kjer je živela mamina družina. Desetletna Bojana je prvič videla nono ter dve teti in strica. Doma so vsi govorili slovensko, na ulici pa italijansko, kar je bilo za deklico z nekaj meseci šole nova težava. Ustanovitev con A in B Svobodnega tržaškega ozemlja je Slovencem dajala upanje, da jim bo zavezniška uprava vrnila pravice, ki so jih izgubili v obdobju fašizma.

Naslednja leta so Daneuovi, oče in mama oba učitelja, preživeli med Tržičem, Sesljanom in Nabrežino. Po ustanovitvi slovenskih srednjih šol jeseni 1945 se je Bojana vozila k tržaškemu sv. Jakobu. Imela je težave z italijanščino in latinščino, večina njenih sošolcev pa s slovenščino. Po krajši selitvi v Gorico je nekaj časa stanovala pri mami Danice in Pinka Tomažiča v Trstu. Medtem je oče izgubil službo v Tržiču, dobili pa so stanovanje v Vižovljah. Avtorica ta čas opisuje v poglavju Prelepa leta vižovska.

Leta 1948 je sledila še ena selitev, v Nabrežino. Bojana je ponovno bolečo ločitev od vrstnikov premostila z vključitvijo v tržaško Planinsko društvo in folklorno skupino. Med veliko proslavo na Stadionu 1. maja 1952. leta je spoznala Otija iz piranske pomorske šole. Naklonjenost je prerasla v pogosto dopisovanje in druženje. Bojana se je med obiski – tudi v Požarevcu, kjer je bil Oti pri vojakih – vrnila v vse kraje svojega begunskega otroštva.

Po končani trgovski akademiji naslednje leto se je Bojana z znanjem jezikov zaposlila pri britanski misiji in imela – z druge strani uradniške mize – več let tudi sama opraviti z begunci, večinoma političnimi prebežniki iz Jugoslavije. S priključitvijo Trsta Italiji jeseni 1954 je število beguncev z vzhoda še naraslo. Pridružili so se jim istrski ezuli s povsem drugačnim statusom, a vendarle begunci. Bojana je njihove zgodbe dodajala svoji izkušnji in ko je Oti začel načrtovati beg iz Jugoslavije, sklenila, da tej nesreči ne bo več pustila blizu. Ne sebi ne otrokom: »Ne, kri moje krvi ne bo begunec. Nikdar!« je odločno končala dolgoletno zvezo.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

13.05.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Trst : Mladika, 2018

Begunstvo je gorje, staro kot človeštvo. Šibkejši so vedno bežali pred močnejšimi, ki so se polaščali njihove zemlje in naravnih dobrin in uničevali vse, kar jim je bilo napoti. Nasilnost, ki se je v dvajsetem stoletju iz političnih programov prelila v stvarnost, je zanetila svetovni vojni in pregnala z domov milijone beguncev. Med njimi so bili tudi Daneuovi – oče Danilo, sin Josipa z Opčin, učitelja pri Sv. Ivanu, in mame Marije iz Gorice. Spreminjajoča se razmerja v politiki so bila kriva, da so trideset let bežali, se selili, bili vedno znova tujci.

Spominska pripoved Bojane Daneu Don razkriva odisejado, da malo takih. Spomini, pravi, »so najgloblji del naše duše.« Začenja jih s pripovedmi o dedu, strogem učitelju, ki je »vzgajal s pogledom«, in nadaljuje z zgodbo očeta Danila, ki so ga leta 1925 preprosto nagnali iz šole, kjer je poučeval. V strahu pred internacijo mu ni preostalo drugega kot beg čez mejo. Vzpon fašizma je tudi druge pripadnike družine pognal v Jugoslavijo, v Maribor, ki so mu zaradi številnih primorskih beguncev rekli mali Trst. Tam je odrasel tudi Ivo Daneu, poznejši znameniti košarkar.

Danila, begunca, so nastavili za učitelja v Adlešičih. Od tam je pešačil v Črnomelj, kjer se je leta 1934 poročil in se je rodila Bojana. Naslednji postaji sta bili Žažar pri Vrhniki in Ruše. Nemci so ga 1941. leta zaprli, ženo z malo Bojano pa vrgli na cesto in deklica je zaradi šoka za nekaj časa nehala govoriti. Z mamo sta se zatekli v Črnomelj pa v Novo mesto in spet v Črnomelj. Ko so Nemci izpustili očeta, italijanskega državljana, so ga kot dezerterja zaprli Italijani. Po njihovi kapitulaciji, ko so Belo krajino ogrožali Nemci in ustaši, je ruska vojaška misija mater in hčer spravila na letalo za že osvobojeni Beograd. Pri stricu Ivu je bila stiska, zato so Bojano poslali k teti Cvetki v Banat, kjer je daleč od pomanjkanja dočakala pomlad, po vrnitvi v Beograd pa tudi konec vojne. »Nazaj domov greva,« je takoj odločila mama, »v Trst, v Gorico, nazaj na Primorsko!«

Tukaj se konča prvi in začne drugi del knjige. Mati in hči sta s še nekaj Primorci zlezli na prvi tovornjak, ki je peljal do Zagreba. Od tam sta se v živinskem vagonu odpeljali v Ljubljano in v drugem živinskem vagonu v Trst. Ker sta bili brez dokumentov, sta se morali skrivati. Oče, ki ju ni več našel v Beogradu, jima je sledil prek Ljubljane, kjer je prejel pooblastila za obnovitev slovenskega šolstva na osvobojenem Primorskem.

V Trstu je še vladala negotovost, zato je bila naslednja postaja Gorica, kjer je živela mamina družina. Desetletna Bojana je prvič videla nono ter dve teti in strica. Doma so vsi govorili slovensko, na ulici pa italijansko, kar je bilo za deklico z nekaj meseci šole nova težava. Ustanovitev con A in B Svobodnega tržaškega ozemlja je Slovencem dajala upanje, da jim bo zavezniška uprava vrnila pravice, ki so jih izgubili v obdobju fašizma.

Naslednja leta so Daneuovi, oče in mama oba učitelja, preživeli med Tržičem, Sesljanom in Nabrežino. Po ustanovitvi slovenskih srednjih šol jeseni 1945 se je Bojana vozila k tržaškemu sv. Jakobu. Imela je težave z italijanščino in latinščino, večina njenih sošolcev pa s slovenščino. Po krajši selitvi v Gorico je nekaj časa stanovala pri mami Danice in Pinka Tomažiča v Trstu. Medtem je oče izgubil službo v Tržiču, dobili pa so stanovanje v Vižovljah. Avtorica ta čas opisuje v poglavju Prelepa leta vižovska.

Leta 1948 je sledila še ena selitev, v Nabrežino. Bojana je ponovno bolečo ločitev od vrstnikov premostila z vključitvijo v tržaško Planinsko društvo in folklorno skupino. Med veliko proslavo na Stadionu 1. maja 1952. leta je spoznala Otija iz piranske pomorske šole. Naklonjenost je prerasla v pogosto dopisovanje in druženje. Bojana se je med obiski – tudi v Požarevcu, kjer je bil Oti pri vojakih – vrnila v vse kraje svojega begunskega otroštva.

Po končani trgovski akademiji naslednje leto se je Bojana z znanjem jezikov zaposlila pri britanski misiji in imela – z druge strani uradniške mize – več let tudi sama opraviti z begunci, večinoma političnimi prebežniki iz Jugoslavije. S priključitvijo Trsta Italiji jeseni 1954 je število beguncev z vzhoda še naraslo. Pridružili so se jim istrski ezuli s povsem drugačnim statusom, a vendarle begunci. Bojana je njihove zgodbe dodajala svoji izkušnji in ko je Oti začel načrtovati beg iz Jugoslavije, sklenila, da tej nesreči ne bo več pustila blizu. Ne sebi ne otrokom: »Ne, kri moje krvi ne bo begunec. Nikdar!« je odločno končala dolgoletno zvezo.


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.11.2021

Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


29.11.2021

Lajos Bence: Furijasta generacija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


29.11.2021

Natalija Milovanović: Samoumevno

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.


29.11.2021

Franjo H. Naji: Ringlšpil

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Aleksander Golja


29.11.2021

Goran Vojnović: Figa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.11.2021

Goran Vojnović - Simona Hamer: Figa

Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si


22.11.2021

Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu

Avtorica ocene: Ana Geršak Bere Mateja Perpar


22.11.2021

Marija Švajncer: Virus in filozofija

Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


22.11.2021

Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven

Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


Stran 45 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov