Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Trst : Mladika, 2018
Begunstvo je gorje, staro kot človeštvo. Šibkejši so vedno bežali pred močnejšimi, ki so se polaščali njihove zemlje in naravnih dobrin in uničevali vse, kar jim je bilo napoti. Nasilnost, ki se je v dvajsetem stoletju iz političnih programov prelila v stvarnost, je zanetila svetovni vojni in pregnala z domov milijone beguncev. Med njimi so bili tudi Daneuovi – oče Danilo, sin Josipa z Opčin, učitelja pri Sv. Ivanu, in mame Marije iz Gorice. Spreminjajoča se razmerja v politiki so bila kriva, da so trideset let bežali, se selili, bili vedno znova tujci.
Spominska pripoved Bojane Daneu Don razkriva odisejado, da malo takih. Spomini, pravi, »so najgloblji del naše duše.« Začenja jih s pripovedmi o dedu, strogem učitelju, ki je »vzgajal s pogledom«, in nadaljuje z zgodbo očeta Danila, ki so ga leta 1925 preprosto nagnali iz šole, kjer je poučeval. V strahu pred internacijo mu ni preostalo drugega kot beg čez mejo. Vzpon fašizma je tudi druge pripadnike družine pognal v Jugoslavijo, v Maribor, ki so mu zaradi številnih primorskih beguncev rekli mali Trst. Tam je odrasel tudi Ivo Daneu, poznejši znameniti košarkar.
Danila, begunca, so nastavili za učitelja v Adlešičih. Od tam je pešačil v Črnomelj, kjer se je leta 1934 poročil in se je rodila Bojana. Naslednji postaji sta bili Žažar pri Vrhniki in Ruše. Nemci so ga 1941. leta zaprli, ženo z malo Bojano pa vrgli na cesto in deklica je zaradi šoka za nekaj časa nehala govoriti. Z mamo sta se zatekli v Črnomelj pa v Novo mesto in spet v Črnomelj. Ko so Nemci izpustili očeta, italijanskega državljana, so ga kot dezerterja zaprli Italijani. Po njihovi kapitulaciji, ko so Belo krajino ogrožali Nemci in ustaši, je ruska vojaška misija mater in hčer spravila na letalo za že osvobojeni Beograd. Pri stricu Ivu je bila stiska, zato so Bojano poslali k teti Cvetki v Banat, kjer je daleč od pomanjkanja dočakala pomlad, po vrnitvi v Beograd pa tudi konec vojne. »Nazaj domov greva,« je takoj odločila mama, »v Trst, v Gorico, nazaj na Primorsko!«
Tukaj se konča prvi in začne drugi del knjige. Mati in hči sta s še nekaj Primorci zlezli na prvi tovornjak, ki je peljal do Zagreba. Od tam sta se v živinskem vagonu odpeljali v Ljubljano in v drugem živinskem vagonu v Trst. Ker sta bili brez dokumentov, sta se morali skrivati. Oče, ki ju ni več našel v Beogradu, jima je sledil prek Ljubljane, kjer je prejel pooblastila za obnovitev slovenskega šolstva na osvobojenem Primorskem.
V Trstu je še vladala negotovost, zato je bila naslednja postaja Gorica, kjer je živela mamina družina. Desetletna Bojana je prvič videla nono ter dve teti in strica. Doma so vsi govorili slovensko, na ulici pa italijansko, kar je bilo za deklico z nekaj meseci šole nova težava. Ustanovitev con A in B Svobodnega tržaškega ozemlja je Slovencem dajala upanje, da jim bo zavezniška uprava vrnila pravice, ki so jih izgubili v obdobju fašizma.
Naslednja leta so Daneuovi, oče in mama oba učitelja, preživeli med Tržičem, Sesljanom in Nabrežino. Po ustanovitvi slovenskih srednjih šol jeseni 1945 se je Bojana vozila k tržaškemu sv. Jakobu. Imela je težave z italijanščino in latinščino, večina njenih sošolcev pa s slovenščino. Po krajši selitvi v Gorico je nekaj časa stanovala pri mami Danice in Pinka Tomažiča v Trstu. Medtem je oče izgubil službo v Tržiču, dobili pa so stanovanje v Vižovljah. Avtorica ta čas opisuje v poglavju Prelepa leta vižovska.
Leta 1948 je sledila še ena selitev, v Nabrežino. Bojana je ponovno bolečo ločitev od vrstnikov premostila z vključitvijo v tržaško Planinsko društvo in folklorno skupino. Med veliko proslavo na Stadionu 1. maja 1952. leta je spoznala Otija iz piranske pomorske šole. Naklonjenost je prerasla v pogosto dopisovanje in druženje. Bojana se je med obiski – tudi v Požarevcu, kjer je bil Oti pri vojakih – vrnila v vse kraje svojega begunskega otroštva.
Po končani trgovski akademiji naslednje leto se je Bojana z znanjem jezikov zaposlila pri britanski misiji in imela – z druge strani uradniške mize – več let tudi sama opraviti z begunci, večinoma političnimi prebežniki iz Jugoslavije. S priključitvijo Trsta Italiji jeseni 1954 je število beguncev z vzhoda še naraslo. Pridružili so se jim istrski ezuli s povsem drugačnim statusom, a vendarle begunci. Bojana je njihove zgodbe dodajala svoji izkušnji in ko je Oti začel načrtovati beg iz Jugoslavije, sklenila, da tej nesreči ne bo več pustila blizu. Ne sebi ne otrokom: »Ne, kri moje krvi ne bo begunec. Nikdar!« je odločno končala dolgoletno zvezo.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Jure Franko.
Trst : Mladika, 2018
Begunstvo je gorje, staro kot človeštvo. Šibkejši so vedno bežali pred močnejšimi, ki so se polaščali njihove zemlje in naravnih dobrin in uničevali vse, kar jim je bilo napoti. Nasilnost, ki se je v dvajsetem stoletju iz političnih programov prelila v stvarnost, je zanetila svetovni vojni in pregnala z domov milijone beguncev. Med njimi so bili tudi Daneuovi – oče Danilo, sin Josipa z Opčin, učitelja pri Sv. Ivanu, in mame Marije iz Gorice. Spreminjajoča se razmerja v politiki so bila kriva, da so trideset let bežali, se selili, bili vedno znova tujci.
Spominska pripoved Bojane Daneu Don razkriva odisejado, da malo takih. Spomini, pravi, »so najgloblji del naše duše.« Začenja jih s pripovedmi o dedu, strogem učitelju, ki je »vzgajal s pogledom«, in nadaljuje z zgodbo očeta Danila, ki so ga leta 1925 preprosto nagnali iz šole, kjer je poučeval. V strahu pred internacijo mu ni preostalo drugega kot beg čez mejo. Vzpon fašizma je tudi druge pripadnike družine pognal v Jugoslavijo, v Maribor, ki so mu zaradi številnih primorskih beguncev rekli mali Trst. Tam je odrasel tudi Ivo Daneu, poznejši znameniti košarkar.
Danila, begunca, so nastavili za učitelja v Adlešičih. Od tam je pešačil v Črnomelj, kjer se je leta 1934 poročil in se je rodila Bojana. Naslednji postaji sta bili Žažar pri Vrhniki in Ruše. Nemci so ga 1941. leta zaprli, ženo z malo Bojano pa vrgli na cesto in deklica je zaradi šoka za nekaj časa nehala govoriti. Z mamo sta se zatekli v Črnomelj pa v Novo mesto in spet v Črnomelj. Ko so Nemci izpustili očeta, italijanskega državljana, so ga kot dezerterja zaprli Italijani. Po njihovi kapitulaciji, ko so Belo krajino ogrožali Nemci in ustaši, je ruska vojaška misija mater in hčer spravila na letalo za že osvobojeni Beograd. Pri stricu Ivu je bila stiska, zato so Bojano poslali k teti Cvetki v Banat, kjer je daleč od pomanjkanja dočakala pomlad, po vrnitvi v Beograd pa tudi konec vojne. »Nazaj domov greva,« je takoj odločila mama, »v Trst, v Gorico, nazaj na Primorsko!«
Tukaj se konča prvi in začne drugi del knjige. Mati in hči sta s še nekaj Primorci zlezli na prvi tovornjak, ki je peljal do Zagreba. Od tam sta se v živinskem vagonu odpeljali v Ljubljano in v drugem živinskem vagonu v Trst. Ker sta bili brez dokumentov, sta se morali skrivati. Oče, ki ju ni več našel v Beogradu, jima je sledil prek Ljubljane, kjer je prejel pooblastila za obnovitev slovenskega šolstva na osvobojenem Primorskem.
V Trstu je še vladala negotovost, zato je bila naslednja postaja Gorica, kjer je živela mamina družina. Desetletna Bojana je prvič videla nono ter dve teti in strica. Doma so vsi govorili slovensko, na ulici pa italijansko, kar je bilo za deklico z nekaj meseci šole nova težava. Ustanovitev con A in B Svobodnega tržaškega ozemlja je Slovencem dajala upanje, da jim bo zavezniška uprava vrnila pravice, ki so jih izgubili v obdobju fašizma.
Naslednja leta so Daneuovi, oče in mama oba učitelja, preživeli med Tržičem, Sesljanom in Nabrežino. Po ustanovitvi slovenskih srednjih šol jeseni 1945 se je Bojana vozila k tržaškemu sv. Jakobu. Imela je težave z italijanščino in latinščino, večina njenih sošolcev pa s slovenščino. Po krajši selitvi v Gorico je nekaj časa stanovala pri mami Danice in Pinka Tomažiča v Trstu. Medtem je oče izgubil službo v Tržiču, dobili pa so stanovanje v Vižovljah. Avtorica ta čas opisuje v poglavju Prelepa leta vižovska.
Leta 1948 je sledila še ena selitev, v Nabrežino. Bojana je ponovno bolečo ločitev od vrstnikov premostila z vključitvijo v tržaško Planinsko društvo in folklorno skupino. Med veliko proslavo na Stadionu 1. maja 1952. leta je spoznala Otija iz piranske pomorske šole. Naklonjenost je prerasla v pogosto dopisovanje in druženje. Bojana se je med obiski – tudi v Požarevcu, kjer je bil Oti pri vojakih – vrnila v vse kraje svojega begunskega otroštva.
Po končani trgovski akademiji naslednje leto se je Bojana z znanjem jezikov zaposlila pri britanski misiji in imela – z druge strani uradniške mize – več let tudi sama opraviti z begunci, večinoma političnimi prebežniki iz Jugoslavije. S priključitvijo Trsta Italiji jeseni 1954 je število beguncev z vzhoda še naraslo. Pridružili so se jim istrski ezuli s povsem drugačnim statusom, a vendarle begunci. Bojana je njihove zgodbe dodajala svoji izkušnji in ko je Oti začel načrtovati beg iz Jugoslavije, sklenila, da tej nesreči ne bo več pustila blizu. Ne sebi ne otrokom: »Ne, kri moje krvi ne bo begunec. Nikdar!« je odločno končala dolgoletno zvezo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov