Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Rot
Bere Jure Franko.
Prevedel Ferdinand Miklavc
»Svojemu rojstnemu mestu Ensenada in mestu, v katerem sem odraščal, sem bil dolžan napisati to knjigo,« pravi pisatelj Juan Octavio Prenz o svojem zadnjem romanu Samo drevesa imajo korenine. Pisec spremne besede Marko Kravos je knjigo označil za »polifonski roman«, tudi »kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti«. Pred tem je Prenz poleg pesniških zbirk objavil romana Legenda o obglavljenem Inocenciju Pravičniku in Gospod Kreck. Prvi je svojevrstna nadrealistična zgodba, v kateri oblikuje svojo lastno različico južnoameriškega duha, drugi je spev o samohodstvu.
Prenzovo zadnjo knjigo Samo drevesa imajo korenine lahko beremo ne le kot roman, ampak tudi kot epsko družinsko pripoved ali kot – v zgodbe preoblikovane spomine, ki jih je pisatelj sam doživel ali jih je slišal od sorodnikov, istrskih rojakov in sosedov, dogajajo pa se v njegovem rojstnem kraju ob Riu de la Plata ali v Istri, iz katere so prišli njegovi predniki. Prenz opisuje dogodke iz otroštva v četrti Tabor zalivskega mesta Ensenada, literarizirano prikazuje pradedove prigode v Rovinju in Istri iz dobe avstro-ogrskega cesarstva ter povezuje dve celini in ljudi, ki potujejo v eno ali drugo smer, predvsem seveda v Ameriko. V tem pristaniškem mestu kakšnih 60 kilometrov od Buenos Airesa so se v začetku dvajsetega stoletja naselili prišleki iz vse Evrope. Otrok v četrti Tabor jih je ravnodušno opazoval, desetletja pozneje pa kot pisatelj vešče opisoval – včasih s humorjem, drugič groteskno, nežno ljubeznivo ali pa tudi uradniško vsakdanje. V Prenzovem romanu se vrstijo resnične zgodbe s poudarjenimi nasprotji. Otrok sliši številne jezike in zanj so vsi pravi, kajti celo oče in mati ne govorita enako, le v šoli se pojavljajo pravila, ki pa v zunanjem svetu ne veljajo. Podobni nesporazumi so se dogajali s priimki, v dokumentih so se pod vplivom nemškega, italijanskega ali kakšnega drugega državnega reda spreminjali, in tu je seveda nakazana problematičnost opredeljevanja narodnosti. Tudi usodo migranta, ki zapušča obubožano staro celino, zaznamuje nujnost materialnega uspeha. Tako v eni izmed zgodb mladi priseljenec poroča o pričakovanih uspehih v novi deželi in si izmišlja zapletene lažne zgodbe, da bi ustregel staršem in vaščanom iz rojstne vasi v Istri. Prenz se pri tem ponorčuje iz togega uradništva ter se upira nasilju nacionalizmov, družinskim zapovedim in drugemu. Po vzoru španskih klasikov, kot je na primer Cervantesov Don Kihot, se vsako izmed triintridesetih poglavij začenja s povzetkom v nekakšnem arhaičnem slogu, npr. takole: »… ki govori o pradedovi srhljivi in hkrati zabavni prvi smrti in o tem, kako jo je Aleksander Kreuz opisal.«
Naslov Samo drevesa imajo korenine je metafora za uporništvo. Avtor je bil pogosto pozvan, naj se nedvoumno izjasni o svoji identiteti, češ, ali je Argentinec, Jugoslovan ali Italijan. Prenz se je namreč rodil v Argentini leta 1932, od leta 1962 do leta 1967 je živel v Beogradu, se vrnil v La Plato, se znova naselil v Beogradu, leta 1975 pa se zasidral v Trstu in poučeval latinskoameriško književnost na tamkajšnji univerzi. Tam živi še danes.
Juan Octavio Prenz je uspešen predavatelj in pisatelj. Vedno je gojil stike s številnimi znanimi književniki, s svojim delom pa spodbujal ustvarjanje v svobodi in enakih pravicah za vse ljudi. Za svoje delo je prejel več nagrad, posebej moramo omeniti kubansko odlikovanje casa de las Américas za pesništvo ter v Italiji letošnjo nagrado nonino za življenjski opus.
Avtor recenzije: Andrej Rot
Bere Jure Franko.
Prevedel Ferdinand Miklavc
»Svojemu rojstnemu mestu Ensenada in mestu, v katerem sem odraščal, sem bil dolžan napisati to knjigo,« pravi pisatelj Juan Octavio Prenz o svojem zadnjem romanu Samo drevesa imajo korenine. Pisec spremne besede Marko Kravos je knjigo označil za »polifonski roman«, tudi »kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti«. Pred tem je Prenz poleg pesniških zbirk objavil romana Legenda o obglavljenem Inocenciju Pravičniku in Gospod Kreck. Prvi je svojevrstna nadrealistična zgodba, v kateri oblikuje svojo lastno različico južnoameriškega duha, drugi je spev o samohodstvu.
Prenzovo zadnjo knjigo Samo drevesa imajo korenine lahko beremo ne le kot roman, ampak tudi kot epsko družinsko pripoved ali kot – v zgodbe preoblikovane spomine, ki jih je pisatelj sam doživel ali jih je slišal od sorodnikov, istrskih rojakov in sosedov, dogajajo pa se v njegovem rojstnem kraju ob Riu de la Plata ali v Istri, iz katere so prišli njegovi predniki. Prenz opisuje dogodke iz otroštva v četrti Tabor zalivskega mesta Ensenada, literarizirano prikazuje pradedove prigode v Rovinju in Istri iz dobe avstro-ogrskega cesarstva ter povezuje dve celini in ljudi, ki potujejo v eno ali drugo smer, predvsem seveda v Ameriko. V tem pristaniškem mestu kakšnih 60 kilometrov od Buenos Airesa so se v začetku dvajsetega stoletja naselili prišleki iz vse Evrope. Otrok v četrti Tabor jih je ravnodušno opazoval, desetletja pozneje pa kot pisatelj vešče opisoval – včasih s humorjem, drugič groteskno, nežno ljubeznivo ali pa tudi uradniško vsakdanje. V Prenzovem romanu se vrstijo resnične zgodbe s poudarjenimi nasprotji. Otrok sliši številne jezike in zanj so vsi pravi, kajti celo oče in mati ne govorita enako, le v šoli se pojavljajo pravila, ki pa v zunanjem svetu ne veljajo. Podobni nesporazumi so se dogajali s priimki, v dokumentih so se pod vplivom nemškega, italijanskega ali kakšnega drugega državnega reda spreminjali, in tu je seveda nakazana problematičnost opredeljevanja narodnosti. Tudi usodo migranta, ki zapušča obubožano staro celino, zaznamuje nujnost materialnega uspeha. Tako v eni izmed zgodb mladi priseljenec poroča o pričakovanih uspehih v novi deželi in si izmišlja zapletene lažne zgodbe, da bi ustregel staršem in vaščanom iz rojstne vasi v Istri. Prenz se pri tem ponorčuje iz togega uradništva ter se upira nasilju nacionalizmov, družinskim zapovedim in drugemu. Po vzoru španskih klasikov, kot je na primer Cervantesov Don Kihot, se vsako izmed triintridesetih poglavij začenja s povzetkom v nekakšnem arhaičnem slogu, npr. takole: »… ki govori o pradedovi srhljivi in hkrati zabavni prvi smrti in o tem, kako jo je Aleksander Kreuz opisal.«
Naslov Samo drevesa imajo korenine je metafora za uporništvo. Avtor je bil pogosto pozvan, naj se nedvoumno izjasni o svoji identiteti, češ, ali je Argentinec, Jugoslovan ali Italijan. Prenz se je namreč rodil v Argentini leta 1932, od leta 1962 do leta 1967 je živel v Beogradu, se vrnil v La Plato, se znova naselil v Beogradu, leta 1975 pa se zasidral v Trstu in poučeval latinskoameriško književnost na tamkajšnji univerzi. Tam živi še danes.
Juan Octavio Prenz je uspešen predavatelj in pisatelj. Vedno je gojil stike s številnimi znanimi književniki, s svojim delom pa spodbujal ustvarjanje v svobodi in enakih pravicah za vse ljudi. Za svoje delo je prejel več nagrad, posebej moramo omeniti kubansko odlikovanje casa de las Américas za pesništvo ter v Italiji letošnjo nagrado nonino za življenjski opus.
V nedeljo dopoldne je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani potekal drugi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine. Koncertni dogodek je bil v celoti namenjen glasbi Georga Friedricha Händla, ki sta jo poustvarila Simfonični orkester RTV Slovenija pod umetniškim vodstvom violončelista Gregorja Feleta in solist tenorist Aco Biščević. Poročilo o dogodku je pripravil Andrej Bedjanič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov