Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Juan Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine

27.05.2019

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.

Prevedel Ferdinand Miklavc

»Svojemu rojstnemu mestu Ensenada in mestu, v katerem sem odraščal, sem bil dolžan napisati to knjigo,« pravi pisatelj Juan Octavio Prenz o svojem zadnjem romanu Samo drevesa imajo korenine. Pisec spremne besede Marko Kravos je knjigo označil za »polifonski roman«, tudi »kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti«. Pred tem je Prenz poleg pesniških zbirk objavil romana Legenda o obglavljenem Inocenciju Pravičniku in Gospod Kreck. Prvi je svojevrstna nadrealistična zgodba, v kateri oblikuje svojo lastno različico južnoameriškega duha, drugi je spev o samohodstvu.

Prenzovo zadnjo knjigo Samo drevesa imajo korenine lahko beremo ne le kot roman, ampak tudi kot epsko družinsko pripoved ali kot – v zgodbe preoblikovane spomine, ki jih je pisatelj sam doživel ali jih je slišal od sorodnikov, istrskih rojakov in sosedov, dogajajo pa se v njegovem rojstnem kraju ob Riu de la Plata ali v Istri, iz katere so prišli njegovi predniki. Prenz opisuje dogodke iz otroštva v četrti Tabor zalivskega mesta Ensenada, literarizirano prikazuje pradedove prigode v Rovinju in Istri iz dobe avstro-ogrskega cesarstva ter povezuje dve celini in ljudi, ki potujejo v eno ali drugo smer, predvsem seveda v Ameriko. V tem pristaniškem mestu kakšnih 60 kilometrov od Buenos Airesa so se v začetku dvajsetega stoletja naselili prišleki iz vse Evrope. Otrok v četrti Tabor jih je ravnodušno opazoval, desetletja pozneje pa kot pisatelj vešče opisoval – včasih s humorjem, drugič groteskno, nežno ljubeznivo ali pa tudi uradniško vsakdanje. V Prenzovem romanu se vrstijo resnične zgodbe s poudarjenimi nasprotji. Otrok sliši številne jezike in zanj so vsi pravi, kajti celo oče in mati ne govorita enako, le v šoli se pojavljajo pravila, ki pa v zunanjem svetu ne veljajo. Podobni nesporazumi so se dogajali s priimki, v dokumentih so se pod vplivom nemškega, italijanskega ali kakšnega drugega državnega reda spreminjali, in tu je seveda nakazana problematičnost opredeljevanja narodnosti. Tudi usodo migranta, ki zapušča obubožano staro celino, zaznamuje nujnost materialnega uspeha. Tako v eni izmed zgodb mladi priseljenec poroča o pričakovanih uspehih v novi deželi in si izmišlja zapletene lažne zgodbe, da bi ustregel staršem in vaščanom iz rojstne vasi v Istri. Prenz se pri tem ponorčuje iz togega uradništva ter se upira nasilju nacionalizmov, družinskim zapovedim in drugemu. Po vzoru španskih klasikov, kot je na primer Cervantesov Don Kihot, se vsako izmed triintridesetih poglavij začenja s povzetkom v nekakšnem arhaičnem slogu, npr. takole: »… ki govori o pradedovi srhljivi in hkrati zabavni prvi smrti in o tem, kako jo je Aleksander Kreuz opisal.«

Naslov Samo drevesa imajo korenine je metafora za uporništvo. Avtor je bil pogosto pozvan, naj se nedvoumno izjasni o svoji identiteti, češ, ali je Argentinec, Jugoslovan ali Italijan. Prenz se je namreč rodil v Argentini leta 1932, od leta 1962 do leta 1967 je živel v Beogradu, se vrnil v La Plato, se znova naselil v Beogradu, leta 1975 pa se zasidral v Trstu in poučeval latinskoameriško književnost na tamkajšnji univerzi. Tam živi še danes.

Juan Octavio Prenz je uspešen predavatelj in pisatelj. Vedno je gojil stike s številnimi znanimi književniki, s svojim delom pa spodbujal ustvarjanje v svobodi in enakih pravicah za vse ljudi. Za svoje delo je prejel več nagrad, posebej moramo omeniti kubansko odlikovanje casa de las Américas za pesništvo ter v Italiji letošnjo nagrado nonino za življenjski opus.


Ocene

1952 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Juan Octavio Prenz: Samo drevesa imajo korenine

27.05.2019

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.

Prevedel Ferdinand Miklavc

»Svojemu rojstnemu mestu Ensenada in mestu, v katerem sem odraščal, sem bil dolžan napisati to knjigo,« pravi pisatelj Juan Octavio Prenz o svojem zadnjem romanu Samo drevesa imajo korenine. Pisec spremne besede Marko Kravos je knjigo označil za »polifonski roman«, tudi »kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti«. Pred tem je Prenz poleg pesniških zbirk objavil romana Legenda o obglavljenem Inocenciju Pravičniku in Gospod Kreck. Prvi je svojevrstna nadrealistična zgodba, v kateri oblikuje svojo lastno različico južnoameriškega duha, drugi je spev o samohodstvu.

Prenzovo zadnjo knjigo Samo drevesa imajo korenine lahko beremo ne le kot roman, ampak tudi kot epsko družinsko pripoved ali kot – v zgodbe preoblikovane spomine, ki jih je pisatelj sam doživel ali jih je slišal od sorodnikov, istrskih rojakov in sosedov, dogajajo pa se v njegovem rojstnem kraju ob Riu de la Plata ali v Istri, iz katere so prišli njegovi predniki. Prenz opisuje dogodke iz otroštva v četrti Tabor zalivskega mesta Ensenada, literarizirano prikazuje pradedove prigode v Rovinju in Istri iz dobe avstro-ogrskega cesarstva ter povezuje dve celini in ljudi, ki potujejo v eno ali drugo smer, predvsem seveda v Ameriko. V tem pristaniškem mestu kakšnih 60 kilometrov od Buenos Airesa so se v začetku dvajsetega stoletja naselili prišleki iz vse Evrope. Otrok v četrti Tabor jih je ravnodušno opazoval, desetletja pozneje pa kot pisatelj vešče opisoval – včasih s humorjem, drugič groteskno, nežno ljubeznivo ali pa tudi uradniško vsakdanje. V Prenzovem romanu se vrstijo resnične zgodbe s poudarjenimi nasprotji. Otrok sliši številne jezike in zanj so vsi pravi, kajti celo oče in mati ne govorita enako, le v šoli se pojavljajo pravila, ki pa v zunanjem svetu ne veljajo. Podobni nesporazumi so se dogajali s priimki, v dokumentih so se pod vplivom nemškega, italijanskega ali kakšnega drugega državnega reda spreminjali, in tu je seveda nakazana problematičnost opredeljevanja narodnosti. Tudi usodo migranta, ki zapušča obubožano staro celino, zaznamuje nujnost materialnega uspeha. Tako v eni izmed zgodb mladi priseljenec poroča o pričakovanih uspehih v novi deželi in si izmišlja zapletene lažne zgodbe, da bi ustregel staršem in vaščanom iz rojstne vasi v Istri. Prenz se pri tem ponorčuje iz togega uradništva ter se upira nasilju nacionalizmov, družinskim zapovedim in drugemu. Po vzoru španskih klasikov, kot je na primer Cervantesov Don Kihot, se vsako izmed triintridesetih poglavij začenja s povzetkom v nekakšnem arhaičnem slogu, npr. takole: »… ki govori o pradedovi srhljivi in hkrati zabavni prvi smrti in o tem, kako jo je Aleksander Kreuz opisal.«

Naslov Samo drevesa imajo korenine je metafora za uporništvo. Avtor je bil pogosto pozvan, naj se nedvoumno izjasni o svoji identiteti, češ, ali je Argentinec, Jugoslovan ali Italijan. Prenz se je namreč rodil v Argentini leta 1932, od leta 1962 do leta 1967 je živel v Beogradu, se vrnil v La Plato, se znova naselil v Beogradu, leta 1975 pa se zasidral v Trstu in poučeval latinskoameriško književnost na tamkajšnji univerzi. Tam živi še danes.

Juan Octavio Prenz je uspešen predavatelj in pisatelj. Vedno je gojil stike s številnimi znanimi književniki, s svojim delom pa spodbujal ustvarjanje v svobodi in enakih pravicah za vse ljudi. Za svoje delo je prejel več nagrad, posebej moramo omeniti kubansko odlikovanje casa de las Américas za pesništvo ter v Italiji letošnjo nagrado nonino za življenjski opus.


11.11.2018

Abonma Micka

KUD Moment / Premiera 10.11.2018 Koncept in režija: Kolektiv Abonma (Nika Bezeljak, Miha Horvat, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Luka Martin Škof, Aleš Zorec) Nastopajoči: Luka Martin Škof, Eva Nina Lampič, Minca Lorenci, Aleš Zorec Sinoči so na Intimnem odru mariborskega GT22 premierno uprizorili predstavo Micka. Gre za tretjo epizodo v okviru projekta Abonma in prvi preizkus formata uprizarjanja že obstoječih gledaliških predstav iz repertoarja institucionalnih gledališč. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Urška Boljkovac


07.11.2018

Poj mi pesem - ocena filma

Otvoritveni film Liffa (7. 11. 2018)


27.10.2018

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

Režija: Janez Janša Zasedba: Stane Tomazin Animacija: Luka Umek Glasba in oblikovanje zvoka: Eduardo Raon Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana Premiera: 26. 10. 2018 Fotografija: Zavod Maska »Simona Semenič je ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti,« je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let o večstranski gledališki ustvarjalki zapisala Petra Vidali. Zato so v društvu Mesto žensk in zavodu Maska – tudi v duhu slogana letošnjega festivala Mesto žensk, ki se je glasil »Zberi pogum!« – oblikovali Abonma Simona Semenič, prerez njenega ustvarjanja, pospremljen s teoretsko refleksijo njenih del. V okviru abonmaja smo si na odru Nove pošte lahko ogledali zadnje v nizu predstavljenih del, krstno uprizoritev komedije jerebika, štrudelj, ples pa še kaj. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, režijo podpisuje umetnik Janez Janša, več pa Saška Rakef.


05.11.2018

Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni

Mala drama, premiera: 2. 11. 2018 Raymond Carver: O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni Avtorski projekt po motivih kratke proze Raymonda Carverja Krstna uprizoritev priredbe Drama Laboratorij - Čakajoč Supermana Režiserka: Maša Pelko Dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Nina Čehovin Lektorica: Tatjana Stanič Oblikovalca luči: Dorian Šilec Petek, Vlado Glavan Avtor glasbe: Jurij Alič Igrajo: Tamara Avguštin Iva Babić Maja Končar Gregor Podričnik Matija Rozman Eva Stražar Lovro Zafred Napoved: V programskem okviru Drama Laboratorija je nastala odrska priredba kratke proze ameriškega pesnika in pisatelja Raymonda Carverja z naslovom O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Režirala jo je Maša Pelko, dramaturg je bil Jaka Smerkolj Simoneti, nastopili pa so tako uveljavljeni igralci Drame: Maja Končar, Iva Babić in Matija Rozman kot njihovi mladi kolegi: Tamara Avguštin, Gregor Podričnik, Eva Stražar in Lovro Zafred. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič: Odprti oder je ponujal pogled v značilno ameriško bivališče iz šestdesetih let, kakršnega si je zamislil scenograf Dorian Šilec Petek. Tri stene v zelenih tonih, na eni vsiljivi napis Welcome to Fabulous Las Vegas, kavč in plastificirana mizica s stoli, v ozadju okno in omarica z radiem. Na drugi steni slika Čehova. Z zgodbo o njegovi smrti se predstava začne in z njo ena izmed protagonistk, odlična Tamara Avguštin intonira celotno ozračje odrskega dogodka: v sodobnem, sproščenem načinu govora (lektorica je bila Tatjana Stanič) pripoveduje o nekih realnih dogodkih in ima hkrati do izrečenega ironično distanco. V roki steklenica penine. Penina je odrska, se pravi ponaredek. S čim bi potem nazdravljali, čému bi nazdravili? In na tej legi se naseli omnibus prizorov in prizorčkov, ki skušajo vzpostaviti občutek, kakršnega ima bralec pri Carverjevih zgodbah, še posebej pri naslovni zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni: štirje ljudje, dva para, razpravljajo o različnih vrstah ljubezni, če to sploh so. Na odru so se ti pari razmnožili, podvojili, prevzeli vloge tistih, o katerih teče beseda in obratno. V nepopustljivem tempu in domišljenih rešitvah prepletanja situacij nastaja pred očmi gledalca sporočilo o nezmožnosti carverjevskega človeka, da bi ohranil kateri koli gotovost in trdnost: čustev, odnosov, besed, doživljanj; vse se sesipa, vendar ne usodno ali tragično, bolj na način nekakšne komične resignacije - pri čemer ne gre brez alkohola, cigaret, nezmernosti. O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni je tako izvrstna inscenacija teme in motivov iz literature, ki pokaže tudi, kaj vse je mogoče, ko stopi proza v ravno pravšnji okvir odrske iluzije. Foto: Peter Uhan


05.11.2018

Andrej Blatnik: Ugrizi

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


05.11.2018

Amos Oz: Juda

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


05.11.2018

Vlado Kreslin: Zakartana ura

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


29.10.2018

Cvetka Hedžet Tóth: Demaskirajoče tendence

Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.


29.10.2018

Donna Tartt: Lišček

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.


29.10.2018

Milan Dekleva: Inštitut doktorja Faulstaffa

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.


29.10.2018

Andreja Štepec: Edit Paf

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bere Ivan Lotrič.


27.10.2018

Nikole Beckwith: Pogrešana na Mali sceni MGL

Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/


26.10.2018

Diracov akord

DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan


27.09.2018

Ivan Cankar: Hlapec Jernej in njegova pravica

Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić


22.10.2018

Varja Balžalorsky Antić: Klobuk Vere Revjakine B.

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


22.10.2018

Noëmi Lerch: Kmetica

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere: Eva Longyka Marušič.


22.10.2018

Tina Vrščaj: Plašč

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


22.10.2018

Marija Švajncer: Grdi filozofi

Avtor recenzije: Robert Kralj Bere Aleksander Golja.


22.10.2018

Ivan Esenko: Svet čebel

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


19.10.2018

MGL - Tena Štivičić: Kresnice

Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/


Stran 92 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov