Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Mojca Širok: Pogodba

03.06.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Kot dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima je Mojca Širok dobro podkovana o delovanju italijanske mafije. O njej je že leta 2010 izdala knjigo reportažo Oblast brez obraza, za televizijo pa posnela dokumentarni film Molk v Palermu. Leposlovno delo na to temo je bilo torej nekakšno logično nadaljevanje, in čeprav je zgodba romana Pogodba izmišljena, se opira na resnične dogodke iz leta 1992, ko je sicilijanska mafija v bombnih napadih praktično drugega za drugim ubila dva sodnika, simbola boja proti podzemlju, ki sta razkrinkavala povezave Cose Nostre s politiko.

Prav to obsežno pisateljičino znanje daje tej polnokrvni kriminalki, ki se ne pretvarja, da je kaj drugega kot to, zastrašujočo moč. Vse je tako zares. Bralca dobesedno porine v burno dogajanje, ga potisne v njegove globine in do konca ne spusti na površje, kjer ogorčen zajame sapo samo zato, da pretreseno ugotovi, da bi bilo mogoče bolje ostati spodaj. Sicer ga ta misel obide samo za hip, a je dovolj, da na resnično dogajanje okoli sebe, v svoji državi, ne bo mogel nikoli več gledati z nedolžnimi očmi. Nikoli več ne bo mogel verjeti v pokončnost politika, nepodkupljivost odvetnika ali sodnika, lojalnost šefa ali sodelavca, poštenost novinarja. Zlo se zaleze vsepovsod, ali kakor srhljivo pomisli glavni junak, policijski komisar Emanuelle Rubino, ko še poln občudovanja in zaupanja gleda svojega šefa: “Koliko zla sva videla, koliko sva ga čutila in koliko komaj slutila, preden sva obupala, da ga bova lahko kadarkoli razkrila.”

Razkrivati preveč pri kriminalnem romanu pač ne gre. Zgodba se odvije v treh dneh, vsak zajame eno poglavje. Že takoj na začetku imamo dve trupli, eno razmesarjeno v domači hiši, drugo raztreseno po avtocesti. Potem v strogo varovanem zaporu z vrečko na glavi najdejo mrtvega še največjega in najvplivnejšega mafijskega bossa. Kriminalisti so zmedeni, v političnem vrhu podtalno vre, mediji skušajo stvari prikazati kot naključje … Ampak ker naključja obstajajo samo v romanih in ker vse poti, potem ko je enkrat jasno, kdo sta žrtvi, vodijo k pomembnim, z mafijo povezanim dogodkom iz preteklosti, se policijski komisar Emanuelle Rubino in prekaljena novinarka Flamina Lorenzi Vendramin vsak s svojega konca in vsak s svojimi pomočniki skušata prikopati do resnice. Ki je seveda zmuzljiva in nevarna reč. Sploh na relaciji med Rimom in Palermom, z vsemi spremljajočimi visoko profilnimi akterji, ki so pripravljeni plačati skrajno ceno, da se jo zamolči.

Ne le da je Mojci Širok od prve do zadnje strani uspela napeta zgodba, napisala jo je v tekočem, polnem, mestoma subtilnem jeziku – in nevsiljivo, bolj čutno kot ekspresivno, v pritlehno greznico državno-mafijskih spletk čisto majčkeno vpletla ljubezensko zgodbo. Eden najlepših takšnih odlomkov je zame, ko Emanuelleja po desetih letih pokliče novinarka Flamina, njegova nekdanja ljubezen. Pred tem lahko, glede na samouničevalno vedenje glavnih junakov, samo rahlo slutimo, da se je obema pripetilo nekaj nepozabno strašnega.

Ni je dobro poslušal do konca, v glavi mu je odmevalo samo njegovo ime. Kako je izgovorila njegovo ime. Nekoč mu je nekdo rekel, da si lahko vsakič drug človek, ko te pokličejo po imenu. Da si lahko tudi ti drugačen, ko vsak drugače izgovori tvoje ime. Ni vedel, ali je to res, vedel je samo, da se je imel najraje, ko je bil ob njej in ko je ona izgovarjala njegovo ime.”

In še nekaj je, brez česar nobena pripoved, tudi žanrska, ne more prav zaživeti: okolje, v katerem se dogaja. Poznavanje kraja, v katerega pisatelj postavi svojo zgodbo, je za pravi bralni užitek ključnega pomena. In Mojca Širok Rim dobro pozna, ga ljubi in sovraži obenem. Città di merde, usrano mesto, mu ljubeče pravijo Rimljani, a ga nikoli zares ne zapustijo, ker te “vleče nazaj kot kakšna zgrešena ljubezenska zveza, ne moreš oditi, ker je vedno kot nedokončana zgodba”.

Rimski utrinki se pojavljajo skozi ves roman, in so kot veter, ki tudi v najhujši vročini v Rimu pod večer priveje od nekod “z morja ali s hribov, ne eno ne drugo ni bilo daleč. In vsi so verjeli, da lažje dihajo.” Celo zapiti komisar Emanuelle sam sebe primerja z Rimom, ko se v uvodnem kadru ob zatišni uri pred zoro pelje na mesto zločina. “Rim je kot on, mu je šinilo v glavo. Ali on je kot Rim, kakorkoli pač že. Še ko spi, je rahlo pod gasom.”

Pogodba Mojce Širok je literarno sladokusno napisana kriminalka, v kateri na 340 straneh ni prav nič odveč (razen morda preštevilnih oseb, kar je v ponatisnjeni izdaji rešeno s seznamom Kdo je kdo na začetku) in prav nič ne manjka. Ustreza ji tudi hlasten, odprt konec, v katerem se nepričakovani dogodki odvrtijo s filmsko naglico, in kar kliče po nadaljevanju. Predvsem ljubezenskem.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Mojca Širok: Pogodba

03.06.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Kot dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima je Mojca Širok dobro podkovana o delovanju italijanske mafije. O njej je že leta 2010 izdala knjigo reportažo Oblast brez obraza, za televizijo pa posnela dokumentarni film Molk v Palermu. Leposlovno delo na to temo je bilo torej nekakšno logično nadaljevanje, in čeprav je zgodba romana Pogodba izmišljena, se opira na resnične dogodke iz leta 1992, ko je sicilijanska mafija v bombnih napadih praktično drugega za drugim ubila dva sodnika, simbola boja proti podzemlju, ki sta razkrinkavala povezave Cose Nostre s politiko.

Prav to obsežno pisateljičino znanje daje tej polnokrvni kriminalki, ki se ne pretvarja, da je kaj drugega kot to, zastrašujočo moč. Vse je tako zares. Bralca dobesedno porine v burno dogajanje, ga potisne v njegove globine in do konca ne spusti na površje, kjer ogorčen zajame sapo samo zato, da pretreseno ugotovi, da bi bilo mogoče bolje ostati spodaj. Sicer ga ta misel obide samo za hip, a je dovolj, da na resnično dogajanje okoli sebe, v svoji državi, ne bo mogel nikoli več gledati z nedolžnimi očmi. Nikoli več ne bo mogel verjeti v pokončnost politika, nepodkupljivost odvetnika ali sodnika, lojalnost šefa ali sodelavca, poštenost novinarja. Zlo se zaleze vsepovsod, ali kakor srhljivo pomisli glavni junak, policijski komisar Emanuelle Rubino, ko še poln občudovanja in zaupanja gleda svojega šefa: “Koliko zla sva videla, koliko sva ga čutila in koliko komaj slutila, preden sva obupala, da ga bova lahko kadarkoli razkrila.”

Razkrivati preveč pri kriminalnem romanu pač ne gre. Zgodba se odvije v treh dneh, vsak zajame eno poglavje. Že takoj na začetku imamo dve trupli, eno razmesarjeno v domači hiši, drugo raztreseno po avtocesti. Potem v strogo varovanem zaporu z vrečko na glavi najdejo mrtvega še največjega in najvplivnejšega mafijskega bossa. Kriminalisti so zmedeni, v političnem vrhu podtalno vre, mediji skušajo stvari prikazati kot naključje … Ampak ker naključja obstajajo samo v romanih in ker vse poti, potem ko je enkrat jasno, kdo sta žrtvi, vodijo k pomembnim, z mafijo povezanim dogodkom iz preteklosti, se policijski komisar Emanuelle Rubino in prekaljena novinarka Flamina Lorenzi Vendramin vsak s svojega konca in vsak s svojimi pomočniki skušata prikopati do resnice. Ki je seveda zmuzljiva in nevarna reč. Sploh na relaciji med Rimom in Palermom, z vsemi spremljajočimi visoko profilnimi akterji, ki so pripravljeni plačati skrajno ceno, da se jo zamolči.

Ne le da je Mojci Širok od prve do zadnje strani uspela napeta zgodba, napisala jo je v tekočem, polnem, mestoma subtilnem jeziku – in nevsiljivo, bolj čutno kot ekspresivno, v pritlehno greznico državno-mafijskih spletk čisto majčkeno vpletla ljubezensko zgodbo. Eden najlepših takšnih odlomkov je zame, ko Emanuelleja po desetih letih pokliče novinarka Flamina, njegova nekdanja ljubezen. Pred tem lahko, glede na samouničevalno vedenje glavnih junakov, samo rahlo slutimo, da se je obema pripetilo nekaj nepozabno strašnega.

Ni je dobro poslušal do konca, v glavi mu je odmevalo samo njegovo ime. Kako je izgovorila njegovo ime. Nekoč mu je nekdo rekel, da si lahko vsakič drug človek, ko te pokličejo po imenu. Da si lahko tudi ti drugačen, ko vsak drugače izgovori tvoje ime. Ni vedel, ali je to res, vedel je samo, da se je imel najraje, ko je bil ob njej in ko je ona izgovarjala njegovo ime.”

In še nekaj je, brez česar nobena pripoved, tudi žanrska, ne more prav zaživeti: okolje, v katerem se dogaja. Poznavanje kraja, v katerega pisatelj postavi svojo zgodbo, je za pravi bralni užitek ključnega pomena. In Mojca Širok Rim dobro pozna, ga ljubi in sovraži obenem. Città di merde, usrano mesto, mu ljubeče pravijo Rimljani, a ga nikoli zares ne zapustijo, ker te “vleče nazaj kot kakšna zgrešena ljubezenska zveza, ne moreš oditi, ker je vedno kot nedokončana zgodba”.

Rimski utrinki se pojavljajo skozi ves roman, in so kot veter, ki tudi v najhujši vročini v Rimu pod večer priveje od nekod “z morja ali s hribov, ne eno ne drugo ni bilo daleč. In vsi so verjeli, da lažje dihajo.” Celo zapiti komisar Emanuelle sam sebe primerja z Rimom, ko se v uvodnem kadru ob zatišni uri pred zoro pelje na mesto zločina. “Rim je kot on, mu je šinilo v glavo. Ali on je kot Rim, kakorkoli pač že. Še ko spi, je rahlo pod gasom.”

Pogodba Mojce Širok je literarno sladokusno napisana kriminalka, v kateri na 340 straneh ni prav nič odveč (razen morda preštevilnih oseb, kar je v ponatisnjeni izdaji rešeno s seznamom Kdo je kdo na začetku) in prav nič ne manjka. Ustreza ji tudi hlasten, odprt konec, v katerem se nepričakovani dogodki odvrtijo s filmsko naglico, in kar kliče po nadaljevanju. Predvsem ljubezenskem.


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov