Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kot dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima je Mojca Širok dobro podkovana o delovanju italijanske mafije. O njej je že leta 2010 izdala knjigo reportažo Oblast brez obraza, za televizijo pa posnela dokumentarni film Molk v Palermu. Leposlovno delo na to temo je bilo torej nekakšno logično nadaljevanje, in čeprav je zgodba romana Pogodba izmišljena, se opira na resnične dogodke iz leta 1992, ko je sicilijanska mafija v bombnih napadih praktično drugega za drugim ubila dva sodnika, simbola boja proti podzemlju, ki sta razkrinkavala povezave Cose Nostre s politiko.
Prav to obsežno pisateljičino znanje daje tej polnokrvni kriminalki, ki se ne pretvarja, da je kaj drugega kot to, zastrašujočo moč. Vse je tako zares. Bralca dobesedno porine v burno dogajanje, ga potisne v njegove globine in do konca ne spusti na površje, kjer ogorčen zajame sapo samo zato, da pretreseno ugotovi, da bi bilo mogoče bolje ostati spodaj. Sicer ga ta misel obide samo za hip, a je dovolj, da na resnično dogajanje okoli sebe, v svoji državi, ne bo mogel nikoli več gledati z nedolžnimi očmi. Nikoli več ne bo mogel verjeti v pokončnost politika, nepodkupljivost odvetnika ali sodnika, lojalnost šefa ali sodelavca, poštenost novinarja. Zlo se zaleze vsepovsod, ali kakor srhljivo pomisli glavni junak, policijski komisar Emanuelle Rubino, ko še poln občudovanja in zaupanja gleda svojega šefa: “Koliko zla sva videla, koliko sva ga čutila in koliko komaj slutila, preden sva obupala, da ga bova lahko kadarkoli razkrila.”
Razkrivati preveč pri kriminalnem romanu pač ne gre. Zgodba se odvije v treh dneh, vsak zajame eno poglavje. Že takoj na začetku imamo dve trupli, eno razmesarjeno v domači hiši, drugo raztreseno po avtocesti. Potem v strogo varovanem zaporu z vrečko na glavi najdejo mrtvega še največjega in najvplivnejšega mafijskega bossa. Kriminalisti so zmedeni, v političnem vrhu podtalno vre, mediji skušajo stvari prikazati kot naključje … Ampak ker naključja obstajajo samo v romanih in ker vse poti, potem ko je enkrat jasno, kdo sta žrtvi, vodijo k pomembnim, z mafijo povezanim dogodkom iz preteklosti, se policijski komisar Emanuelle Rubino in prekaljena novinarka Flamina Lorenzi Vendramin vsak s svojega konca in vsak s svojimi pomočniki skušata prikopati do resnice. Ki je seveda zmuzljiva in nevarna reč. Sploh na relaciji med Rimom in Palermom, z vsemi spremljajočimi visoko profilnimi akterji, ki so pripravljeni plačati skrajno ceno, da se jo zamolči.
Ne le da je Mojci Širok od prve do zadnje strani uspela napeta zgodba, napisala jo je v tekočem, polnem, mestoma subtilnem jeziku – in nevsiljivo, bolj čutno kot ekspresivno, v pritlehno greznico državno-mafijskih spletk čisto majčkeno vpletla ljubezensko zgodbo. Eden najlepših takšnih odlomkov je zame, ko Emanuelleja po desetih letih pokliče novinarka Flamina, njegova nekdanja ljubezen. Pred tem lahko, glede na samouničevalno vedenje glavnih junakov, samo rahlo slutimo, da se je obema pripetilo nekaj nepozabno strašnega.
“Ni je dobro poslušal do konca, v glavi mu je odmevalo samo njegovo ime. Kako je izgovorila njegovo ime. Nekoč mu je nekdo rekel, da si lahko vsakič drug človek, ko te pokličejo po imenu. Da si lahko tudi ti drugačen, ko vsak drugače izgovori tvoje ime. Ni vedel, ali je to res, vedel je samo, da se je imel najraje, ko je bil ob njej in ko je ona izgovarjala njegovo ime.”
In še nekaj je, brez česar nobena pripoved, tudi žanrska, ne more prav zaživeti: okolje, v katerem se dogaja. Poznavanje kraja, v katerega pisatelj postavi svojo zgodbo, je za pravi bralni užitek ključnega pomena. In Mojca Širok Rim dobro pozna, ga ljubi in sovraži obenem. Città di merde, usrano mesto, mu ljubeče pravijo Rimljani, a ga nikoli zares ne zapustijo, ker te “vleče nazaj kot kakšna zgrešena ljubezenska zveza, ne moreš oditi, ker je vedno kot nedokončana zgodba”.
Rimski utrinki se pojavljajo skozi ves roman, in so kot veter, ki tudi v najhujši vročini v Rimu pod večer priveje od nekod “z morja ali s hribov, ne eno ne drugo ni bilo daleč. In vsi so verjeli, da lažje dihajo.” Celo zapiti komisar Emanuelle sam sebe primerja z Rimom, ko se v uvodnem kadru ob zatišni uri pred zoro pelje na mesto zločina. “Rim je kot on, mu je šinilo v glavo. Ali on je kot Rim, kakorkoli pač že. Še ko spi, je rahlo pod gasom.”
Pogodba Mojce Širok je literarno sladokusno napisana kriminalka, v kateri na 340 straneh ni prav nič odveč (razen morda preštevilnih oseb, kar je v ponatisnjeni izdaji rešeno s seznamom Kdo je kdo na začetku) in prav nič ne manjka. Ustreza ji tudi hlasten, odprt konec, v katerem se nepričakovani dogodki odvrtijo s filmsko naglico, in kar kliče po nadaljevanju. Predvsem ljubezenskem.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kot dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima je Mojca Širok dobro podkovana o delovanju italijanske mafije. O njej je že leta 2010 izdala knjigo reportažo Oblast brez obraza, za televizijo pa posnela dokumentarni film Molk v Palermu. Leposlovno delo na to temo je bilo torej nekakšno logično nadaljevanje, in čeprav je zgodba romana Pogodba izmišljena, se opira na resnične dogodke iz leta 1992, ko je sicilijanska mafija v bombnih napadih praktično drugega za drugim ubila dva sodnika, simbola boja proti podzemlju, ki sta razkrinkavala povezave Cose Nostre s politiko.
Prav to obsežno pisateljičino znanje daje tej polnokrvni kriminalki, ki se ne pretvarja, da je kaj drugega kot to, zastrašujočo moč. Vse je tako zares. Bralca dobesedno porine v burno dogajanje, ga potisne v njegove globine in do konca ne spusti na površje, kjer ogorčen zajame sapo samo zato, da pretreseno ugotovi, da bi bilo mogoče bolje ostati spodaj. Sicer ga ta misel obide samo za hip, a je dovolj, da na resnično dogajanje okoli sebe, v svoji državi, ne bo mogel nikoli več gledati z nedolžnimi očmi. Nikoli več ne bo mogel verjeti v pokončnost politika, nepodkupljivost odvetnika ali sodnika, lojalnost šefa ali sodelavca, poštenost novinarja. Zlo se zaleze vsepovsod, ali kakor srhljivo pomisli glavni junak, policijski komisar Emanuelle Rubino, ko še poln občudovanja in zaupanja gleda svojega šefa: “Koliko zla sva videla, koliko sva ga čutila in koliko komaj slutila, preden sva obupala, da ga bova lahko kadarkoli razkrila.”
Razkrivati preveč pri kriminalnem romanu pač ne gre. Zgodba se odvije v treh dneh, vsak zajame eno poglavje. Že takoj na začetku imamo dve trupli, eno razmesarjeno v domači hiši, drugo raztreseno po avtocesti. Potem v strogo varovanem zaporu z vrečko na glavi najdejo mrtvega še največjega in najvplivnejšega mafijskega bossa. Kriminalisti so zmedeni, v političnem vrhu podtalno vre, mediji skušajo stvari prikazati kot naključje … Ampak ker naključja obstajajo samo v romanih in ker vse poti, potem ko je enkrat jasno, kdo sta žrtvi, vodijo k pomembnim, z mafijo povezanim dogodkom iz preteklosti, se policijski komisar Emanuelle Rubino in prekaljena novinarka Flamina Lorenzi Vendramin vsak s svojega konca in vsak s svojimi pomočniki skušata prikopati do resnice. Ki je seveda zmuzljiva in nevarna reč. Sploh na relaciji med Rimom in Palermom, z vsemi spremljajočimi visoko profilnimi akterji, ki so pripravljeni plačati skrajno ceno, da se jo zamolči.
Ne le da je Mojci Širok od prve do zadnje strani uspela napeta zgodba, napisala jo je v tekočem, polnem, mestoma subtilnem jeziku – in nevsiljivo, bolj čutno kot ekspresivno, v pritlehno greznico državno-mafijskih spletk čisto majčkeno vpletla ljubezensko zgodbo. Eden najlepših takšnih odlomkov je zame, ko Emanuelleja po desetih letih pokliče novinarka Flamina, njegova nekdanja ljubezen. Pred tem lahko, glede na samouničevalno vedenje glavnih junakov, samo rahlo slutimo, da se je obema pripetilo nekaj nepozabno strašnega.
“Ni je dobro poslušal do konca, v glavi mu je odmevalo samo njegovo ime. Kako je izgovorila njegovo ime. Nekoč mu je nekdo rekel, da si lahko vsakič drug človek, ko te pokličejo po imenu. Da si lahko tudi ti drugačen, ko vsak drugače izgovori tvoje ime. Ni vedel, ali je to res, vedel je samo, da se je imel najraje, ko je bil ob njej in ko je ona izgovarjala njegovo ime.”
In še nekaj je, brez česar nobena pripoved, tudi žanrska, ne more prav zaživeti: okolje, v katerem se dogaja. Poznavanje kraja, v katerega pisatelj postavi svojo zgodbo, je za pravi bralni užitek ključnega pomena. In Mojca Širok Rim dobro pozna, ga ljubi in sovraži obenem. Città di merde, usrano mesto, mu ljubeče pravijo Rimljani, a ga nikoli zares ne zapustijo, ker te “vleče nazaj kot kakšna zgrešena ljubezenska zveza, ne moreš oditi, ker je vedno kot nedokončana zgodba”.
Rimski utrinki se pojavljajo skozi ves roman, in so kot veter, ki tudi v najhujši vročini v Rimu pod večer priveje od nekod “z morja ali s hribov, ne eno ne drugo ni bilo daleč. In vsi so verjeli, da lažje dihajo.” Celo zapiti komisar Emanuelle sam sebe primerja z Rimom, ko se v uvodnem kadru ob zatišni uri pred zoro pelje na mesto zločina. “Rim je kot on, mu je šinilo v glavo. Ali on je kot Rim, kakorkoli pač že. Še ko spi, je rahlo pod gasom.”
Pogodba Mojce Širok je literarno sladokusno napisana kriminalka, v kateri na 340 straneh ni prav nič odveč (razen morda preštevilnih oseb, kar je v ponatisnjeni izdaji rešeno s seznamom Kdo je kdo na začetku) in prav nič ne manjka. Ustreza ji tudi hlasten, odprt konec, v katerem se nepričakovani dogodki odvrtijo s filmsko naglico, in kar kliče po nadaljevanju. Predvsem ljubezenskem.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov