Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kot dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima je Mojca Širok dobro podkovana o delovanju italijanske mafije. O njej je že leta 2010 izdala knjigo reportažo Oblast brez obraza, za televizijo pa posnela dokumentarni film Molk v Palermu. Leposlovno delo na to temo je bilo torej nekakšno logično nadaljevanje, in čeprav je zgodba romana Pogodba izmišljena, se opira na resnične dogodke iz leta 1992, ko je sicilijanska mafija v bombnih napadih praktično drugega za drugim ubila dva sodnika, simbola boja proti podzemlju, ki sta razkrinkavala povezave Cose Nostre s politiko.
Prav to obsežno pisateljičino znanje daje tej polnokrvni kriminalki, ki se ne pretvarja, da je kaj drugega kot to, zastrašujočo moč. Vse je tako zares. Bralca dobesedno porine v burno dogajanje, ga potisne v njegove globine in do konca ne spusti na površje, kjer ogorčen zajame sapo samo zato, da pretreseno ugotovi, da bi bilo mogoče bolje ostati spodaj. Sicer ga ta misel obide samo za hip, a je dovolj, da na resnično dogajanje okoli sebe, v svoji državi, ne bo mogel nikoli več gledati z nedolžnimi očmi. Nikoli več ne bo mogel verjeti v pokončnost politika, nepodkupljivost odvetnika ali sodnika, lojalnost šefa ali sodelavca, poštenost novinarja. Zlo se zaleze vsepovsod, ali kakor srhljivo pomisli glavni junak, policijski komisar Emanuelle Rubino, ko še poln občudovanja in zaupanja gleda svojega šefa: “Koliko zla sva videla, koliko sva ga čutila in koliko komaj slutila, preden sva obupala, da ga bova lahko kadarkoli razkrila.”
Razkrivati preveč pri kriminalnem romanu pač ne gre. Zgodba se odvije v treh dneh, vsak zajame eno poglavje. Že takoj na začetku imamo dve trupli, eno razmesarjeno v domači hiši, drugo raztreseno po avtocesti. Potem v strogo varovanem zaporu z vrečko na glavi najdejo mrtvega še največjega in najvplivnejšega mafijskega bossa. Kriminalisti so zmedeni, v političnem vrhu podtalno vre, mediji skušajo stvari prikazati kot naključje … Ampak ker naključja obstajajo samo v romanih in ker vse poti, potem ko je enkrat jasno, kdo sta žrtvi, vodijo k pomembnim, z mafijo povezanim dogodkom iz preteklosti, se policijski komisar Emanuelle Rubino in prekaljena novinarka Flamina Lorenzi Vendramin vsak s svojega konca in vsak s svojimi pomočniki skušata prikopati do resnice. Ki je seveda zmuzljiva in nevarna reč. Sploh na relaciji med Rimom in Palermom, z vsemi spremljajočimi visoko profilnimi akterji, ki so pripravljeni plačati skrajno ceno, da se jo zamolči.
Ne le da je Mojci Širok od prve do zadnje strani uspela napeta zgodba, napisala jo je v tekočem, polnem, mestoma subtilnem jeziku – in nevsiljivo, bolj čutno kot ekspresivno, v pritlehno greznico državno-mafijskih spletk čisto majčkeno vpletla ljubezensko zgodbo. Eden najlepših takšnih odlomkov je zame, ko Emanuelleja po desetih letih pokliče novinarka Flamina, njegova nekdanja ljubezen. Pred tem lahko, glede na samouničevalno vedenje glavnih junakov, samo rahlo slutimo, da se je obema pripetilo nekaj nepozabno strašnega.
“Ni je dobro poslušal do konca, v glavi mu je odmevalo samo njegovo ime. Kako je izgovorila njegovo ime. Nekoč mu je nekdo rekel, da si lahko vsakič drug človek, ko te pokličejo po imenu. Da si lahko tudi ti drugačen, ko vsak drugače izgovori tvoje ime. Ni vedel, ali je to res, vedel je samo, da se je imel najraje, ko je bil ob njej in ko je ona izgovarjala njegovo ime.”
In še nekaj je, brez česar nobena pripoved, tudi žanrska, ne more prav zaživeti: okolje, v katerem se dogaja. Poznavanje kraja, v katerega pisatelj postavi svojo zgodbo, je za pravi bralni užitek ključnega pomena. In Mojca Širok Rim dobro pozna, ga ljubi in sovraži obenem. Città di merde, usrano mesto, mu ljubeče pravijo Rimljani, a ga nikoli zares ne zapustijo, ker te “vleče nazaj kot kakšna zgrešena ljubezenska zveza, ne moreš oditi, ker je vedno kot nedokončana zgodba”.
Rimski utrinki se pojavljajo skozi ves roman, in so kot veter, ki tudi v najhujši vročini v Rimu pod večer priveje od nekod “z morja ali s hribov, ne eno ne drugo ni bilo daleč. In vsi so verjeli, da lažje dihajo.” Celo zapiti komisar Emanuelle sam sebe primerja z Rimom, ko se v uvodnem kadru ob zatišni uri pred zoro pelje na mesto zločina. “Rim je kot on, mu je šinilo v glavo. Ali on je kot Rim, kakorkoli pač že. Še ko spi, je rahlo pod gasom.”
Pogodba Mojce Širok je literarno sladokusno napisana kriminalka, v kateri na 340 straneh ni prav nič odveč (razen morda preštevilnih oseb, kar je v ponatisnjeni izdaji rešeno s seznamom Kdo je kdo na začetku) in prav nič ne manjka. Ustreza ji tudi hlasten, odprt konec, v katerem se nepričakovani dogodki odvrtijo s filmsko naglico, in kar kliče po nadaljevanju. Predvsem ljubezenskem.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Kot dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima je Mojca Širok dobro podkovana o delovanju italijanske mafije. O njej je že leta 2010 izdala knjigo reportažo Oblast brez obraza, za televizijo pa posnela dokumentarni film Molk v Palermu. Leposlovno delo na to temo je bilo torej nekakšno logično nadaljevanje, in čeprav je zgodba romana Pogodba izmišljena, se opira na resnične dogodke iz leta 1992, ko je sicilijanska mafija v bombnih napadih praktično drugega za drugim ubila dva sodnika, simbola boja proti podzemlju, ki sta razkrinkavala povezave Cose Nostre s politiko.
Prav to obsežno pisateljičino znanje daje tej polnokrvni kriminalki, ki se ne pretvarja, da je kaj drugega kot to, zastrašujočo moč. Vse je tako zares. Bralca dobesedno porine v burno dogajanje, ga potisne v njegove globine in do konca ne spusti na površje, kjer ogorčen zajame sapo samo zato, da pretreseno ugotovi, da bi bilo mogoče bolje ostati spodaj. Sicer ga ta misel obide samo za hip, a je dovolj, da na resnično dogajanje okoli sebe, v svoji državi, ne bo mogel nikoli več gledati z nedolžnimi očmi. Nikoli več ne bo mogel verjeti v pokončnost politika, nepodkupljivost odvetnika ali sodnika, lojalnost šefa ali sodelavca, poštenost novinarja. Zlo se zaleze vsepovsod, ali kakor srhljivo pomisli glavni junak, policijski komisar Emanuelle Rubino, ko še poln občudovanja in zaupanja gleda svojega šefa: “Koliko zla sva videla, koliko sva ga čutila in koliko komaj slutila, preden sva obupala, da ga bova lahko kadarkoli razkrila.”
Razkrivati preveč pri kriminalnem romanu pač ne gre. Zgodba se odvije v treh dneh, vsak zajame eno poglavje. Že takoj na začetku imamo dve trupli, eno razmesarjeno v domači hiši, drugo raztreseno po avtocesti. Potem v strogo varovanem zaporu z vrečko na glavi najdejo mrtvega še največjega in najvplivnejšega mafijskega bossa. Kriminalisti so zmedeni, v političnem vrhu podtalno vre, mediji skušajo stvari prikazati kot naključje … Ampak ker naključja obstajajo samo v romanih in ker vse poti, potem ko je enkrat jasno, kdo sta žrtvi, vodijo k pomembnim, z mafijo povezanim dogodkom iz preteklosti, se policijski komisar Emanuelle Rubino in prekaljena novinarka Flamina Lorenzi Vendramin vsak s svojega konca in vsak s svojimi pomočniki skušata prikopati do resnice. Ki je seveda zmuzljiva in nevarna reč. Sploh na relaciji med Rimom in Palermom, z vsemi spremljajočimi visoko profilnimi akterji, ki so pripravljeni plačati skrajno ceno, da se jo zamolči.
Ne le da je Mojci Širok od prve do zadnje strani uspela napeta zgodba, napisala jo je v tekočem, polnem, mestoma subtilnem jeziku – in nevsiljivo, bolj čutno kot ekspresivno, v pritlehno greznico državno-mafijskih spletk čisto majčkeno vpletla ljubezensko zgodbo. Eden najlepših takšnih odlomkov je zame, ko Emanuelleja po desetih letih pokliče novinarka Flamina, njegova nekdanja ljubezen. Pred tem lahko, glede na samouničevalno vedenje glavnih junakov, samo rahlo slutimo, da se je obema pripetilo nekaj nepozabno strašnega.
“Ni je dobro poslušal do konca, v glavi mu je odmevalo samo njegovo ime. Kako je izgovorila njegovo ime. Nekoč mu je nekdo rekel, da si lahko vsakič drug človek, ko te pokličejo po imenu. Da si lahko tudi ti drugačen, ko vsak drugače izgovori tvoje ime. Ni vedel, ali je to res, vedel je samo, da se je imel najraje, ko je bil ob njej in ko je ona izgovarjala njegovo ime.”
In še nekaj je, brez česar nobena pripoved, tudi žanrska, ne more prav zaživeti: okolje, v katerem se dogaja. Poznavanje kraja, v katerega pisatelj postavi svojo zgodbo, je za pravi bralni užitek ključnega pomena. In Mojca Širok Rim dobro pozna, ga ljubi in sovraži obenem. Città di merde, usrano mesto, mu ljubeče pravijo Rimljani, a ga nikoli zares ne zapustijo, ker te “vleče nazaj kot kakšna zgrešena ljubezenska zveza, ne moreš oditi, ker je vedno kot nedokončana zgodba”.
Rimski utrinki se pojavljajo skozi ves roman, in so kot veter, ki tudi v najhujši vročini v Rimu pod večer priveje od nekod “z morja ali s hribov, ne eno ne drugo ni bilo daleč. In vsi so verjeli, da lažje dihajo.” Celo zapiti komisar Emanuelle sam sebe primerja z Rimom, ko se v uvodnem kadru ob zatišni uri pred zoro pelje na mesto zločina. “Rim je kot on, mu je šinilo v glavo. Ali on je kot Rim, kakorkoli pač že. Še ko spi, je rahlo pod gasom.”
Pogodba Mojce Širok je literarno sladokusno napisana kriminalka, v kateri na 340 straneh ni prav nič odveč (razen morda preštevilnih oseb, kar je v ponatisnjeni izdaji rešeno s seznamom Kdo je kdo na začetku) in prav nič ne manjka. Ustreza ji tudi hlasten, odprt konec, v katerem se nepričakovani dogodki odvrtijo s filmsko naglico, in kar kliče po nadaljevanju. Predvsem ljubezenskem.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov