Avtor recenzije: Drago Bajt Bere Jure Franko.

Prevedla Sara Špelec; Ljubljana : Beletrina 2019

Isaak Emanuilovič Babelj (1894–1940) sodi med utemeljitelje moderne ruske proze po oktobrski revoluciji. Bil je Jud, kot pisatelj samohodec, nazadnje žrtev stalinskih čistk. Izdal je dve zbirki cikličnih kratkih zgodb: Rdeča konjenica iz leta 1926, v slovenščino prevedena 1957, govori o strahotah ruske državljanske vojne po revoluciji, Zgodbe iz Odese (1925–32), pa o judovskem življenju v pristanišču ob Črnem morju.

Babelj je s svojo prozo ustvaril vzorec modernističnega naturalizma, ki – malce v duhu Emila Zolaja – predstavlja usodo Judov v tedanjem ruskem imperiju. V posameznih junakih cikla je združil tako lastnosti znamenitih odeških razbojnikov in tihotapcev z začetka 20. stoletja kot biografske podrobnosti iz lastnega življenja, pa tudi življenja številnih judovskih družin; kritika sicer meni, da si je večino kot literat izmislil kar sam. Tako je ustvaril odeški judovski mit, ki je prešel v srčiko njegove pooktobrske proze.

Babljeve Zgodbe iz Odese se napajajo pri Svetem pismu. Iz stare zaveze izhaja spopad med izvoljenim judovskim ljudstvom in rusko državo, ki je v pogromih uničevala civilizacijo bibličnega ljudstva, na veke obsojenega kot zločinsko, saj so Judje izdali in obsodili krščanskega odrešenika. Na tej zgodovinski usodi so odeški Judi gradili svoj novozavezni raj na zemlji, bolje rečeno v podzemlju Odese: temu raju so vladali zakoni razbojnikov in tihotapcev, ki jih je vodil npr. znameniti poglavar Benja Krik. Babelj je opisoval odeške bandite in njihove surove obračune; v teror in smrt so bili zapleteni vsi, od članov tolp do obrtnikov, invalidnih starcev in otroških violinskih virtuozov narodnostno spremešane Odese. Judovski starci, matere, očetje in otroci so postali junaki nove literarne mitologije, ki je nadomeščala nebeščane stare vere. Pisatelj je videl tako krutost življenja kot očarljivost vsakdanjega rojevanja in ljubezni, tako grdoto nasilne smrti kot lepoto vzvišene resničnosti, ki se razkazuje  v porokah, praznovanjih in verskih običajih. Babljeve Jude je v tem peklu med carsko vojsko in domačim banditstvom reševala vera v izvoljenost ljudstva in neverjetna plodnost, ki je z rojevanjem nadomeščala umiranje. Tako je nastajala heterogena mešanica človeških značajev, ki so pripadali različnim narodom tedanje Odese: potomcem antičnih ljudstev so se skozi zgodovino priključevali dediči osvajalcev, Mongolov, nato pa pripadniki azijskih in evropskih narodov, od Grkov do Armencev, od Judov do Kozakov, od Rusov do Francozov, od Angležev do Italijanov. (O nastanku, zgodovini in pomenu Odese nas prevajalka pouči v spremni besedi.)

Isaak Babelj je bil izreden stilist. Svojo prozo je kar naprej prenašal s seboj v prtljagi, jo pilil in rezljal kakor rezbar svoje kipe – kjerkoli, na poti in med počitkom. Njegove metafore so slikovite kakor judovska oblačila in versko obredje; z njimi se izraža pisateljska duša, ki zdaj kakor otrok hrepeni po boljšem življenju, zdaj pa uživa v pogledu na krvaveče žrtve pogromov in razbojništev. Rojstvo in smrt sta Babljevi poglavitni temi, v kratkih izbrušenih stavkih sta navzoči od začetka do konca vsake zgodbe in torej celotne zbirke Zgodb iz Odese. Z njimi je Babelj – poleg Zamjatina, Pilnjaka, Bulgakova in Platonova – postal steber stilizirane ruske proze med obema svetovnima vojnama.

S prevodom Zgodb iz Odese smo Slovenci spoznali vsa poglavitna Babljeva prozna dela. Za prevod Sare Špelec se zdi, da ustrezno, torej zahtevnemu izvirniku enakovredno ustvarja slovenskega Bablja. Gotovo bo deležen kake kritične primerjalne analize, ki bo odkrila vse odlike in morda tudi kakšno pomanjkljivost slovenske poustvaritve. Tako kot ruski Babelj pa bo tudi slovenski ostal predvsem predmet literarnih sladokuscev.