Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Kdor se je v šoli učil francoščine, bo skoraj zagotovo pritrdilno odgovoril na vprašanje o učenju jezika s poezijo Jacquesa Préverta. Pesem Zajtrk (Le petit déjeuner) je na primer klasika pri spoznavanju osnov preteklika. Prévertove preproste in na videz lahkotne pesmi so priljubljeno šolsko gradivo povsod po svetu, tudi v Franciji; berejo jih množice, ne le izbranci, kar je tudi njihov namen. Najbolj prepoznaven francoski pesnik 20. stoletja, tudi uspešen filmski scenarist, je namreč pisal o običajnih ljudeh in vsakdanjem življenju.

Besede so zbirka močno raznolikih besedil; nekatera so dolga le nekaj vrstic, druga se razprostirajo čez več strani. V njih so ujete impresije, utrinki iz mestnega življenja; prizori iz romantičnih razmerij in družinskih odnosov, z ulic in tržnic, iz učilnic in domov … Majhni trenutki nežnosti in sreče se prepletajo s frustracijo, bolečino in absurdom, ki so posledica druge svetovne vojne in družbene neenakosti, ki jo je zakuhal kapitalizem. Ena pretresljivejših, a najlepših je pesem Barbara, posvečena neznanki z ulice v Brestu na zahodu Francije. Njen zasanjani prvi del, ko Barbara v dežju skoči v objem izbrancu, namreč prekine kruta resničnost vojne, ki za sabo pusti opustošenje in obilico nerešenih vprašanj.

Jacques Prévert, po političnem prepričanju levičar, je bil odločen nasprotnik vojne in zagovornik miru. Bil je proti elitam, za pravice zatiranih. Proti indoktrinaciji, kakršno sta vsiljevala rimskokatoliška cerkev in šolski sistem, in za kritično in ustvarjalno mišljenje. Proti lažnemu konformizmu, kakršnega je burleskno prikazal v Poskusu opisa gostije glav v Parizu, Francija. Večina pesmi, ki so sicer nastajale več let ter so bile tu in tam tudi objavljene, je zato angažiranih in družbenokritičnih. Napisane so v prostem slogu, navadno brez ločil, a so ritmične, zvočne, polne besednih iger, ki jim je bil odlično kos tudi prevajalec Aleš Berger. Ne črpajo iz vzvišenega pesniškega jezika, temveč iz ljudskega, razumljivega vsakomur. Med trpkimi spoznanji se najdejo tudi številne igrive in duhovite iskrice, zaradi katerih so pesmi še bolj berljive. Njihovo sporočilo je jasno, pa naj se sliši še tako naivno: mir, ljubezen, sloga in pravičnost.