Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Janko Rožič
Bereta Matjaž Romih in Jasna Rodošek.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jože Plečnik, najpomembnejši slovenski arhitekt 20 stoletja, ki pa je bil v obdobju povojnega modernizma precej pozabljen, vzbuja čudenje tudi v novem tisočletju. Da kljub izčrpnim študijam Plečnik še vedno ni izčrpan, kaže tudi nova knjiga dr. Petra Krečiča s preprostim naslovom Plečnik in pomenljivim podnaslovom Živeti za popolnost. Umetnostni zgodovinar in dolgoletni direktor Arhitekturnega muzeja Peter Krečič, ki je poleg Damjana Prelovška eden večjih poznavalcev Plečnika, je o njem doslej napisal že 10 knjig, vendar tokrat bralca nagovarja drugače. V nasprotju z drugimi publikacijami, ki se usmerjajo predvsem v raziskovanje arhitektovih del, se ta osredotoča na njegovo življenje. Iz objektivnega, kar v arhitekturi pomeni predvsem objektnega, je avtor prenesel težišče v subjektivno. Glavno vodilo ni več ta ali ona zgradba, temveč zgodba Plečnikovega življenja. Bralec jo lahko spremlja od zgodnje mladosti do kasne starosti, od mizarskega vajenca do arhitekturnega mojstra, od zadržanega asketa do neustrašnega ustvarjalca, ki je na Dunaju, v Pragi in v Ljubljani, v treh zaporednih postajah svojega življenja, vzpostavil enega največjih arhitekturnih opusov v Evropi.
Krečič je zbral in obdelal ogromno gradiva, naslonil se je na številna pisma, zapisane spomine učencev in sodelavcev, pripovedi in anekdote, na katere je naletel med večdesetletnim raziskovanjem njegovega dela. Zgodbe in zgradbe vstopajo v življenje v doslednem kronološkem redu, vmes se prepletajo srečanja s sodobniki, sorodniki, študenti, sodelavci, naročniki, prijatelji in prijateljicami … Avtor poudarja, kako je Plečnik v stiku s klasično mediteransko arhitekturo že na nagradnem potovanju po Italiji doživel »notranji umetniški prevrat«, zaradi katerega je kmalu prerasel dekadenčnost secesije. Ni več sledil učitelju Wagnerju, čeprav ga je ta želel za svojega naslednika, in nikoli ni sprejel funkcionalizma moderne, ki ideje zamenjuje s sredstvi. Oziroma z njegovimi besedami: »Civilizacija, elektrifikacija, kanalizacija ne rešujejo današnje umetnostne stiske.« Ker Plečnik v arhitekturi vidi več od golega funkcionalizma, je bil dolga desetletja ne le prezrt, temveč preziran, na koncu pa mu je prav zato tudi čas dal prav. Bralec mimogrede izve, kako ga je v slovenske akademske kroge vpeljal sosed Finžgar, kdaj je spoznal umetnostna zgodovinarja Izidorja Cankarja in Franceta Steleta, kako se je razumel s češkim predsednikom Tomasom Masarykom in njegovo hčerko Alice, a se nekako ni ujel s kraljem Aleksandrom.
V knjigi najdemo dobeseden zapis prvega nagovora študentom v Ljubljani in številne strokovne pogovore, lepo so predstavljene tudi okoliščine ustanovitve akademskega kluba Ognjišče in stremljenje po novi Akademiji operozov, saj njegov član postane celo predsednik vlade Nikola Pašić. Dragoceni so natančni podatki, s katerimi študenti in sodelavci je delal na posameznih stavbah. Knjiga osvetljuje, kako je Plečnik nekatere oblike preizkušal v različnih stavbah in legah. Okrogli stolp, mladostno željo, da bi živel v »turnu«, je vgradil v svojo hišo, skoraj sočasno pa tudi v cerkvi v Bogojini in Beogradu.
Večji poudarek bi bil lahko na večplastnem odnosu z Maksom Fabianijem, Wagnerjevim asistentom, cesarjevim in prestolonaslednikovim svetovalcem, ki je Plečniku na Dunaju na začetku odpiral vrata in mu tudi na koncu prebral poslovilni govor. Na prestižnem Gutenbergovem natečaju na Dunaju sta si celo delila prvo nagrado, a sta se potem žal oddaljila. Tudi plodno, večdesetletno sodelovanje s Steletom bi bilo lahko opisano bolj poglobljeno.
Knjiga Petra Krečiča Plečnik – živeti za popolnost ni roman, čeprav ne skriva literarnih ambicij. Jezik je klen, dovolj strokoven in preprost, da teče gladko. Domišljija je zadržana, brez nepotrebne domišljavosti. Plečnikove slave ne izkorišča v smeri svetovnih uspešnic Da Vincijeve šifre ali Gaudijevega ključa. Avtor namreč ostaja na ravni dokumentarne biografije, čeprav žal ni povsem dokumentirana. Odločitev za poljudnost, ki je verjetno bolj uredniška kot avtorska, je poleg manjših napak večja pomankljivost knjige. Znanstveni aparat, ki ne bi motil osnovne zgodbe, bi v primeru ponatisa poglobljenemu branju prinesel precej več, kot bi površnemu odvzel.
Knjiga Plečnik, Živeti za popolnost lepo kaže, kako nadarjenost, iskriva domišljija in iskren odnos do dela, ki tudi v izpraznjenem svetu stremi ne samo k polnosti, temveč k popolnosti, lahko dosežejo tisti več, s katerim celo arhitektura, najbolj materialna med umetnostmi, postaja in ostaja večnostna.
Pri vpisu Plečnikove arhitekture v svetovno dediščino Unesca nas češki strokovnjaki spet prehitevajo. Svetovni škandal bi bilo izgubiti najmanjši detajl njegove arhitekture, kaj šele cel stadion, ki nosi celo njegovo ime. Še je čas za premislek!
Avtor recenzije: Janko Rožič
Bereta Matjaž Romih in Jasna Rodošek.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jože Plečnik, najpomembnejši slovenski arhitekt 20 stoletja, ki pa je bil v obdobju povojnega modernizma precej pozabljen, vzbuja čudenje tudi v novem tisočletju. Da kljub izčrpnim študijam Plečnik še vedno ni izčrpan, kaže tudi nova knjiga dr. Petra Krečiča s preprostim naslovom Plečnik in pomenljivim podnaslovom Živeti za popolnost. Umetnostni zgodovinar in dolgoletni direktor Arhitekturnega muzeja Peter Krečič, ki je poleg Damjana Prelovška eden večjih poznavalcev Plečnika, je o njem doslej napisal že 10 knjig, vendar tokrat bralca nagovarja drugače. V nasprotju z drugimi publikacijami, ki se usmerjajo predvsem v raziskovanje arhitektovih del, se ta osredotoča na njegovo življenje. Iz objektivnega, kar v arhitekturi pomeni predvsem objektnega, je avtor prenesel težišče v subjektivno. Glavno vodilo ni več ta ali ona zgradba, temveč zgodba Plečnikovega življenja. Bralec jo lahko spremlja od zgodnje mladosti do kasne starosti, od mizarskega vajenca do arhitekturnega mojstra, od zadržanega asketa do neustrašnega ustvarjalca, ki je na Dunaju, v Pragi in v Ljubljani, v treh zaporednih postajah svojega življenja, vzpostavil enega največjih arhitekturnih opusov v Evropi.
Krečič je zbral in obdelal ogromno gradiva, naslonil se je na številna pisma, zapisane spomine učencev in sodelavcev, pripovedi in anekdote, na katere je naletel med večdesetletnim raziskovanjem njegovega dela. Zgodbe in zgradbe vstopajo v življenje v doslednem kronološkem redu, vmes se prepletajo srečanja s sodobniki, sorodniki, študenti, sodelavci, naročniki, prijatelji in prijateljicami … Avtor poudarja, kako je Plečnik v stiku s klasično mediteransko arhitekturo že na nagradnem potovanju po Italiji doživel »notranji umetniški prevrat«, zaradi katerega je kmalu prerasel dekadenčnost secesije. Ni več sledil učitelju Wagnerju, čeprav ga je ta želel za svojega naslednika, in nikoli ni sprejel funkcionalizma moderne, ki ideje zamenjuje s sredstvi. Oziroma z njegovimi besedami: »Civilizacija, elektrifikacija, kanalizacija ne rešujejo današnje umetnostne stiske.« Ker Plečnik v arhitekturi vidi več od golega funkcionalizma, je bil dolga desetletja ne le prezrt, temveč preziran, na koncu pa mu je prav zato tudi čas dal prav. Bralec mimogrede izve, kako ga je v slovenske akademske kroge vpeljal sosed Finžgar, kdaj je spoznal umetnostna zgodovinarja Izidorja Cankarja in Franceta Steleta, kako se je razumel s češkim predsednikom Tomasom Masarykom in njegovo hčerko Alice, a se nekako ni ujel s kraljem Aleksandrom.
V knjigi najdemo dobeseden zapis prvega nagovora študentom v Ljubljani in številne strokovne pogovore, lepo so predstavljene tudi okoliščine ustanovitve akademskega kluba Ognjišče in stremljenje po novi Akademiji operozov, saj njegov član postane celo predsednik vlade Nikola Pašić. Dragoceni so natančni podatki, s katerimi študenti in sodelavci je delal na posameznih stavbah. Knjiga osvetljuje, kako je Plečnik nekatere oblike preizkušal v različnih stavbah in legah. Okrogli stolp, mladostno željo, da bi živel v »turnu«, je vgradil v svojo hišo, skoraj sočasno pa tudi v cerkvi v Bogojini in Beogradu.
Večji poudarek bi bil lahko na večplastnem odnosu z Maksom Fabianijem, Wagnerjevim asistentom, cesarjevim in prestolonaslednikovim svetovalcem, ki je Plečniku na Dunaju na začetku odpiral vrata in mu tudi na koncu prebral poslovilni govor. Na prestižnem Gutenbergovem natečaju na Dunaju sta si celo delila prvo nagrado, a sta se potem žal oddaljila. Tudi plodno, večdesetletno sodelovanje s Steletom bi bilo lahko opisano bolj poglobljeno.
Knjiga Petra Krečiča Plečnik – živeti za popolnost ni roman, čeprav ne skriva literarnih ambicij. Jezik je klen, dovolj strokoven in preprost, da teče gladko. Domišljija je zadržana, brez nepotrebne domišljavosti. Plečnikove slave ne izkorišča v smeri svetovnih uspešnic Da Vincijeve šifre ali Gaudijevega ključa. Avtor namreč ostaja na ravni dokumentarne biografije, čeprav žal ni povsem dokumentirana. Odločitev za poljudnost, ki je verjetno bolj uredniška kot avtorska, je poleg manjših napak večja pomankljivost knjige. Znanstveni aparat, ki ne bi motil osnovne zgodbe, bi v primeru ponatisa poglobljenemu branju prinesel precej več, kot bi površnemu odvzel.
Knjiga Plečnik, Živeti za popolnost lepo kaže, kako nadarjenost, iskriva domišljija in iskren odnos do dela, ki tudi v izpraznjenem svetu stremi ne samo k polnosti, temveč k popolnosti, lahko dosežejo tisti več, s katerim celo arhitektura, najbolj materialna med umetnostmi, postaja in ostaja večnostna.
Pri vpisu Plečnikove arhitekture v svetovno dediščino Unesca nas češki strokovnjaki spet prehitevajo. Svetovni škandal bi bilo izgubiti najmanjši detajl njegove arhitekture, kaj šele cel stadion, ki nosi celo njegovo ime. Še je čas za premislek!
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov