Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Janko Rožič
Bereta Matjaž Romih in Jasna Rodošek.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jože Plečnik, najpomembnejši slovenski arhitekt 20 stoletja, ki pa je bil v obdobju povojnega modernizma precej pozabljen, vzbuja čudenje tudi v novem tisočletju. Da kljub izčrpnim študijam Plečnik še vedno ni izčrpan, kaže tudi nova knjiga dr. Petra Krečiča s preprostim naslovom Plečnik in pomenljivim podnaslovom Živeti za popolnost. Umetnostni zgodovinar in dolgoletni direktor Arhitekturnega muzeja Peter Krečič, ki je poleg Damjana Prelovška eden večjih poznavalcev Plečnika, je o njem doslej napisal že 10 knjig, vendar tokrat bralca nagovarja drugače. V nasprotju z drugimi publikacijami, ki se usmerjajo predvsem v raziskovanje arhitektovih del, se ta osredotoča na njegovo življenje. Iz objektivnega, kar v arhitekturi pomeni predvsem objektnega, je avtor prenesel težišče v subjektivno. Glavno vodilo ni več ta ali ona zgradba, temveč zgodba Plečnikovega življenja. Bralec jo lahko spremlja od zgodnje mladosti do kasne starosti, od mizarskega vajenca do arhitekturnega mojstra, od zadržanega asketa do neustrašnega ustvarjalca, ki je na Dunaju, v Pragi in v Ljubljani, v treh zaporednih postajah svojega življenja, vzpostavil enega največjih arhitekturnih opusov v Evropi.
Krečič je zbral in obdelal ogromno gradiva, naslonil se je na številna pisma, zapisane spomine učencev in sodelavcev, pripovedi in anekdote, na katere je naletel med večdesetletnim raziskovanjem njegovega dela. Zgodbe in zgradbe vstopajo v življenje v doslednem kronološkem redu, vmes se prepletajo srečanja s sodobniki, sorodniki, študenti, sodelavci, naročniki, prijatelji in prijateljicami … Avtor poudarja, kako je Plečnik v stiku s klasično mediteransko arhitekturo že na nagradnem potovanju po Italiji doživel »notranji umetniški prevrat«, zaradi katerega je kmalu prerasel dekadenčnost secesije. Ni več sledil učitelju Wagnerju, čeprav ga je ta želel za svojega naslednika, in nikoli ni sprejel funkcionalizma moderne, ki ideje zamenjuje s sredstvi. Oziroma z njegovimi besedami: »Civilizacija, elektrifikacija, kanalizacija ne rešujejo današnje umetnostne stiske.« Ker Plečnik v arhitekturi vidi več od golega funkcionalizma, je bil dolga desetletja ne le prezrt, temveč preziran, na koncu pa mu je prav zato tudi čas dal prav. Bralec mimogrede izve, kako ga je v slovenske akademske kroge vpeljal sosed Finžgar, kdaj je spoznal umetnostna zgodovinarja Izidorja Cankarja in Franceta Steleta, kako se je razumel s češkim predsednikom Tomasom Masarykom in njegovo hčerko Alice, a se nekako ni ujel s kraljem Aleksandrom.
V knjigi najdemo dobeseden zapis prvega nagovora študentom v Ljubljani in številne strokovne pogovore, lepo so predstavljene tudi okoliščine ustanovitve akademskega kluba Ognjišče in stremljenje po novi Akademiji operozov, saj njegov član postane celo predsednik vlade Nikola Pašić. Dragoceni so natančni podatki, s katerimi študenti in sodelavci je delal na posameznih stavbah. Knjiga osvetljuje, kako je Plečnik nekatere oblike preizkušal v različnih stavbah in legah. Okrogli stolp, mladostno željo, da bi živel v »turnu«, je vgradil v svojo hišo, skoraj sočasno pa tudi v cerkvi v Bogojini in Beogradu.
Večji poudarek bi bil lahko na večplastnem odnosu z Maksom Fabianijem, Wagnerjevim asistentom, cesarjevim in prestolonaslednikovim svetovalcem, ki je Plečniku na Dunaju na začetku odpiral vrata in mu tudi na koncu prebral poslovilni govor. Na prestižnem Gutenbergovem natečaju na Dunaju sta si celo delila prvo nagrado, a sta se potem žal oddaljila. Tudi plodno, večdesetletno sodelovanje s Steletom bi bilo lahko opisano bolj poglobljeno.
Knjiga Petra Krečiča Plečnik – živeti za popolnost ni roman, čeprav ne skriva literarnih ambicij. Jezik je klen, dovolj strokoven in preprost, da teče gladko. Domišljija je zadržana, brez nepotrebne domišljavosti. Plečnikove slave ne izkorišča v smeri svetovnih uspešnic Da Vincijeve šifre ali Gaudijevega ključa. Avtor namreč ostaja na ravni dokumentarne biografije, čeprav žal ni povsem dokumentirana. Odločitev za poljudnost, ki je verjetno bolj uredniška kot avtorska, je poleg manjših napak večja pomankljivost knjige. Znanstveni aparat, ki ne bi motil osnovne zgodbe, bi v primeru ponatisa poglobljenemu branju prinesel precej več, kot bi površnemu odvzel.
Knjiga Plečnik, Živeti za popolnost lepo kaže, kako nadarjenost, iskriva domišljija in iskren odnos do dela, ki tudi v izpraznjenem svetu stremi ne samo k polnosti, temveč k popolnosti, lahko dosežejo tisti več, s katerim celo arhitektura, najbolj materialna med umetnostmi, postaja in ostaja večnostna.
Pri vpisu Plečnikove arhitekture v svetovno dediščino Unesca nas češki strokovnjaki spet prehitevajo. Svetovni škandal bi bilo izgubiti najmanjši detajl njegove arhitekture, kaj šele cel stadion, ki nosi celo njegovo ime. Še je čas za premislek!
Avtor recenzije: Janko Rožič
Bereta Matjaž Romih in Jasna Rodošek.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jože Plečnik, najpomembnejši slovenski arhitekt 20 stoletja, ki pa je bil v obdobju povojnega modernizma precej pozabljen, vzbuja čudenje tudi v novem tisočletju. Da kljub izčrpnim študijam Plečnik še vedno ni izčrpan, kaže tudi nova knjiga dr. Petra Krečiča s preprostim naslovom Plečnik in pomenljivim podnaslovom Živeti za popolnost. Umetnostni zgodovinar in dolgoletni direktor Arhitekturnega muzeja Peter Krečič, ki je poleg Damjana Prelovška eden večjih poznavalcev Plečnika, je o njem doslej napisal že 10 knjig, vendar tokrat bralca nagovarja drugače. V nasprotju z drugimi publikacijami, ki se usmerjajo predvsem v raziskovanje arhitektovih del, se ta osredotoča na njegovo življenje. Iz objektivnega, kar v arhitekturi pomeni predvsem objektnega, je avtor prenesel težišče v subjektivno. Glavno vodilo ni več ta ali ona zgradba, temveč zgodba Plečnikovega življenja. Bralec jo lahko spremlja od zgodnje mladosti do kasne starosti, od mizarskega vajenca do arhitekturnega mojstra, od zadržanega asketa do neustrašnega ustvarjalca, ki je na Dunaju, v Pragi in v Ljubljani, v treh zaporednih postajah svojega življenja, vzpostavil enega največjih arhitekturnih opusov v Evropi.
Krečič je zbral in obdelal ogromno gradiva, naslonil se je na številna pisma, zapisane spomine učencev in sodelavcev, pripovedi in anekdote, na katere je naletel med večdesetletnim raziskovanjem njegovega dela. Zgodbe in zgradbe vstopajo v življenje v doslednem kronološkem redu, vmes se prepletajo srečanja s sodobniki, sorodniki, študenti, sodelavci, naročniki, prijatelji in prijateljicami … Avtor poudarja, kako je Plečnik v stiku s klasično mediteransko arhitekturo že na nagradnem potovanju po Italiji doživel »notranji umetniški prevrat«, zaradi katerega je kmalu prerasel dekadenčnost secesije. Ni več sledil učitelju Wagnerju, čeprav ga je ta želel za svojega naslednika, in nikoli ni sprejel funkcionalizma moderne, ki ideje zamenjuje s sredstvi. Oziroma z njegovimi besedami: »Civilizacija, elektrifikacija, kanalizacija ne rešujejo današnje umetnostne stiske.« Ker Plečnik v arhitekturi vidi več od golega funkcionalizma, je bil dolga desetletja ne le prezrt, temveč preziran, na koncu pa mu je prav zato tudi čas dal prav. Bralec mimogrede izve, kako ga je v slovenske akademske kroge vpeljal sosed Finžgar, kdaj je spoznal umetnostna zgodovinarja Izidorja Cankarja in Franceta Steleta, kako se je razumel s češkim predsednikom Tomasom Masarykom in njegovo hčerko Alice, a se nekako ni ujel s kraljem Aleksandrom.
V knjigi najdemo dobeseden zapis prvega nagovora študentom v Ljubljani in številne strokovne pogovore, lepo so predstavljene tudi okoliščine ustanovitve akademskega kluba Ognjišče in stremljenje po novi Akademiji operozov, saj njegov član postane celo predsednik vlade Nikola Pašić. Dragoceni so natančni podatki, s katerimi študenti in sodelavci je delal na posameznih stavbah. Knjiga osvetljuje, kako je Plečnik nekatere oblike preizkušal v različnih stavbah in legah. Okrogli stolp, mladostno željo, da bi živel v »turnu«, je vgradil v svojo hišo, skoraj sočasno pa tudi v cerkvi v Bogojini in Beogradu.
Večji poudarek bi bil lahko na večplastnem odnosu z Maksom Fabianijem, Wagnerjevim asistentom, cesarjevim in prestolonaslednikovim svetovalcem, ki je Plečniku na Dunaju na začetku odpiral vrata in mu tudi na koncu prebral poslovilni govor. Na prestižnem Gutenbergovem natečaju na Dunaju sta si celo delila prvo nagrado, a sta se potem žal oddaljila. Tudi plodno, večdesetletno sodelovanje s Steletom bi bilo lahko opisano bolj poglobljeno.
Knjiga Petra Krečiča Plečnik – živeti za popolnost ni roman, čeprav ne skriva literarnih ambicij. Jezik je klen, dovolj strokoven in preprost, da teče gladko. Domišljija je zadržana, brez nepotrebne domišljavosti. Plečnikove slave ne izkorišča v smeri svetovnih uspešnic Da Vincijeve šifre ali Gaudijevega ključa. Avtor namreč ostaja na ravni dokumentarne biografije, čeprav žal ni povsem dokumentirana. Odločitev za poljudnost, ki je verjetno bolj uredniška kot avtorska, je poleg manjših napak večja pomankljivost knjige. Znanstveni aparat, ki ne bi motil osnovne zgodbe, bi v primeru ponatisa poglobljenemu branju prinesel precej več, kot bi površnemu odvzel.
Knjiga Plečnik, Živeti za popolnost lepo kaže, kako nadarjenost, iskriva domišljija in iskren odnos do dela, ki tudi v izpraznjenem svetu stremi ne samo k polnosti, temveč k popolnosti, lahko dosežejo tisti več, s katerim celo arhitektura, najbolj materialna med umetnostmi, postaja in ostaja večnostna.
Pri vpisu Plečnikove arhitekture v svetovno dediščino Unesca nas češki strokovnjaki spet prehitevajo. Svetovni škandal bi bilo izgubiti najmanjši detajl njegove arhitekture, kaj šele cel stadion, ki nosi celo njegovo ime. Še je čas za premislek!
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov