Avtor recenzije: Janko Rožič Bereta Matjaž Romih in Jasna Rodošek.

Ljubljana : Beletrina, 2018

Jože Plečnik, najpomembnejši slovenski arhitekt 20 stoletja, ki pa je bil v obdobju povojnega modernizma precej pozabljen, vzbuja čudenje tudi v novem tisočletju. Da kljub izčrpnim študijam Plečnik še vedno ni izčrpan, kaže tudi nova knjiga dr. Petra Krečiča s preprostim naslovom Plečnik in pomenljivim podnaslovom Živeti za popolnost. Umetnostni zgodovinar in dolgoletni direktor Arhitekturnega muzeja Peter Krečič, ki je poleg Damjana Prelovška eden večjih poznavalcev Plečnika, je o njem doslej napisal že 10 knjig, vendar tokrat bralca nagovarja drugače. V nasprotju z drugimi publikacijami, ki se usmerjajo predvsem v raziskovanje arhitektovih del, se ta osredotoča na njegovo življenje. Iz objektivnega, kar v arhitekturi pomeni predvsem objektnega, je avtor prenesel težišče v subjektivno. Glavno vodilo ni več ta ali ona zgradba, temveč zgodba Plečnikovega življenja. Bralec jo lahko spremlja od zgodnje mladosti do kasne starosti, od mizarskega vajenca do arhitekturnega mojstra, od zadržanega asketa do neustrašnega ustvarjalca, ki je na Dunaju, v Pragi in v Ljubljani, v treh zaporednih postajah svojega življenja, vzpostavil enega največjih arhitekturnih opusov v Evropi.

Krečič je zbral in obdelal ogromno gradiva, naslonil se je na številna pisma, zapisane spomine učencev in sodelavcev, pripovedi in anekdote, na katere je naletel med večdesetletnim raziskovanjem njegovega dela. Zgodbe in zgradbe vstopajo v življenje v doslednem kronološkem redu, vmes se prepletajo srečanja s sodobniki, sorodniki, študenti, sodelavci, naročniki, prijatelji in prijateljicami … Avtor poudarja, kako je Plečnik v stiku s klasično mediteransko arhitekturo že na nagradnem potovanju po Italiji doživel »notranji umetniški prevrat«, zaradi katerega je kmalu prerasel dekadenčnost secesije. Ni več sledil učitelju Wagnerju, čeprav ga je ta želel za svojega naslednika, in nikoli ni sprejel funkcionalizma moderne, ki ideje zamenjuje s sredstvi. Oziroma z njegovimi besedami: »Civilizacija, elektrifikacija, kanalizacija ne rešujejo današnje umetnostne stiske.« Ker Plečnik v arhitekturi vidi več od golega funkcionalizma, je bil dolga desetletja ne le prezrt, temveč preziran, na koncu pa mu je prav zato tudi čas dal prav.  Bralec mimogrede izve, kako ga je v slovenske akademske kroge vpeljal sosed Finžgar, kdaj je spoznal umetnostna zgodovinarja Izidorja Cankarja in Franceta Steleta, kako se je razumel s češkim predsednikom Tomasom Masarykom in njegovo hčerko Alice, a se nekako ni ujel s kraljem Aleksandrom.

V knjigi najdemo dobeseden zapis prvega nagovora študentom v Ljubljani in številne strokovne pogovore, lepo so predstavljene tudi okoliščine ustanovitve akademskega kluba Ognjišče in stremljenje po novi Akademiji operozov,  saj njegov član postane celo predsednik vlade Nikola Pašić. Dragoceni so natančni podatki, s katerimi študenti in sodelavci je delal na posameznih stavbah. Knjiga osvetljuje, kako je Plečnik nekatere oblike preizkušal v različnih stavbah in legah. Okrogli stolp, mladostno željo, da bi živel v »turnu«, je vgradil v svojo hišo, skoraj sočasno pa tudi v cerkvi v Bogojini in Beogradu.

Večji poudarek bi bil lahko na večplastnem odnosu z Maksom Fabianijem, Wagnerjevim asistentom, cesarjevim in prestolonaslednikovim svetovalcem, ki je Plečniku na Dunaju na začetku odpiral vrata in mu tudi na koncu prebral poslovilni govor. Na prestižnem Gutenbergovem natečaju na Dunaju sta si celo delila prvo nagrado, a sta se potem žal oddaljila. Tudi plodno, večdesetletno sodelovanje s Steletom bi bilo lahko opisano bolj poglobljeno.

Knjiga Petra Krečiča Plečnik – živeti za popolnost ni roman, čeprav ne skriva literarnih ambicij. Jezik je klen, dovolj strokoven in preprost, da teče gladko. Domišljija je zadržana, brez nepotrebne domišljavosti. Plečnikove slave ne izkorišča v smeri svetovnih uspešnic Da Vincijeve šifre ali Gaudijevega ključa. Avtor namreč ostaja na ravni dokumentarne biografije, čeprav žal ni povsem dokumentirana. Odločitev za poljudnost, ki je verjetno bolj uredniška kot avtorska, je poleg manjših napak večja pomankljivost knjige. Znanstveni aparat, ki ne bi motil osnovne zgodbe, bi v primeru ponatisa poglobljenemu branju prinesel precej več, kot bi površnemu odvzel.

Knjiga Plečnik, Živeti za popolnost lepo kaže, kako nadarjenost, iskriva domišljija in iskren odnos do dela, ki tudi v izpraznjenem svetu stremi ne samo k polnosti, temveč k popolnosti, lahko dosežejo tisti več, s katerim celo arhitektura, najbolj materialna med umetnostmi, postaja in ostaja večnostna.

Pri vpisu Plečnikove arhitekture v svetovno dediščino Unesca nas češki strokovnjaki spet prehitevajo. Svetovni škandal bi bilo izgubiti najmanjši detajl njegove arhitekture, kaj šele cel stadion, ki nosi celo njegovo ime. Še je čas za premislek!