Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Janko Rožič
Bereta Matjaž Romih in Jasna Rodošek.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jože Plečnik, najpomembnejši slovenski arhitekt 20 stoletja, ki pa je bil v obdobju povojnega modernizma precej pozabljen, vzbuja čudenje tudi v novem tisočletju. Da kljub izčrpnim študijam Plečnik še vedno ni izčrpan, kaže tudi nova knjiga dr. Petra Krečiča s preprostim naslovom Plečnik in pomenljivim podnaslovom Živeti za popolnost. Umetnostni zgodovinar in dolgoletni direktor Arhitekturnega muzeja Peter Krečič, ki je poleg Damjana Prelovška eden večjih poznavalcev Plečnika, je o njem doslej napisal že 10 knjig, vendar tokrat bralca nagovarja drugače. V nasprotju z drugimi publikacijami, ki se usmerjajo predvsem v raziskovanje arhitektovih del, se ta osredotoča na njegovo življenje. Iz objektivnega, kar v arhitekturi pomeni predvsem objektnega, je avtor prenesel težišče v subjektivno. Glavno vodilo ni več ta ali ona zgradba, temveč zgodba Plečnikovega življenja. Bralec jo lahko spremlja od zgodnje mladosti do kasne starosti, od mizarskega vajenca do arhitekturnega mojstra, od zadržanega asketa do neustrašnega ustvarjalca, ki je na Dunaju, v Pragi in v Ljubljani, v treh zaporednih postajah svojega življenja, vzpostavil enega največjih arhitekturnih opusov v Evropi.
Krečič je zbral in obdelal ogromno gradiva, naslonil se je na številna pisma, zapisane spomine učencev in sodelavcev, pripovedi in anekdote, na katere je naletel med večdesetletnim raziskovanjem njegovega dela. Zgodbe in zgradbe vstopajo v življenje v doslednem kronološkem redu, vmes se prepletajo srečanja s sodobniki, sorodniki, študenti, sodelavci, naročniki, prijatelji in prijateljicami … Avtor poudarja, kako je Plečnik v stiku s klasično mediteransko arhitekturo že na nagradnem potovanju po Italiji doživel »notranji umetniški prevrat«, zaradi katerega je kmalu prerasel dekadenčnost secesije. Ni več sledil učitelju Wagnerju, čeprav ga je ta želel za svojega naslednika, in nikoli ni sprejel funkcionalizma moderne, ki ideje zamenjuje s sredstvi. Oziroma z njegovimi besedami: »Civilizacija, elektrifikacija, kanalizacija ne rešujejo današnje umetnostne stiske.« Ker Plečnik v arhitekturi vidi več od golega funkcionalizma, je bil dolga desetletja ne le prezrt, temveč preziran, na koncu pa mu je prav zato tudi čas dal prav. Bralec mimogrede izve, kako ga je v slovenske akademske kroge vpeljal sosed Finžgar, kdaj je spoznal umetnostna zgodovinarja Izidorja Cankarja in Franceta Steleta, kako se je razumel s češkim predsednikom Tomasom Masarykom in njegovo hčerko Alice, a se nekako ni ujel s kraljem Aleksandrom.
V knjigi najdemo dobeseden zapis prvega nagovora študentom v Ljubljani in številne strokovne pogovore, lepo so predstavljene tudi okoliščine ustanovitve akademskega kluba Ognjišče in stremljenje po novi Akademiji operozov, saj njegov član postane celo predsednik vlade Nikola Pašić. Dragoceni so natančni podatki, s katerimi študenti in sodelavci je delal na posameznih stavbah. Knjiga osvetljuje, kako je Plečnik nekatere oblike preizkušal v različnih stavbah in legah. Okrogli stolp, mladostno željo, da bi živel v »turnu«, je vgradil v svojo hišo, skoraj sočasno pa tudi v cerkvi v Bogojini in Beogradu.
Večji poudarek bi bil lahko na večplastnem odnosu z Maksom Fabianijem, Wagnerjevim asistentom, cesarjevim in prestolonaslednikovim svetovalcem, ki je Plečniku na Dunaju na začetku odpiral vrata in mu tudi na koncu prebral poslovilni govor. Na prestižnem Gutenbergovem natečaju na Dunaju sta si celo delila prvo nagrado, a sta se potem žal oddaljila. Tudi plodno, večdesetletno sodelovanje s Steletom bi bilo lahko opisano bolj poglobljeno.
Knjiga Petra Krečiča Plečnik – živeti za popolnost ni roman, čeprav ne skriva literarnih ambicij. Jezik je klen, dovolj strokoven in preprost, da teče gladko. Domišljija je zadržana, brez nepotrebne domišljavosti. Plečnikove slave ne izkorišča v smeri svetovnih uspešnic Da Vincijeve šifre ali Gaudijevega ključa. Avtor namreč ostaja na ravni dokumentarne biografije, čeprav žal ni povsem dokumentirana. Odločitev za poljudnost, ki je verjetno bolj uredniška kot avtorska, je poleg manjših napak večja pomankljivost knjige. Znanstveni aparat, ki ne bi motil osnovne zgodbe, bi v primeru ponatisa poglobljenemu branju prinesel precej več, kot bi površnemu odvzel.
Knjiga Plečnik, Živeti za popolnost lepo kaže, kako nadarjenost, iskriva domišljija in iskren odnos do dela, ki tudi v izpraznjenem svetu stremi ne samo k polnosti, temveč k popolnosti, lahko dosežejo tisti več, s katerim celo arhitektura, najbolj materialna med umetnostmi, postaja in ostaja večnostna.
Pri vpisu Plečnikove arhitekture v svetovno dediščino Unesca nas češki strokovnjaki spet prehitevajo. Svetovni škandal bi bilo izgubiti najmanjši detajl njegove arhitekture, kaj šele cel stadion, ki nosi celo njegovo ime. Še je čas za premislek!
Avtor recenzije: Janko Rožič
Bereta Matjaž Romih in Jasna Rodošek.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jože Plečnik, najpomembnejši slovenski arhitekt 20 stoletja, ki pa je bil v obdobju povojnega modernizma precej pozabljen, vzbuja čudenje tudi v novem tisočletju. Da kljub izčrpnim študijam Plečnik še vedno ni izčrpan, kaže tudi nova knjiga dr. Petra Krečiča s preprostim naslovom Plečnik in pomenljivim podnaslovom Živeti za popolnost. Umetnostni zgodovinar in dolgoletni direktor Arhitekturnega muzeja Peter Krečič, ki je poleg Damjana Prelovška eden večjih poznavalcev Plečnika, je o njem doslej napisal že 10 knjig, vendar tokrat bralca nagovarja drugače. V nasprotju z drugimi publikacijami, ki se usmerjajo predvsem v raziskovanje arhitektovih del, se ta osredotoča na njegovo življenje. Iz objektivnega, kar v arhitekturi pomeni predvsem objektnega, je avtor prenesel težišče v subjektivno. Glavno vodilo ni več ta ali ona zgradba, temveč zgodba Plečnikovega življenja. Bralec jo lahko spremlja od zgodnje mladosti do kasne starosti, od mizarskega vajenca do arhitekturnega mojstra, od zadržanega asketa do neustrašnega ustvarjalca, ki je na Dunaju, v Pragi in v Ljubljani, v treh zaporednih postajah svojega življenja, vzpostavil enega največjih arhitekturnih opusov v Evropi.
Krečič je zbral in obdelal ogromno gradiva, naslonil se je na številna pisma, zapisane spomine učencev in sodelavcev, pripovedi in anekdote, na katere je naletel med večdesetletnim raziskovanjem njegovega dela. Zgodbe in zgradbe vstopajo v življenje v doslednem kronološkem redu, vmes se prepletajo srečanja s sodobniki, sorodniki, študenti, sodelavci, naročniki, prijatelji in prijateljicami … Avtor poudarja, kako je Plečnik v stiku s klasično mediteransko arhitekturo že na nagradnem potovanju po Italiji doživel »notranji umetniški prevrat«, zaradi katerega je kmalu prerasel dekadenčnost secesije. Ni več sledil učitelju Wagnerju, čeprav ga je ta želel za svojega naslednika, in nikoli ni sprejel funkcionalizma moderne, ki ideje zamenjuje s sredstvi. Oziroma z njegovimi besedami: »Civilizacija, elektrifikacija, kanalizacija ne rešujejo današnje umetnostne stiske.« Ker Plečnik v arhitekturi vidi več od golega funkcionalizma, je bil dolga desetletja ne le prezrt, temveč preziran, na koncu pa mu je prav zato tudi čas dal prav. Bralec mimogrede izve, kako ga je v slovenske akademske kroge vpeljal sosed Finžgar, kdaj je spoznal umetnostna zgodovinarja Izidorja Cankarja in Franceta Steleta, kako se je razumel s češkim predsednikom Tomasom Masarykom in njegovo hčerko Alice, a se nekako ni ujel s kraljem Aleksandrom.
V knjigi najdemo dobeseden zapis prvega nagovora študentom v Ljubljani in številne strokovne pogovore, lepo so predstavljene tudi okoliščine ustanovitve akademskega kluba Ognjišče in stremljenje po novi Akademiji operozov, saj njegov član postane celo predsednik vlade Nikola Pašić. Dragoceni so natančni podatki, s katerimi študenti in sodelavci je delal na posameznih stavbah. Knjiga osvetljuje, kako je Plečnik nekatere oblike preizkušal v različnih stavbah in legah. Okrogli stolp, mladostno željo, da bi živel v »turnu«, je vgradil v svojo hišo, skoraj sočasno pa tudi v cerkvi v Bogojini in Beogradu.
Večji poudarek bi bil lahko na večplastnem odnosu z Maksom Fabianijem, Wagnerjevim asistentom, cesarjevim in prestolonaslednikovim svetovalcem, ki je Plečniku na Dunaju na začetku odpiral vrata in mu tudi na koncu prebral poslovilni govor. Na prestižnem Gutenbergovem natečaju na Dunaju sta si celo delila prvo nagrado, a sta se potem žal oddaljila. Tudi plodno, večdesetletno sodelovanje s Steletom bi bilo lahko opisano bolj poglobljeno.
Knjiga Petra Krečiča Plečnik – živeti za popolnost ni roman, čeprav ne skriva literarnih ambicij. Jezik je klen, dovolj strokoven in preprost, da teče gladko. Domišljija je zadržana, brez nepotrebne domišljavosti. Plečnikove slave ne izkorišča v smeri svetovnih uspešnic Da Vincijeve šifre ali Gaudijevega ključa. Avtor namreč ostaja na ravni dokumentarne biografije, čeprav žal ni povsem dokumentirana. Odločitev za poljudnost, ki je verjetno bolj uredniška kot avtorska, je poleg manjših napak večja pomankljivost knjige. Znanstveni aparat, ki ne bi motil osnovne zgodbe, bi v primeru ponatisa poglobljenemu branju prinesel precej več, kot bi površnemu odvzel.
Knjiga Plečnik, Živeti za popolnost lepo kaže, kako nadarjenost, iskriva domišljija in iskren odnos do dela, ki tudi v izpraznjenem svetu stremi ne samo k polnosti, temveč k popolnosti, lahko dosežejo tisti več, s katerim celo arhitektura, najbolj materialna med umetnostmi, postaja in ostaja večnostna.
Pri vpisu Plečnikove arhitekture v svetovno dediščino Unesca nas češki strokovnjaki spet prehitevajo. Svetovni škandal bi bilo izgubiti najmanjši detajl njegove arhitekture, kaj šele cel stadion, ki nosi celo njegovo ime. Še je čas za premislek!
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov