Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jasna Rodošek.

Maribor : Založba Pivec, 2019

Natanko pet let deli zadnjo in predzadnjo pesniško zbirko Erike Vouk in ravno v tem obdobju je – vsaj po zapisih v knjigi sodeč – nastajalo petnajst (in pol) pesmi, ki jih obsega Ta dan. Številčno seveda ne veliko, vendar vsako seštevanje bo tukaj odpovedovalo. Očitno je, da objavljene pesmi-balade prihajajo iz nedojemljivega ozadja življenja/smrti in se vanj nazaj pogrezajo. Pomnožiti jih je treba z rojstvom, veseljem, bližino, bolečino, osamo in slovesom, ki so kot glavni toposi botrovali njihovemu nastanku. Še več, celo pozitivne in negativne vrednostne osi se v tej poeziji večkratno prekrižajo, bralcu pa predočijo obstoj kot protisloven fenomen, poln ugank in zagat – pravzaprav ambivalentnih stanj in dejanj, čeprav ima marsikatera baladna izjava tudi bolj izpisane konture, kot smo pri tej pesnici že vajeni.

Voukova se po neki, recimo »spiralni logiki« svojega udejstvovanja v poeziji vrača na izhodiščna tla, k svojim začetkom, ter breme vmes doživetega polaga v tradicionalno obliko baladne pesmi, ki že v svoji izvirni podobi naznanja temačne vsebine (ali neizogibne spremembe) v življenjih protagonistov oz. protagonistk. Sporočilnost zbirke je tako dvakratno potrjena, v semantični in žanrski izpeljavi: Človek je na svoji poti soočen tudi s silami, ki ne podlegajo njegovi moči, življenje posameznika pa zabelijo z usodno dikcijo, morda kvaliteto, povezano z zorenjem pozabljenega spomina – kolektivnega ali individualnega. Zdi se, kot da smo velikokrat ujeti v ciklično ponovitev sebe samih in svojih zgodb na razpotju treh časov, ki smo si jih kot človeška vrsta nadeli nase. Do premika v celotni zgodbi pa pride le takrat, ko notranji vpogled (tisto »tretje oko«) nadkrili zunanjo resničnost, zabriše časovne ali prostorske ločnice, ki si jih je domislil dominanti um, ter razkrije prehodnost t. i. »neomajnih atributov«, ki jih delimo z drugimi in okoljem.

Prav tu, v tej pretočni belini ali polnosti absence se je že s prvencem, naslovljenim Bela Evridika, semantično usidrala poezija Erike Vouk. Kar pa lahko opažamo v njeni zadnji zbirki Ta dan, je vdor temačnosti in črnine, ki v njene »bele« pesmi prinaša priokus smrtnosti in življenjske zamejenosti, jih naredi oporočne – nikakor pa ne oporečne. »Noč ima svojo resnico,« beremo v pesmi Barka, ki metaforično povzema ranjeno življenje, morda kakšno odprto rano v duši ali telesu – ali oboje. »Slast in bridkost« sta bregova iste pesniške in življenjske pokrajine, ki se nam tu predstavlja, vendar je bridkosti več; veliko več kot do sedaj. Krste in kosti se pretakajo iz pesmi v pesem, odrešenje gre z roko v roki s smrtjo in pogubo, in tisto, kar je še najbolj obetavno, so spomini, ki štrlijo iz starih albumov sveta, oropanega znakov sedanje navzočnosti – seveda v kontrapunktu z naslovom zbirke. In res je, v baladah ne najdemo realij, ki bi izdajale svoj čas. Vse je že razblinjeno v spominu in pozabi, potisnjeno na rob življenja, v »staro pesem« ali celo onkraj besed, kar izpostavi eksistencialno dimenzijo baladno predelanih zgodbic in prizorov, jih pa ne potegne v odsev svoje (konkretne) dobe – kot, pač, sloviti žanr po tihem ukazuje.

Več pesmi izkorišča usodnost refrena, ki se vrača kot valovi, kadar se zaganjajo proti bregu, in s poudarkom pritiska iz ozadja na pesniško percepcijo (na primer: »Ozrl si se.« v pesmi Orfej). O tej in drugih značilnostih pesničine pisave v spremni besedi piše Boris A. Novak in med drugim vzame v precep strukturne značilnosti in zgodovinske oblike baladne forme kot tudi »intravenozni« učinek verzov, podkrepljenih z ljudskim izročilom, v slovenskem prostoru. Tu je primerjava s pesniškim izrazom avtorjev in avtoric, kot so Svetlana Makarovič, Gregor Strniša ali Kajetan Kovič, čeprav se je avtor spremne besede v zvezi s pesničino kategorizacijo zaščitil tudi z oznako »pesniške samohodke«. In tako je prav – pesniški glas Erike Vouk je že četrto desetletje samonikel in predan svoji visoki pesniški drži, in ta se oglaša tudi iz balad. Balade so mu posodile svoj »dah«, vendar si ga niso podjarmile: svojo pesem je zapel, svoj strah očistil, temnolasko je pritegnil k soudejstvovanju v besedi, ki z nami ostaja.

Za konec bi rada omenila še dvoje.

Pesnica Erika Vouk v zadnji zbirki (spet) gradi arhetip – ali stereotip – tragične, celo kaznovane ženske, ki iz svojih dilem, usodnih srečanj in preizkušenj ne more priti tragično nezaznamovana. Razlika v primerjavi s Svetlano Makarovič pa je v tem, da v zbirki Ta dan, kakor tudi nasploh pri Voukovi, ne gre za borko v družbenem smislu niti za žrtev oziroma maščevalno žensko, ki bi se ujela v tovrstno zanko, temveč za junakinjo, ki jo je polagoma »povozilo« življenje, tako rekoč po naravni poti, v svoji naravni nevarnosti, torej – ambivalentnem vrtinčenju. Njena junakinja je zato bleda, tiha in prozorna kot svila, ali črna in zapeta do vratu. Vprašanje pravičnosti tu sploh ne obstaja; na delu je le neka kozmična oziroma splošna (ne)uglašenost biti, ki preži zlasti na žensko. Moški pri tem tudi imajo svoj delež, a niti sami niso izvzeti iz lepo grozovitega preigravanja usode v svojih življenjih, ki se sčasoma ustavlja in ponika v (ne)spomin kot podzemna reka. Morda je edina pesem, ki se tej ugotovitvi o baladnem lebdenju v brezčasju upira in preigrava tudi socialni naboj zaobjete tematike: Vitezi lesene mize.

In še zadnji poudarek. Redno navajanje datumov in mesta nastanka pesmi, ki jih je urednica zbirke spretno izkoristila za ojačenje obsega knjige, namiguje na priložnostne ali izpovedne pesmi. Mislim, da se obe določili nanašata tudi na navzočo zbirko. Skupaj z baladno obdelavo motivov izdata marsikaj, kar je ostalo skrito med vrsticami, v rahločutni metaforiki in simbolni zaokroženosti te poezije, baladam določajo bolj oprijemljiv semantični okvir … Pesniška kota Beli Križ se pojavlja kot mantra, pa tudi kot naslov in tematski vzgib ene od pesmi, in nas spomni, kako pomembno pomensko kodo predstavlja že za samo pesnico; saj ne gre za nič drugega kot oksimoron – in razumevajoč prikaz našega grenko-sladkega življenja.