Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bere Jasna Rodošek.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Medena sled Lučke Jenčič je zbirka liričnih, osebnoizpovednih pesmi, ki pretanjeno govorijo o premnogih odtenkih stanj in čustvovanj, ki jih izzove ljubezen. Žal je to njena prva, edina in zadnja zbirka, zgodba, ki ne prinaša pomiritve, kot je v precizni spremni besedi, z veliko mero pesniškega vpogleda in občutenosti, zapisal pred kratkim umrli novinar in literarni kritik, tudi sam pesnik, Peter Kolšek. Lučka Jenčič žal ni dočakala izida zbirke. Čeprav v večini izpoveduje ljubezen, ki nima pravega odmeva, ki govori o neizenačenosti intenzitete pričakovanj in želja v ljubezenskem razmerju, se zdi, da prav ti občutki poglabljajo in širijo njeno polje razumevanja, uvida in sprejemanja vsega okoli sebe ter rahločutno, mestoma tudi ironično izpovedujejo doživeto.
Lučka Jenčič je za seboj nedvomno pustila sled, saj je poleg te izjemno lepo oblikovane knjige pesmi, v njenem arzenalu še bogata bera knjižnih prevodov proznih del za odrasle in mladino, dramskih besedil in radijskih iger ter scenarijev za filmske dokumentarce. Tako kot v poeziji postavlja na ogled svoja čustva, si sposodi tudi usode nekaterih literarnih junakinj, jih sname iz okvirjev, jim odvzame znano, klišejsko podobo in jih skoraj protestno preoblikuje, postavi ob bok sebi in vsem ženskam, njihovim življenjskim usodam, vdajam, žrtvovanju, prevaram in pričakovanjem. Tako so Zolajeva Nana, Ibsenova Nora, Flauberjeva Madame Bovary ali Tolstojeva Ana Karenina enako edinstvene in enako kompleksne kot vsaka ženska skozi vsa obdobja svojega življenja. »Sem, smo, v vsakem od teh likov,« nam dopoveduje pesnica. Danes vsi živimo v sočasju z včeraj in jutri, na razpelu nepomirljivih odnosov.
Pesmi so razporejene v nekaj razdelkov, a razen že omenjenega, ki ima naslov Ana K. je bila do kosti nesrečna in je zaradi izbire znanih literarnih junakinj tematsko strnjen, v drugih razdelkih z naslovi Razpolagam s svojo žalostjo, Sredi poletja zima, Vabilo na ples in Ob mesečevi pirueti ni prepoznati takšne vsebinske povezanosti. Prav vse pa pripadajo istemu ozvezdju, kot je zapisal avtor spremne besede.
Redki so verzi sreče in izpolnjenosti: »ko zaslišim v slušalki tvoj glas / ubranost v modrikastem presihanju dneva / davna ljubezenska izjava / ki nikoli ne zastara«, pa vendar zazvenijo kot upanje »en sam nežen dotik / med zvezdami in tlemi / v navalu čustev in razkošju aprilskega plevela / bi opravil svoje« in trdna vera: »od vsega najbolj verjamem v varnost / ki jo daje bližina.«
Pogosteje svoja občutja ovija v besede, kot so zima, hlad, mrzlikaste rastline, zvezde, ki šklepetajo od mraza, zogleneli žarki; mrzlo, preperelo srce; preračunljivost brez upanja. Zapiše: »Poročila se bom v kletki iz pepela / tebe ne bo zraven / signalov že dolgo ne loviš / lovke so samo v moji glavi / ki hodi za norostjo / moji mrliči se me sramujejo.«
Ko pesnica izpoveduje globoka osebna občutenja, ko se razgalja, se dobro zaveda boleče izpostavljenosti, zato ni brez strahu in dvomov, in jih tudi upesni: »ne morem srca kar naprej nositi na pladnju / ga ponujati na tržnici / računati na kosovni odpad«.
Verzi pesnice Lučke Jenčič v zbirki Medena sled nagovarjajo bralce na mnogo načinov. Utrinki trenutkov prebujajo pozabljena razočaranja, hipne misli, utripajoče slike, čustva, drobce minljivega življenja, ki ga ob branju vsaj za trenutek spet vrišemo v zemljevid lastnega spomin. Z nagovarjanjem sebe je nagovorila nas. Z močjo in prepričljivostjo izvirne in intimne ženske pesniške govorice. Ženske, zapisano z globokim priklonom.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bere Jasna Rodošek.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
Medena sled Lučke Jenčič je zbirka liričnih, osebnoizpovednih pesmi, ki pretanjeno govorijo o premnogih odtenkih stanj in čustvovanj, ki jih izzove ljubezen. Žal je to njena prva, edina in zadnja zbirka, zgodba, ki ne prinaša pomiritve, kot je v precizni spremni besedi, z veliko mero pesniškega vpogleda in občutenosti, zapisal pred kratkim umrli novinar in literarni kritik, tudi sam pesnik, Peter Kolšek. Lučka Jenčič žal ni dočakala izida zbirke. Čeprav v večini izpoveduje ljubezen, ki nima pravega odmeva, ki govori o neizenačenosti intenzitete pričakovanj in želja v ljubezenskem razmerju, se zdi, da prav ti občutki poglabljajo in širijo njeno polje razumevanja, uvida in sprejemanja vsega okoli sebe ter rahločutno, mestoma tudi ironično izpovedujejo doživeto.
Lučka Jenčič je za seboj nedvomno pustila sled, saj je poleg te izjemno lepo oblikovane knjige pesmi, v njenem arzenalu še bogata bera knjižnih prevodov proznih del za odrasle in mladino, dramskih besedil in radijskih iger ter scenarijev za filmske dokumentarce. Tako kot v poeziji postavlja na ogled svoja čustva, si sposodi tudi usode nekaterih literarnih junakinj, jih sname iz okvirjev, jim odvzame znano, klišejsko podobo in jih skoraj protestno preoblikuje, postavi ob bok sebi in vsem ženskam, njihovim življenjskim usodam, vdajam, žrtvovanju, prevaram in pričakovanjem. Tako so Zolajeva Nana, Ibsenova Nora, Flauberjeva Madame Bovary ali Tolstojeva Ana Karenina enako edinstvene in enako kompleksne kot vsaka ženska skozi vsa obdobja svojega življenja. »Sem, smo, v vsakem od teh likov,« nam dopoveduje pesnica. Danes vsi živimo v sočasju z včeraj in jutri, na razpelu nepomirljivih odnosov.
Pesmi so razporejene v nekaj razdelkov, a razen že omenjenega, ki ima naslov Ana K. je bila do kosti nesrečna in je zaradi izbire znanih literarnih junakinj tematsko strnjen, v drugih razdelkih z naslovi Razpolagam s svojo žalostjo, Sredi poletja zima, Vabilo na ples in Ob mesečevi pirueti ni prepoznati takšne vsebinske povezanosti. Prav vse pa pripadajo istemu ozvezdju, kot je zapisal avtor spremne besede.
Redki so verzi sreče in izpolnjenosti: »ko zaslišim v slušalki tvoj glas / ubranost v modrikastem presihanju dneva / davna ljubezenska izjava / ki nikoli ne zastara«, pa vendar zazvenijo kot upanje »en sam nežen dotik / med zvezdami in tlemi / v navalu čustev in razkošju aprilskega plevela / bi opravil svoje« in trdna vera: »od vsega najbolj verjamem v varnost / ki jo daje bližina.«
Pogosteje svoja občutja ovija v besede, kot so zima, hlad, mrzlikaste rastline, zvezde, ki šklepetajo od mraza, zogleneli žarki; mrzlo, preperelo srce; preračunljivost brez upanja. Zapiše: »Poročila se bom v kletki iz pepela / tebe ne bo zraven / signalov že dolgo ne loviš / lovke so samo v moji glavi / ki hodi za norostjo / moji mrliči se me sramujejo.«
Ko pesnica izpoveduje globoka osebna občutenja, ko se razgalja, se dobro zaveda boleče izpostavljenosti, zato ni brez strahu in dvomov, in jih tudi upesni: »ne morem srca kar naprej nositi na pladnju / ga ponujati na tržnici / računati na kosovni odpad«.
Verzi pesnice Lučke Jenčič v zbirki Medena sled nagovarjajo bralce na mnogo načinov. Utrinki trenutkov prebujajo pozabljena razočaranja, hipne misli, utripajoče slike, čustva, drobce minljivega življenja, ki ga ob branju vsaj za trenutek spet vrišemo v zemljevid lastnega spomin. Z nagovarjanjem sebe je nagovorila nas. Z močjo in prepričljivostjo izvirne in intimne ženske pesniške govorice. Ženske, zapisano z globokim priklonom.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov