Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Jasna Rodošek.

Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019

Medena sled Lučke Jenčič je zbirka liričnih, osebnoizpovednih pesmi, ki pretanjeno govorijo o premnogih odtenkih stanj in čustvovanj, ki jih izzove ljubezen. Žal je to njena prva, edina in zadnja zbirka, zgodba, ki ne prinaša pomiritve, kot je v precizni spremni besedi, z veliko mero pesniškega vpogleda in občutenosti, zapisal pred kratkim umrli novinar in literarni kritik, tudi sam pesnik, Peter Kolšek. Lučka Jenčič žal ni dočakala izida zbirke. Čeprav v večini izpoveduje ljubezen, ki nima pravega odmeva, ki govori o neizenačenosti intenzitete pričakovanj in želja v ljubezenskem razmerju, se zdi, da prav ti občutki poglabljajo in širijo njeno polje razumevanja, uvida in sprejemanja vsega okoli sebe ter rahločutno, mestoma tudi ironično izpovedujejo doživeto.

Lučka Jenčič je za seboj nedvomno pustila sled, saj je poleg te izjemno lepo oblikovane knjige pesmi, v njenem arzenalu še bogata bera knjižnih prevodov proznih del za odrasle in mladino, dramskih besedil in radijskih iger ter scenarijev za filmske dokumentarce. Tako kot v poeziji postavlja na ogled svoja čustva, si sposodi tudi usode nekaterih literarnih junakinj, jih sname iz okvirjev, jim odvzame znano, klišejsko podobo in jih skoraj protestno preoblikuje, postavi ob bok sebi in vsem ženskam, njihovim življenjskim usodam, vdajam, žrtvovanju, prevaram in pričakovanjem. Tako so Zolajeva Nana, Ibsenova Nora, Flauberjeva Madame Bovary ali Tolstojeva Ana Karenina enako edinstvene in enako kompleksne kot vsaka ženska skozi vsa obdobja svojega življenja. »Sem, smo, v vsakem od teh likov,« nam dopoveduje pesnica. Danes vsi živimo v sočasju z včeraj in jutri, na razpelu nepomirljivih odnosov.

Pesmi so razporejene v nekaj razdelkov, a razen že omenjenega, ki ima naslov Ana K. je bila do kosti nesrečna in je zaradi izbire znanih literarnih junakinj tematsko strnjen, v drugih razdelkih z naslovi Razpolagam s svojo žalostjo, Sredi poletja zima, Vabilo na ples in Ob mesečevi pirueti ni prepoznati takšne vsebinske povezanosti. Prav vse pa pripadajo istemu ozvezdju, kot je zapisal avtor spremne besede.

Redki so verzi sreče in izpolnjenosti: »ko zaslišim v slušalki tvoj glas / ubranost v modrikastem presihanju dneva / davna ljubezenska izjava / ki nikoli ne zastara«, pa vendar zazvenijo kot upanje »en sam nežen dotik / med zvezdami in tlemi / v navalu čustev in razkošju aprilskega plevela / bi opravil svoje« in trdna vera: »od vsega najbolj verjamem v varnost / ki jo daje bližina.«

Pogosteje svoja občutja ovija v besede, kot so zima, hlad, mrzlikaste rastline, zvezde, ki šklepetajo od mraza, zogleneli žarki; mrzlo, preperelo srce; preračunljivost brez upanja. Zapiše: »Poročila se bom v kletki iz pepela / tebe ne bo zraven / signalov že dolgo ne loviš / lovke so samo v moji glavi / ki hodi za norostjo / moji mrliči se me sramujejo.«

Ko pesnica izpoveduje globoka osebna občutenja, ko se razgalja, se dobro zaveda boleče izpostavljenosti, zato ni brez strahu in dvomov, in jih tudi upesni: »ne morem srca kar naprej nositi na pladnju / ga ponujati na tržnici / računati na kosovni odpad«.

Verzi pesnice Lučke Jenčič v zbirki Medena sled nagovarjajo bralce na mnogo načinov. Utrinki trenutkov prebujajo pozabljena razočaranja, hipne misli, utripajoče slike, čustva, drobce minljivega življenja, ki ga ob branju vsaj za trenutek spet vrišemo v zemljevid lastnega spomin. Z nagovarjanjem sebe je nagovorila nas. Z močjo in prepričljivostjo izvirne in intimne ženske pesniške govorice. Ženske, zapisano z globokim priklonom.