Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Beti Burger
Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Modrijan, 2019
Deset let po izidu slovenskega prevoda dela Grozljivi gost: nihilizem in mladi italijanskega filozofa Umberta Galimbertija prebiramo knjigo, ki deluje kot nadaljevanje oziroma odgovor nanj. Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma je, kot pove naslov, dialog v obliki več kot sedemdesetih pisem mladih, živečih na Apeninskem polotoku, tistih, ki hočejo imeti prihodnost, kot piše avtor, ter odgovorov nanje. Pisma je prejemal za svojo rubriko – filozofsko svetovalnico v ženski prilogi tednika La Repubblica, ki jo piše od leta 1996.
Pred dobrim desetletjem je Galimberti pisal o nihilističnem ozračju, stanju ko se najvišje vrednote razvrednotijo, danes pa prepoznava dejavni nihilizem. V njem mladi poznajo težko ozračje nihilizma in ga ne zanikajo, a se z njim tudi ne sprijaznijo, temveč si, nasprotno, na vso moč prizadevajo, da njihove sanje ne bi ugasnile. »Če bi poslušali mlade, ki pišejo o sebi, bi jih razumeli bolje, kot jih razumemo preko branja ugotovitev psihologov, sociologov, učiteljev, vzgojiteljev, ki pišejo o njih,« piše Galimberti.
Delo Besedo imajo mladi ruši prepričanja o tem, da gre za izgubljeno generacijo, pa ne le zaradi tem, ki kritizirajo politični in družbeni sistem v Italiji in drugod, ampak tudi z načinom pisanja o njih. V njem se zrcali inteligentnost in želja po spremembah, obenem pa je delo dokaz, da med predstavnikom starejše generacije, ki ji pripada Galimberti, in mladimi, dialog je mogoč.
Knjiga je razdeljena na uvod, ki sistematično povzema ključne iztočnice pisem, in devet problemsko-tematskih sklopov. Ti so opremljeni s citati in mislimi ter v kombinaciji s filozofskim jezikom dajejo prostor za premislek. Četudi se zdi, da se teme ves čas prepletajo, so v resnici urejene v logično zaporedje, ki ne sledi le zapletenosti problemov, temveč tudi kronologiji življenja.
V prvem delu prevladujejo klasične teme, ki se sicer pojavljajo, ko govorimo o ‘izgubljeni generaciji’, kot jo radi imenujejo mnogi: o izgubljenih vrednotah oziroma na drugi strani vzpostavljanju novih, kakršna je strpnost. Pisma govorijo o sanjah in prihodnosti, zelo kritično pa obravnavajo tehnologijo, kateri so mladi, rojeni v digitalni dobi, kot avtor tudi sam, večkrat nenaklonjeni. Govora je tudi o izobraževalnih ustanovah, ki ne razumejo in ne učijo tistega, kar mladi potrebujejo, in o – tudi zaradi tehnologije – odtujenem delu. V zadnjem delu knjige je izbor pisem o kompleksnejših temah, kot so ljubezen, iskanje samega sebe, vse do jeseni življenja s pismi o smrti in poslednjih rečeh.
Delo Besedo imajo mladi lahko razumemo ne le kot filozofski dialog z mladimi, ampak kot priročnik, v katerem je glavni protagonist bralec sam. A Galimberti ne daje jasnih nasvetov, temveč na podlagi širokega znanja, razumevanja in z več kot sedmimi desetletji izkušenj izpostavlja probleme in stopa v dialog z mladimi, jih večkrat neposredno bodri, a tudi kritizira. Pa ne le mlade, tudi odrasle: starše, politike, učitelje oziroma vse, ki imajo opraviti z mladimi, pred katerimi je tako rekoč vse življenje, kot že malce klišejsko piše avtor.
Knjiga Besedo imajo mladi se bere kot napet dnevnik posameznika, četudi so v njem združene zgodbe in razmišljanja mnogih. Vse od tistih v adolescenci do tistih, starejših od trideset let, ki so jih okoliščine, kot je nestalno delo, prisilile, da se še vedno uvrščajo med mlade. Ena izmed njih v pismu ogorčeno piše: »Nismo nebogljeni bedaki, razpuščeni v praznini zahodne družbe, ki je brez vrednot. Obleke, potovanja in omama niso vse, kar hočemo. Na živce mi gre podoba o nas, ki nam jo v različnih omakah servirajo različni mediji, pogosto in zelo radi z določeno mero voajerizma. Nazadnje ji ljudje verjamejo.«
Galimberti je pokazal, da mladim ni treba verjeti, ampak jim je treba – kot je storil tudi sam – dati priložnost, da spregovorijo.
Avtorica recenzije: Beti Burger
Prevedel Matej Venier; Ljubljana : Modrijan, 2019
Deset let po izidu slovenskega prevoda dela Grozljivi gost: nihilizem in mladi italijanskega filozofa Umberta Galimbertija prebiramo knjigo, ki deluje kot nadaljevanje oziroma odgovor nanj. Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma je, kot pove naslov, dialog v obliki več kot sedemdesetih pisem mladih, živečih na Apeninskem polotoku, tistih, ki hočejo imeti prihodnost, kot piše avtor, ter odgovorov nanje. Pisma je prejemal za svojo rubriko – filozofsko svetovalnico v ženski prilogi tednika La Repubblica, ki jo piše od leta 1996.
Pred dobrim desetletjem je Galimberti pisal o nihilističnem ozračju, stanju ko se najvišje vrednote razvrednotijo, danes pa prepoznava dejavni nihilizem. V njem mladi poznajo težko ozračje nihilizma in ga ne zanikajo, a se z njim tudi ne sprijaznijo, temveč si, nasprotno, na vso moč prizadevajo, da njihove sanje ne bi ugasnile. »Če bi poslušali mlade, ki pišejo o sebi, bi jih razumeli bolje, kot jih razumemo preko branja ugotovitev psihologov, sociologov, učiteljev, vzgojiteljev, ki pišejo o njih,« piše Galimberti.
Delo Besedo imajo mladi ruši prepričanja o tem, da gre za izgubljeno generacijo, pa ne le zaradi tem, ki kritizirajo politični in družbeni sistem v Italiji in drugod, ampak tudi z načinom pisanja o njih. V njem se zrcali inteligentnost in želja po spremembah, obenem pa je delo dokaz, da med predstavnikom starejše generacije, ki ji pripada Galimberti, in mladimi, dialog je mogoč.
Knjiga je razdeljena na uvod, ki sistematično povzema ključne iztočnice pisem, in devet problemsko-tematskih sklopov. Ti so opremljeni s citati in mislimi ter v kombinaciji s filozofskim jezikom dajejo prostor za premislek. Četudi se zdi, da se teme ves čas prepletajo, so v resnici urejene v logično zaporedje, ki ne sledi le zapletenosti problemov, temveč tudi kronologiji življenja.
V prvem delu prevladujejo klasične teme, ki se sicer pojavljajo, ko govorimo o ‘izgubljeni generaciji’, kot jo radi imenujejo mnogi: o izgubljenih vrednotah oziroma na drugi strani vzpostavljanju novih, kakršna je strpnost. Pisma govorijo o sanjah in prihodnosti, zelo kritično pa obravnavajo tehnologijo, kateri so mladi, rojeni v digitalni dobi, kot avtor tudi sam, večkrat nenaklonjeni. Govora je tudi o izobraževalnih ustanovah, ki ne razumejo in ne učijo tistega, kar mladi potrebujejo, in o – tudi zaradi tehnologije – odtujenem delu. V zadnjem delu knjige je izbor pisem o kompleksnejših temah, kot so ljubezen, iskanje samega sebe, vse do jeseni življenja s pismi o smrti in poslednjih rečeh.
Delo Besedo imajo mladi lahko razumemo ne le kot filozofski dialog z mladimi, ampak kot priročnik, v katerem je glavni protagonist bralec sam. A Galimberti ne daje jasnih nasvetov, temveč na podlagi širokega znanja, razumevanja in z več kot sedmimi desetletji izkušenj izpostavlja probleme in stopa v dialog z mladimi, jih večkrat neposredno bodri, a tudi kritizira. Pa ne le mlade, tudi odrasle: starše, politike, učitelje oziroma vse, ki imajo opraviti z mladimi, pred katerimi je tako rekoč vse življenje, kot že malce klišejsko piše avtor.
Knjiga Besedo imajo mladi se bere kot napet dnevnik posameznika, četudi so v njem združene zgodbe in razmišljanja mnogih. Vse od tistih v adolescenci do tistih, starejših od trideset let, ki so jih okoliščine, kot je nestalno delo, prisilile, da se še vedno uvrščajo med mlade. Ena izmed njih v pismu ogorčeno piše: »Nismo nebogljeni bedaki, razpuščeni v praznini zahodne družbe, ki je brez vrednot. Obleke, potovanja in omama niso vse, kar hočemo. Na živce mi gre podoba o nas, ki nam jo v različnih omakah servirajo različni mediji, pogosto in zelo radi z določeno mero voajerizma. Nazadnje ji ljudje verjamejo.«
Galimberti je pokazal, da mladim ni treba verjeti, ampak jim je treba – kot je storil tudi sam – dati priložnost, da spregovorijo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov