Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Uroš Lipušček: Prekmurje v vrtincu pariške mirovne pogodbe 1919

29.07.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich

Petanjci : Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, 2019

Slovenija ima med državnimi prazniki dva – dan reformacije in dan priključitve Prekmurja Jugoslaviji – ki ju, čeprav sta oba v temeljih državotvorna, severovzhodno od Mure spoštujejo resneje kot drugod. V osredju države, kjer je bilo potrebnega manj zavzemanja za pravico do uporabe svojega jezika, sta bolj ko ne protokolarna dogodka, le ob zaokroženih obletnicah povezana tudi z bolj zavzetim brskanjem po preteklosti.

Prav tega pa se rad loteva Uroš Lipušček, eden najbolje poučenih televizijskih dopisnikov iz svetovnih prestolnic, pa tudi avtor več tehtnih prispevkov k slovenskemu zgodovinopisju. Zlasti med službovanjem v Združenih državah je prebil veliko časa v državnih in drugih arhivih, kamor evropski raziskovalci niso toliko zahajali. V njih je našel nič koliko dotlej neznanih dokumentov, ki osvetljujejo predvsem ozadje diplomatskih kupčij in njihovih posledic pri določanju meja po prvi svetovni vojni, in jih objavil v knjigi o meji na Primorskem Sacro egoismo in v novi študiji Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919. Skupni imenovalec obeh je bila mirovna konferenca, ki je v sobanah in kabinetih pariškega Versaja potekala dobro prvo polovico leta 1919. Tam sprejete odločitve zmagovitih velesil so povsod zapisano zgodovinsko dejstvo, v nasprotju z bolj ali manj očitnim nezadovoljstvom posameznih držav z mejami, ki so po razkosanju habsburške monarhije marsikje ostala tleča žarišča napetosti.

Veliko manj pa se ve, kako so pogajalci to, kar se razglasili, sprejeli na večinoma tajnih prekupčevanjih z interesi večjih na račun manjših. Lipušček ob upoštevanju vsebine spisov, ki jih je preučil, ugotavlja, da je bilo v Parizu več skrivnega barantanja in izsiljevanja kot javnega dela. Pri tem so prednjačili Italijani, ki so nasprotovali vsemu, kar bi moglo biti v prid nastajajoči jugoslovanski državi. Ameriški predsednik Woodrow Willson, ki je prišel v Evropo z geslom o pravici narodov do samoodločbe, ni bil kos spletkarjenju prekaljenih diplomatov kolonialnih sil, ki so želeli ohraniti svetovno ureditev po svoji meri. Po vrhu so se med seboj sprli tudi eksperti in pogajalci v njegovem spremstvu. Večina se jih je, ko je šlo za Slovence in Jugoslavijo, postavila na italijansko stran. Nekateri celo prepričani – glede na izkušnje domačega »topilnega lonca« – da germanizacija, italijanizacija in madžarizacija Slovencem in drugim kulturno zaostalim Slovanom prinašajo napredek in boljše življenje?!

Brez usklajenega načrta je delovala tudi slovenska oziroma jugoslovanska delegacija, ki je svoje predloge in želje lahko le posredovala udeležencem pogajanj. Njena sestava, piše Lipušček, »je bila v veliki meri rezultat strankarskih mešetarjenj oziroma sporov med klerikalci in liberalci. Švegel in Ehrlich sta se na primer ostro sprla tik pred srečanjem delegacije z Wilsonom, generalni sekretar jugoslovanske delegacije Bogumil Vošnjak, ki ni užival zaupanja Antona Korošca, pa je bil porinjen na stranski tir.«

Lipušček po osnovnem orisu vojaških in političnih razmer pred koncem prve svetovne vojne in tik po njej bralca najprej popelje na prizorišče mirovne konference. Natančneje v njeno zakulisje, med že sprejete tajne sporazume, ki so kot kužno tkivo razjedali tudi najbolj dobronamerne zamisli o pravični odpravi posledic vojne in že od prej podedovanih kritičnih točk in spornih območij. Pri tem je tudi ameriški predsednik vse bolj pozabljal na svoja visoka načela in pritrjeval zdaj eni zdaj drugi strani.

Ko je šlo za ozemeljska vprašanja, ki so najbolj zadevala Slovence, je bila pravzaprav sreča, da je Wilson, preden je zapustil konferenco, prisluhnil svojemu kartografu profesorju Douglasu Johnsonu in zarisal mejo v Prekmurju severno od Mure, kjer poteka še danes. Porabje je tako po končni odločitvi teritorialne komisije, v kateri se je za Slovence potegnil tudi njen predsednik Francoz Tardieu, ostalo na madžarski strani, Prekmurje pa se je združilo z Jugoslavijo. Vse to, opozarja Lipušček, pa bi se lahko končalo tudi veliko slabše, če Johnson ne bi temeljito preučil študij, ki mu jih je pripravil Matija Slavič s peščico najbolj zavzetih sodelavcev predvsem iz duhovniških vrst iz vzhodne Štajerske in Prekmurja.

Že ob za spoznanje drugačnem razmerju sil v teritorialni komisiji bi se v odločilnih trenutkih lahko še marsikaj obrnilo povsem drugače, kot se je. Na primer, če bi območja plebiscita na Koroškem zarisali Slovencem bolj naklonjeno ali če bi obveljala zamisli, da bi plebiscit razpisali tudi na južnem Štajerskem. Evropa bi bila zelo drugačna tudi, če bi čez ozemlje Avstrije in Madžarske vzpostavili koridor med Češko in Jugoslavijo, za kar se je zavzemal predsednik Masaryk, ali če bi čete kraljevine Jugoslavije ob pomoči Antante vkorakale v Budimpešto in zatrle boljševiško revolucijo Bele Kuna.

Omenjanje tovrstnih idej, ki so bile nekaj časa tudi »v igri«, je ob razkrivanju ozadja tistega, kar se je nazadnje zgodilo, posebno zanimiva plast Lipuščkove knjige Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919.

Prekmurski pesnik Dušan Šarotar ji je v zaključni besedi dodal še nekaj misli, ki jo pomagajo razumeti. Med njimi prastaro modrost, da zgodovino pišejo zmagovalci, poraženci pa pripovedujejo zgodbe … Mnoge so bolj resnične od trditev v šolskih knjigah.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Uroš Lipušček: Prekmurje v vrtincu pariške mirovne pogodbe 1919

29.07.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich

Petanjci : Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, 2019

Slovenija ima med državnimi prazniki dva – dan reformacije in dan priključitve Prekmurja Jugoslaviji – ki ju, čeprav sta oba v temeljih državotvorna, severovzhodno od Mure spoštujejo resneje kot drugod. V osredju države, kjer je bilo potrebnega manj zavzemanja za pravico do uporabe svojega jezika, sta bolj ko ne protokolarna dogodka, le ob zaokroženih obletnicah povezana tudi z bolj zavzetim brskanjem po preteklosti.

Prav tega pa se rad loteva Uroš Lipušček, eden najbolje poučenih televizijskih dopisnikov iz svetovnih prestolnic, pa tudi avtor več tehtnih prispevkov k slovenskemu zgodovinopisju. Zlasti med službovanjem v Združenih državah je prebil veliko časa v državnih in drugih arhivih, kamor evropski raziskovalci niso toliko zahajali. V njih je našel nič koliko dotlej neznanih dokumentov, ki osvetljujejo predvsem ozadje diplomatskih kupčij in njihovih posledic pri določanju meja po prvi svetovni vojni, in jih objavil v knjigi o meji na Primorskem Sacro egoismo in v novi študiji Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919. Skupni imenovalec obeh je bila mirovna konferenca, ki je v sobanah in kabinetih pariškega Versaja potekala dobro prvo polovico leta 1919. Tam sprejete odločitve zmagovitih velesil so povsod zapisano zgodovinsko dejstvo, v nasprotju z bolj ali manj očitnim nezadovoljstvom posameznih držav z mejami, ki so po razkosanju habsburške monarhije marsikje ostala tleča žarišča napetosti.

Veliko manj pa se ve, kako so pogajalci to, kar se razglasili, sprejeli na večinoma tajnih prekupčevanjih z interesi večjih na račun manjših. Lipušček ob upoštevanju vsebine spisov, ki jih je preučil, ugotavlja, da je bilo v Parizu več skrivnega barantanja in izsiljevanja kot javnega dela. Pri tem so prednjačili Italijani, ki so nasprotovali vsemu, kar bi moglo biti v prid nastajajoči jugoslovanski državi. Ameriški predsednik Woodrow Willson, ki je prišel v Evropo z geslom o pravici narodov do samoodločbe, ni bil kos spletkarjenju prekaljenih diplomatov kolonialnih sil, ki so želeli ohraniti svetovno ureditev po svoji meri. Po vrhu so se med seboj sprli tudi eksperti in pogajalci v njegovem spremstvu. Večina se jih je, ko je šlo za Slovence in Jugoslavijo, postavila na italijansko stran. Nekateri celo prepričani – glede na izkušnje domačega »topilnega lonca« – da germanizacija, italijanizacija in madžarizacija Slovencem in drugim kulturno zaostalim Slovanom prinašajo napredek in boljše življenje?!

Brez usklajenega načrta je delovala tudi slovenska oziroma jugoslovanska delegacija, ki je svoje predloge in želje lahko le posredovala udeležencem pogajanj. Njena sestava, piše Lipušček, »je bila v veliki meri rezultat strankarskih mešetarjenj oziroma sporov med klerikalci in liberalci. Švegel in Ehrlich sta se na primer ostro sprla tik pred srečanjem delegacije z Wilsonom, generalni sekretar jugoslovanske delegacije Bogumil Vošnjak, ki ni užival zaupanja Antona Korošca, pa je bil porinjen na stranski tir.«

Lipušček po osnovnem orisu vojaških in političnih razmer pred koncem prve svetovne vojne in tik po njej bralca najprej popelje na prizorišče mirovne konference. Natančneje v njeno zakulisje, med že sprejete tajne sporazume, ki so kot kužno tkivo razjedali tudi najbolj dobronamerne zamisli o pravični odpravi posledic vojne in že od prej podedovanih kritičnih točk in spornih območij. Pri tem je tudi ameriški predsednik vse bolj pozabljal na svoja visoka načela in pritrjeval zdaj eni zdaj drugi strani.

Ko je šlo za ozemeljska vprašanja, ki so najbolj zadevala Slovence, je bila pravzaprav sreča, da je Wilson, preden je zapustil konferenco, prisluhnil svojemu kartografu profesorju Douglasu Johnsonu in zarisal mejo v Prekmurju severno od Mure, kjer poteka še danes. Porabje je tako po končni odločitvi teritorialne komisije, v kateri se je za Slovence potegnil tudi njen predsednik Francoz Tardieu, ostalo na madžarski strani, Prekmurje pa se je združilo z Jugoslavijo. Vse to, opozarja Lipušček, pa bi se lahko končalo tudi veliko slabše, če Johnson ne bi temeljito preučil študij, ki mu jih je pripravil Matija Slavič s peščico najbolj zavzetih sodelavcev predvsem iz duhovniških vrst iz vzhodne Štajerske in Prekmurja.

Že ob za spoznanje drugačnem razmerju sil v teritorialni komisiji bi se v odločilnih trenutkih lahko še marsikaj obrnilo povsem drugače, kot se je. Na primer, če bi območja plebiscita na Koroškem zarisali Slovencem bolj naklonjeno ali če bi obveljala zamisli, da bi plebiscit razpisali tudi na južnem Štajerskem. Evropa bi bila zelo drugačna tudi, če bi čez ozemlje Avstrije in Madžarske vzpostavili koridor med Češko in Jugoslavijo, za kar se je zavzemal predsednik Masaryk, ali če bi čete kraljevine Jugoslavije ob pomoči Antante vkorakale v Budimpešto in zatrle boljševiško revolucijo Bele Kuna.

Omenjanje tovrstnih idej, ki so bile nekaj časa tudi »v igri«, je ob razkrivanju ozadja tistega, kar se je nazadnje zgodilo, posebno zanimiva plast Lipuščkove knjige Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919.

Prekmurski pesnik Dušan Šarotar ji je v zaključni besedi dodal še nekaj misli, ki jo pomagajo razumeti. Med njimi prastaro modrost, da zgodovino pišejo zmagovalci, poraženci pa pripovedujejo zgodbe … Mnoge so bolj resnične od trditev v šolskih knjigah.


08.07.2022

Lux eterna

Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


Stran 37 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov