Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Uroš Lipušček: Prekmurje v vrtincu pariške mirovne pogodbe 1919

29.07.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich

Petanjci : Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, 2019

Slovenija ima med državnimi prazniki dva – dan reformacije in dan priključitve Prekmurja Jugoslaviji – ki ju, čeprav sta oba v temeljih državotvorna, severovzhodno od Mure spoštujejo resneje kot drugod. V osredju države, kjer je bilo potrebnega manj zavzemanja za pravico do uporabe svojega jezika, sta bolj ko ne protokolarna dogodka, le ob zaokroženih obletnicah povezana tudi z bolj zavzetim brskanjem po preteklosti.

Prav tega pa se rad loteva Uroš Lipušček, eden najbolje poučenih televizijskih dopisnikov iz svetovnih prestolnic, pa tudi avtor več tehtnih prispevkov k slovenskemu zgodovinopisju. Zlasti med službovanjem v Združenih državah je prebil veliko časa v državnih in drugih arhivih, kamor evropski raziskovalci niso toliko zahajali. V njih je našel nič koliko dotlej neznanih dokumentov, ki osvetljujejo predvsem ozadje diplomatskih kupčij in njihovih posledic pri določanju meja po prvi svetovni vojni, in jih objavil v knjigi o meji na Primorskem Sacro egoismo in v novi študiji Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919. Skupni imenovalec obeh je bila mirovna konferenca, ki je v sobanah in kabinetih pariškega Versaja potekala dobro prvo polovico leta 1919. Tam sprejete odločitve zmagovitih velesil so povsod zapisano zgodovinsko dejstvo, v nasprotju z bolj ali manj očitnim nezadovoljstvom posameznih držav z mejami, ki so po razkosanju habsburške monarhije marsikje ostala tleča žarišča napetosti.

Veliko manj pa se ve, kako so pogajalci to, kar se razglasili, sprejeli na večinoma tajnih prekupčevanjih z interesi večjih na račun manjših. Lipušček ob upoštevanju vsebine spisov, ki jih je preučil, ugotavlja, da je bilo v Parizu več skrivnega barantanja in izsiljevanja kot javnega dela. Pri tem so prednjačili Italijani, ki so nasprotovali vsemu, kar bi moglo biti v prid nastajajoči jugoslovanski državi. Ameriški predsednik Woodrow Willson, ki je prišel v Evropo z geslom o pravici narodov do samoodločbe, ni bil kos spletkarjenju prekaljenih diplomatov kolonialnih sil, ki so želeli ohraniti svetovno ureditev po svoji meri. Po vrhu so se med seboj sprli tudi eksperti in pogajalci v njegovem spremstvu. Večina se jih je, ko je šlo za Slovence in Jugoslavijo, postavila na italijansko stran. Nekateri celo prepričani – glede na izkušnje domačega »topilnega lonca« – da germanizacija, italijanizacija in madžarizacija Slovencem in drugim kulturno zaostalim Slovanom prinašajo napredek in boljše življenje?!

Brez usklajenega načrta je delovala tudi slovenska oziroma jugoslovanska delegacija, ki je svoje predloge in želje lahko le posredovala udeležencem pogajanj. Njena sestava, piše Lipušček, »je bila v veliki meri rezultat strankarskih mešetarjenj oziroma sporov med klerikalci in liberalci. Švegel in Ehrlich sta se na primer ostro sprla tik pred srečanjem delegacije z Wilsonom, generalni sekretar jugoslovanske delegacije Bogumil Vošnjak, ki ni užival zaupanja Antona Korošca, pa je bil porinjen na stranski tir.«

Lipušček po osnovnem orisu vojaških in političnih razmer pred koncem prve svetovne vojne in tik po njej bralca najprej popelje na prizorišče mirovne konference. Natančneje v njeno zakulisje, med že sprejete tajne sporazume, ki so kot kužno tkivo razjedali tudi najbolj dobronamerne zamisli o pravični odpravi posledic vojne in že od prej podedovanih kritičnih točk in spornih območij. Pri tem je tudi ameriški predsednik vse bolj pozabljal na svoja visoka načela in pritrjeval zdaj eni zdaj drugi strani.

Ko je šlo za ozemeljska vprašanja, ki so najbolj zadevala Slovence, je bila pravzaprav sreča, da je Wilson, preden je zapustil konferenco, prisluhnil svojemu kartografu profesorju Douglasu Johnsonu in zarisal mejo v Prekmurju severno od Mure, kjer poteka še danes. Porabje je tako po končni odločitvi teritorialne komisije, v kateri se je za Slovence potegnil tudi njen predsednik Francoz Tardieu, ostalo na madžarski strani, Prekmurje pa se je združilo z Jugoslavijo. Vse to, opozarja Lipušček, pa bi se lahko končalo tudi veliko slabše, če Johnson ne bi temeljito preučil študij, ki mu jih je pripravil Matija Slavič s peščico najbolj zavzetih sodelavcev predvsem iz duhovniških vrst iz vzhodne Štajerske in Prekmurja.

Že ob za spoznanje drugačnem razmerju sil v teritorialni komisiji bi se v odločilnih trenutkih lahko še marsikaj obrnilo povsem drugače, kot se je. Na primer, če bi območja plebiscita na Koroškem zarisali Slovencem bolj naklonjeno ali če bi obveljala zamisli, da bi plebiscit razpisali tudi na južnem Štajerskem. Evropa bi bila zelo drugačna tudi, če bi čez ozemlje Avstrije in Madžarske vzpostavili koridor med Češko in Jugoslavijo, za kar se je zavzemal predsednik Masaryk, ali če bi čete kraljevine Jugoslavije ob pomoči Antante vkorakale v Budimpešto in zatrle boljševiško revolucijo Bele Kuna.

Omenjanje tovrstnih idej, ki so bile nekaj časa tudi »v igri«, je ob razkrivanju ozadja tistega, kar se je nazadnje zgodilo, posebno zanimiva plast Lipuščkove knjige Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919.

Prekmurski pesnik Dušan Šarotar ji je v zaključni besedi dodal še nekaj misli, ki jo pomagajo razumeti. Med njimi prastaro modrost, da zgodovino pišejo zmagovalci, poraženci pa pripovedujejo zgodbe … Mnoge so bolj resnične od trditev v šolskih knjigah.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Uroš Lipušček: Prekmurje v vrtincu pariške mirovne pogodbe 1919

29.07.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich

Petanjci : Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, 2019

Slovenija ima med državnimi prazniki dva – dan reformacije in dan priključitve Prekmurja Jugoslaviji – ki ju, čeprav sta oba v temeljih državotvorna, severovzhodno od Mure spoštujejo resneje kot drugod. V osredju države, kjer je bilo potrebnega manj zavzemanja za pravico do uporabe svojega jezika, sta bolj ko ne protokolarna dogodka, le ob zaokroženih obletnicah povezana tudi z bolj zavzetim brskanjem po preteklosti.

Prav tega pa se rad loteva Uroš Lipušček, eden najbolje poučenih televizijskih dopisnikov iz svetovnih prestolnic, pa tudi avtor več tehtnih prispevkov k slovenskemu zgodovinopisju. Zlasti med službovanjem v Združenih državah je prebil veliko časa v državnih in drugih arhivih, kamor evropski raziskovalci niso toliko zahajali. V njih je našel nič koliko dotlej neznanih dokumentov, ki osvetljujejo predvsem ozadje diplomatskih kupčij in njihovih posledic pri določanju meja po prvi svetovni vojni, in jih objavil v knjigi o meji na Primorskem Sacro egoismo in v novi študiji Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919. Skupni imenovalec obeh je bila mirovna konferenca, ki je v sobanah in kabinetih pariškega Versaja potekala dobro prvo polovico leta 1919. Tam sprejete odločitve zmagovitih velesil so povsod zapisano zgodovinsko dejstvo, v nasprotju z bolj ali manj očitnim nezadovoljstvom posameznih držav z mejami, ki so po razkosanju habsburške monarhije marsikje ostala tleča žarišča napetosti.

Veliko manj pa se ve, kako so pogajalci to, kar se razglasili, sprejeli na večinoma tajnih prekupčevanjih z interesi večjih na račun manjših. Lipušček ob upoštevanju vsebine spisov, ki jih je preučil, ugotavlja, da je bilo v Parizu več skrivnega barantanja in izsiljevanja kot javnega dela. Pri tem so prednjačili Italijani, ki so nasprotovali vsemu, kar bi moglo biti v prid nastajajoči jugoslovanski državi. Ameriški predsednik Woodrow Willson, ki je prišel v Evropo z geslom o pravici narodov do samoodločbe, ni bil kos spletkarjenju prekaljenih diplomatov kolonialnih sil, ki so želeli ohraniti svetovno ureditev po svoji meri. Po vrhu so se med seboj sprli tudi eksperti in pogajalci v njegovem spremstvu. Večina se jih je, ko je šlo za Slovence in Jugoslavijo, postavila na italijansko stran. Nekateri celo prepričani – glede na izkušnje domačega »topilnega lonca« – da germanizacija, italijanizacija in madžarizacija Slovencem in drugim kulturno zaostalim Slovanom prinašajo napredek in boljše življenje?!

Brez usklajenega načrta je delovala tudi slovenska oziroma jugoslovanska delegacija, ki je svoje predloge in želje lahko le posredovala udeležencem pogajanj. Njena sestava, piše Lipušček, »je bila v veliki meri rezultat strankarskih mešetarjenj oziroma sporov med klerikalci in liberalci. Švegel in Ehrlich sta se na primer ostro sprla tik pred srečanjem delegacije z Wilsonom, generalni sekretar jugoslovanske delegacije Bogumil Vošnjak, ki ni užival zaupanja Antona Korošca, pa je bil porinjen na stranski tir.«

Lipušček po osnovnem orisu vojaških in političnih razmer pred koncem prve svetovne vojne in tik po njej bralca najprej popelje na prizorišče mirovne konference. Natančneje v njeno zakulisje, med že sprejete tajne sporazume, ki so kot kužno tkivo razjedali tudi najbolj dobronamerne zamisli o pravični odpravi posledic vojne in že od prej podedovanih kritičnih točk in spornih območij. Pri tem je tudi ameriški predsednik vse bolj pozabljal na svoja visoka načela in pritrjeval zdaj eni zdaj drugi strani.

Ko je šlo za ozemeljska vprašanja, ki so najbolj zadevala Slovence, je bila pravzaprav sreča, da je Wilson, preden je zapustil konferenco, prisluhnil svojemu kartografu profesorju Douglasu Johnsonu in zarisal mejo v Prekmurju severno od Mure, kjer poteka še danes. Porabje je tako po končni odločitvi teritorialne komisije, v kateri se je za Slovence potegnil tudi njen predsednik Francoz Tardieu, ostalo na madžarski strani, Prekmurje pa se je združilo z Jugoslavijo. Vse to, opozarja Lipušček, pa bi se lahko končalo tudi veliko slabše, če Johnson ne bi temeljito preučil študij, ki mu jih je pripravil Matija Slavič s peščico najbolj zavzetih sodelavcev predvsem iz duhovniških vrst iz vzhodne Štajerske in Prekmurja.

Že ob za spoznanje drugačnem razmerju sil v teritorialni komisiji bi se v odločilnih trenutkih lahko še marsikaj obrnilo povsem drugače, kot se je. Na primer, če bi območja plebiscita na Koroškem zarisali Slovencem bolj naklonjeno ali če bi obveljala zamisli, da bi plebiscit razpisali tudi na južnem Štajerskem. Evropa bi bila zelo drugačna tudi, če bi čez ozemlje Avstrije in Madžarske vzpostavili koridor med Češko in Jugoslavijo, za kar se je zavzemal predsednik Masaryk, ali če bi čete kraljevine Jugoslavije ob pomoči Antante vkorakale v Budimpešto in zatrle boljševiško revolucijo Bele Kuna.

Omenjanje tovrstnih idej, ki so bile nekaj časa tudi »v igri«, je ob razkrivanju ozadja tistega, kar se je nazadnje zgodilo, posebno zanimiva plast Lipuščkove knjige Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919.

Prekmurski pesnik Dušan Šarotar ji je v zaključni besedi dodal še nekaj misli, ki jo pomagajo razumeti. Med njimi prastaro modrost, da zgodovino pišejo zmagovalci, poraženci pa pripovedujejo zgodbe … Mnoge so bolj resnične od trditev v šolskih knjigah.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


25.10.2021

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2021

Dune: peščeni planet

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Prostost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 50 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov