Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Uroš Lipušček: Prekmurje v vrtincu pariške mirovne pogodbe 1919

29.07.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich

Petanjci : Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, 2019

Slovenija ima med državnimi prazniki dva – dan reformacije in dan priključitve Prekmurja Jugoslaviji – ki ju, čeprav sta oba v temeljih državotvorna, severovzhodno od Mure spoštujejo resneje kot drugod. V osredju države, kjer je bilo potrebnega manj zavzemanja za pravico do uporabe svojega jezika, sta bolj ko ne protokolarna dogodka, le ob zaokroženih obletnicah povezana tudi z bolj zavzetim brskanjem po preteklosti.

Prav tega pa se rad loteva Uroš Lipušček, eden najbolje poučenih televizijskih dopisnikov iz svetovnih prestolnic, pa tudi avtor več tehtnih prispevkov k slovenskemu zgodovinopisju. Zlasti med službovanjem v Združenih državah je prebil veliko časa v državnih in drugih arhivih, kamor evropski raziskovalci niso toliko zahajali. V njih je našel nič koliko dotlej neznanih dokumentov, ki osvetljujejo predvsem ozadje diplomatskih kupčij in njihovih posledic pri določanju meja po prvi svetovni vojni, in jih objavil v knjigi o meji na Primorskem Sacro egoismo in v novi študiji Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919. Skupni imenovalec obeh je bila mirovna konferenca, ki je v sobanah in kabinetih pariškega Versaja potekala dobro prvo polovico leta 1919. Tam sprejete odločitve zmagovitih velesil so povsod zapisano zgodovinsko dejstvo, v nasprotju z bolj ali manj očitnim nezadovoljstvom posameznih držav z mejami, ki so po razkosanju habsburške monarhije marsikje ostala tleča žarišča napetosti.

Veliko manj pa se ve, kako so pogajalci to, kar se razglasili, sprejeli na večinoma tajnih prekupčevanjih z interesi večjih na račun manjših. Lipušček ob upoštevanju vsebine spisov, ki jih je preučil, ugotavlja, da je bilo v Parizu več skrivnega barantanja in izsiljevanja kot javnega dela. Pri tem so prednjačili Italijani, ki so nasprotovali vsemu, kar bi moglo biti v prid nastajajoči jugoslovanski državi. Ameriški predsednik Woodrow Willson, ki je prišel v Evropo z geslom o pravici narodov do samoodločbe, ni bil kos spletkarjenju prekaljenih diplomatov kolonialnih sil, ki so želeli ohraniti svetovno ureditev po svoji meri. Po vrhu so se med seboj sprli tudi eksperti in pogajalci v njegovem spremstvu. Večina se jih je, ko je šlo za Slovence in Jugoslavijo, postavila na italijansko stran. Nekateri celo prepričani – glede na izkušnje domačega »topilnega lonca« – da germanizacija, italijanizacija in madžarizacija Slovencem in drugim kulturno zaostalim Slovanom prinašajo napredek in boljše življenje?!

Brez usklajenega načrta je delovala tudi slovenska oziroma jugoslovanska delegacija, ki je svoje predloge in želje lahko le posredovala udeležencem pogajanj. Njena sestava, piše Lipušček, »je bila v veliki meri rezultat strankarskih mešetarjenj oziroma sporov med klerikalci in liberalci. Švegel in Ehrlich sta se na primer ostro sprla tik pred srečanjem delegacije z Wilsonom, generalni sekretar jugoslovanske delegacije Bogumil Vošnjak, ki ni užival zaupanja Antona Korošca, pa je bil porinjen na stranski tir.«

Lipušček po osnovnem orisu vojaških in političnih razmer pred koncem prve svetovne vojne in tik po njej bralca najprej popelje na prizorišče mirovne konference. Natančneje v njeno zakulisje, med že sprejete tajne sporazume, ki so kot kužno tkivo razjedali tudi najbolj dobronamerne zamisli o pravični odpravi posledic vojne in že od prej podedovanih kritičnih točk in spornih območij. Pri tem je tudi ameriški predsednik vse bolj pozabljal na svoja visoka načela in pritrjeval zdaj eni zdaj drugi strani.

Ko je šlo za ozemeljska vprašanja, ki so najbolj zadevala Slovence, je bila pravzaprav sreča, da je Wilson, preden je zapustil konferenco, prisluhnil svojemu kartografu profesorju Douglasu Johnsonu in zarisal mejo v Prekmurju severno od Mure, kjer poteka še danes. Porabje je tako po končni odločitvi teritorialne komisije, v kateri se je za Slovence potegnil tudi njen predsednik Francoz Tardieu, ostalo na madžarski strani, Prekmurje pa se je združilo z Jugoslavijo. Vse to, opozarja Lipušček, pa bi se lahko končalo tudi veliko slabše, če Johnson ne bi temeljito preučil študij, ki mu jih je pripravil Matija Slavič s peščico najbolj zavzetih sodelavcev predvsem iz duhovniških vrst iz vzhodne Štajerske in Prekmurja.

Že ob za spoznanje drugačnem razmerju sil v teritorialni komisiji bi se v odločilnih trenutkih lahko še marsikaj obrnilo povsem drugače, kot se je. Na primer, če bi območja plebiscita na Koroškem zarisali Slovencem bolj naklonjeno ali če bi obveljala zamisli, da bi plebiscit razpisali tudi na južnem Štajerskem. Evropa bi bila zelo drugačna tudi, če bi čez ozemlje Avstrije in Madžarske vzpostavili koridor med Češko in Jugoslavijo, za kar se je zavzemal predsednik Masaryk, ali če bi čete kraljevine Jugoslavije ob pomoči Antante vkorakale v Budimpešto in zatrle boljševiško revolucijo Bele Kuna.

Omenjanje tovrstnih idej, ki so bile nekaj časa tudi »v igri«, je ob razkrivanju ozadja tistega, kar se je nazadnje zgodilo, posebno zanimiva plast Lipuščkove knjige Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919.

Prekmurski pesnik Dušan Šarotar ji je v zaključni besedi dodal še nekaj misli, ki jo pomagajo razumeti. Med njimi prastaro modrost, da zgodovino pišejo zmagovalci, poraženci pa pripovedujejo zgodbe … Mnoge so bolj resnične od trditev v šolskih knjigah.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Uroš Lipušček: Prekmurje v vrtincu pariške mirovne pogodbe 1919

29.07.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich

Petanjci : Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, 2019

Slovenija ima med državnimi prazniki dva – dan reformacije in dan priključitve Prekmurja Jugoslaviji – ki ju, čeprav sta oba v temeljih državotvorna, severovzhodno od Mure spoštujejo resneje kot drugod. V osredju države, kjer je bilo potrebnega manj zavzemanja za pravico do uporabe svojega jezika, sta bolj ko ne protokolarna dogodka, le ob zaokroženih obletnicah povezana tudi z bolj zavzetim brskanjem po preteklosti.

Prav tega pa se rad loteva Uroš Lipušček, eden najbolje poučenih televizijskih dopisnikov iz svetovnih prestolnic, pa tudi avtor več tehtnih prispevkov k slovenskemu zgodovinopisju. Zlasti med službovanjem v Združenih državah je prebil veliko časa v državnih in drugih arhivih, kamor evropski raziskovalci niso toliko zahajali. V njih je našel nič koliko dotlej neznanih dokumentov, ki osvetljujejo predvsem ozadje diplomatskih kupčij in njihovih posledic pri določanju meja po prvi svetovni vojni, in jih objavil v knjigi o meji na Primorskem Sacro egoismo in v novi študiji Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919. Skupni imenovalec obeh je bila mirovna konferenca, ki je v sobanah in kabinetih pariškega Versaja potekala dobro prvo polovico leta 1919. Tam sprejete odločitve zmagovitih velesil so povsod zapisano zgodovinsko dejstvo, v nasprotju z bolj ali manj očitnim nezadovoljstvom posameznih držav z mejami, ki so po razkosanju habsburške monarhije marsikje ostala tleča žarišča napetosti.

Veliko manj pa se ve, kako so pogajalci to, kar se razglasili, sprejeli na večinoma tajnih prekupčevanjih z interesi večjih na račun manjših. Lipušček ob upoštevanju vsebine spisov, ki jih je preučil, ugotavlja, da je bilo v Parizu več skrivnega barantanja in izsiljevanja kot javnega dela. Pri tem so prednjačili Italijani, ki so nasprotovali vsemu, kar bi moglo biti v prid nastajajoči jugoslovanski državi. Ameriški predsednik Woodrow Willson, ki je prišel v Evropo z geslom o pravici narodov do samoodločbe, ni bil kos spletkarjenju prekaljenih diplomatov kolonialnih sil, ki so želeli ohraniti svetovno ureditev po svoji meri. Po vrhu so se med seboj sprli tudi eksperti in pogajalci v njegovem spremstvu. Večina se jih je, ko je šlo za Slovence in Jugoslavijo, postavila na italijansko stran. Nekateri celo prepričani – glede na izkušnje domačega »topilnega lonca« – da germanizacija, italijanizacija in madžarizacija Slovencem in drugim kulturno zaostalim Slovanom prinašajo napredek in boljše življenje?!

Brez usklajenega načrta je delovala tudi slovenska oziroma jugoslovanska delegacija, ki je svoje predloge in želje lahko le posredovala udeležencem pogajanj. Njena sestava, piše Lipušček, »je bila v veliki meri rezultat strankarskih mešetarjenj oziroma sporov med klerikalci in liberalci. Švegel in Ehrlich sta se na primer ostro sprla tik pred srečanjem delegacije z Wilsonom, generalni sekretar jugoslovanske delegacije Bogumil Vošnjak, ki ni užival zaupanja Antona Korošca, pa je bil porinjen na stranski tir.«

Lipušček po osnovnem orisu vojaških in političnih razmer pred koncem prve svetovne vojne in tik po njej bralca najprej popelje na prizorišče mirovne konference. Natančneje v njeno zakulisje, med že sprejete tajne sporazume, ki so kot kužno tkivo razjedali tudi najbolj dobronamerne zamisli o pravični odpravi posledic vojne in že od prej podedovanih kritičnih točk in spornih območij. Pri tem je tudi ameriški predsednik vse bolj pozabljal na svoja visoka načela in pritrjeval zdaj eni zdaj drugi strani.

Ko je šlo za ozemeljska vprašanja, ki so najbolj zadevala Slovence, je bila pravzaprav sreča, da je Wilson, preden je zapustil konferenco, prisluhnil svojemu kartografu profesorju Douglasu Johnsonu in zarisal mejo v Prekmurju severno od Mure, kjer poteka še danes. Porabje je tako po končni odločitvi teritorialne komisije, v kateri se je za Slovence potegnil tudi njen predsednik Francoz Tardieu, ostalo na madžarski strani, Prekmurje pa se je združilo z Jugoslavijo. Vse to, opozarja Lipušček, pa bi se lahko končalo tudi veliko slabše, če Johnson ne bi temeljito preučil študij, ki mu jih je pripravil Matija Slavič s peščico najbolj zavzetih sodelavcev predvsem iz duhovniških vrst iz vzhodne Štajerske in Prekmurja.

Že ob za spoznanje drugačnem razmerju sil v teritorialni komisiji bi se v odločilnih trenutkih lahko še marsikaj obrnilo povsem drugače, kot se je. Na primer, če bi območja plebiscita na Koroškem zarisali Slovencem bolj naklonjeno ali če bi obveljala zamisli, da bi plebiscit razpisali tudi na južnem Štajerskem. Evropa bi bila zelo drugačna tudi, če bi čez ozemlje Avstrije in Madžarske vzpostavili koridor med Češko in Jugoslavijo, za kar se je zavzemal predsednik Masaryk, ali če bi čete kraljevine Jugoslavije ob pomoči Antante vkorakale v Budimpešto in zatrle boljševiško revolucijo Bele Kuna.

Omenjanje tovrstnih idej, ki so bile nekaj časa tudi »v igri«, je ob razkrivanju ozadja tistega, kar se je nazadnje zgodilo, posebno zanimiva plast Lipuščkove knjige Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919.

Prekmurski pesnik Dušan Šarotar ji je v zaključni besedi dodal še nekaj misli, ki jo pomagajo razumeti. Med njimi prastaro modrost, da zgodovino pišejo zmagovalci, poraženci pa pripovedujejo zgodbe … Mnoge so bolj resnične od trditev v šolskih knjigah.


12.04.2021

Jože Horvat: Panoramski let

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Aleksander Golja.


12.04.2021

Werner Herzog: O hoji v ledu

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


12.04.2021

Primož Sturman: Sinteze

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Lidija Hartman.


12.04.2021

Krištof Dovjak: Saladinovo ihtenje

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


09.04.2021

Dragi tovariši

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.04.2021

Zlo ne obstaja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.04.2021

Dušan Jelinčič: Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere Jure Franko.


05.04.2021

Tove Janssson: Poslušalka

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Vesna Topolovec in Jure Franko.


05.04.2021

Janez Bogataj: Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


05.04.2021

Dejan Kos: Zahvalni spevi

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


29.03.2021

Milan Dekleva: Zaplešiva, Dante

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Vesna Topolovec


29.03.2021

Vita Žerjal Pavlin: Obrazi

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


29.03.2021

Gerald Murnane: Pustinje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan


26.03.2021

Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.03.2021

Tone Škrjanec: Nekaj o nas kot živalih

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


22.03.2021

Selma Lagerlöf: Cesar Portugalije

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Aleksander Golja


22.03.2021

Tadej Golob: Virus

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Jure Franko


22.03.2021

Béla Hamvas: Krizologija

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Barbara Zupan


15.03.2021

Renata Salecl: Strast do nevednosti

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Igor Velše.


15.03.2021

Pajtim Statovci: Moj mačkon Jugoslavija

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Igor Velše.


Stran 59 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov