Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Pekel : Zavod Volosov hram, 2018
Bojan Sedmak, mariborski profesor slovenskega jezika in književnosti, se je v zadnjih sedmih letih, odkar je izšel njegov pesniški prvenec Tisto, izkazal za izredno plodovitega avtorja, saj je izdal zavidljivo število pesniških zbirk. V njih razvija svoj prepoznavni slog, ki niha med krajšimi filozofskimi utrinki ali boani ter zgoščenimi in ritemsko dovršenimi “kompozicijami”, ki se pretakajo ena v drugo ter tvorijo nekakšno ubrano muzikalično sosledje. Avtor, ki svoja vsakodnevna razmišljanja pretaplja tako v glasbeno ustvarjanje kot tudi v dnevnike, kolumne in pesmi, se v pesniški zbirki Imenuj zrak poigrava z zvenom besed in njihovimi najrazličnejšimi pomeni, hkrati pa ostaja občutljiv na dogajanje “tu in zdaj”. Tako zapiše: “pa baja / pa baja / ker pač / kot češ / itak ve / kako v / biti / bije / srce”.
S ponavljanjem besed Sedmak gradi suspenz in obenem ustvarja zgodbo, ki jo lahko beremo na več ravneh. Pesmi pogosto začenja z besedo “imenuj”, npr. imenuj jedrno idejo, imenuj probleme, imenuj knjigo, imenuj hud paradoks, imenuj glas, imenuj pesem, imenuj serije ponavljanje enakega itd., nato pa skozi bolj ali manj klasično pesniško formo razvija idejo. Zaključi jo bodisi z izpeljavo banalnega dejstva bodisi v sozvočju domiselnih metafor in metonimij, kot je “hladno zrklo skale, zroče v čudni čudež človeka” ali “dremež, obdan z angelsko peno nefiltriranih sanj”. Pri pisanju spretno manevrira med ljubezensko, filozofsko oz. eksistencialno in tudi družbenokritično tematiko, pri kateri vzpostavi distanco do “gnojnega kapitalizma” in skrajnega potrošništva, v katerem osrednji subjekt, imenovan “lolek”, predstavlja prazen obraz za “razsvetljenski projekt v stečaju”. Po vsebinski plati se pesmi precej navezujejo na zbirko Zamahi med belo, rdeče, ki v svojem dialektičnem vrtincu združuje politiko in erotiko, kritiko in ideologijo, sozvočje in disharmonijo, kot tudi na zbirko Mraken ali bitje ponoči, medtem ko se zbirka Imenuj zrak po formi bolj kot prejšnje nagiba k slovničnemu redukcionizmu. Zdi se, kot da pesnik skozi jezikovno sito spušča besede, ki se mu zdijo odveč, v želji, da bi prišel do ene same besede, ki bi za nazaj razkrila pomene označevalcev, s katerimi se nenehno poigrava. V nasprotju s prejšnjo zbirko v celoti opušča tudi vejice in pike ter se prepušča asociativnemu toku svojega nezavednega. Ni naključje, da ga navdihuje pisatelj Samuel Beckett, ki velja za vodilnega avtorja evropskega gledališča absurda. Sedmak je namreč na uvodni strani zapisal odlomke iz romanov Molloy, Malone umira in Neimenljivi, ki se navezujejo na misli o zraku. V prvi polovici zbirke zasledimo tudi pesem o Wittgensteinovi filozofiji, ki jo ponazarja simbol lestve, ki ločuje realno od imaginarnega oz. budnost od sanj:
“ko greš z besedo na sprehod / pa zaideš v tako imenovano / cono jezika med zunaj in not / zagledaš lestev prislonjeno na zid / ki ločuje budnost od sanj / pa kot da je tam nanjo nekdo pribit / in se ti zazdi to kul in fajn / … / ko hip nato glej ga no o haj / stopi z nje sam wittgenstein”.
Bojan Sedmak je z zbirko Imenuj zrak brez dvoma pokazal, da je dosegel pesniško zrelost in da se brez kakršnih koli spon prepušča na eni strani razmišljanju o samem procesu ustvarjanja, ki ga predstavlja zrak, na drugi strani pa nezavednemu toku refleksij iz vsakdanjega življenja. Imenovati zrak predstavlja težnjo po določitvi nečesa, kar nima forme, vsebina pa je že v osnovi izmuzljiva. In čeprav morda bralcu v spominu ostane le pesnikovo poigravanje s pomeni določenih besed, se bo ob glasnem branju zbirke zabaval še dolgo. Krog spoznavanja sveta Bojana Sedmaka ga bo po ovinkih pripeljal k starogrškim filozofom in ne nazadnje k samemu sebi. Tja, kjer se vsaka zbirka spočne in umre.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Pekel : Zavod Volosov hram, 2018
Bojan Sedmak, mariborski profesor slovenskega jezika in književnosti, se je v zadnjih sedmih letih, odkar je izšel njegov pesniški prvenec Tisto, izkazal za izredno plodovitega avtorja, saj je izdal zavidljivo število pesniških zbirk. V njih razvija svoj prepoznavni slog, ki niha med krajšimi filozofskimi utrinki ali boani ter zgoščenimi in ritemsko dovršenimi “kompozicijami”, ki se pretakajo ena v drugo ter tvorijo nekakšno ubrano muzikalično sosledje. Avtor, ki svoja vsakodnevna razmišljanja pretaplja tako v glasbeno ustvarjanje kot tudi v dnevnike, kolumne in pesmi, se v pesniški zbirki Imenuj zrak poigrava z zvenom besed in njihovimi najrazličnejšimi pomeni, hkrati pa ostaja občutljiv na dogajanje “tu in zdaj”. Tako zapiše: “pa baja / pa baja / ker pač / kot češ / itak ve / kako v / biti / bije / srce”.
S ponavljanjem besed Sedmak gradi suspenz in obenem ustvarja zgodbo, ki jo lahko beremo na več ravneh. Pesmi pogosto začenja z besedo “imenuj”, npr. imenuj jedrno idejo, imenuj probleme, imenuj knjigo, imenuj hud paradoks, imenuj glas, imenuj pesem, imenuj serije ponavljanje enakega itd., nato pa skozi bolj ali manj klasično pesniško formo razvija idejo. Zaključi jo bodisi z izpeljavo banalnega dejstva bodisi v sozvočju domiselnih metafor in metonimij, kot je “hladno zrklo skale, zroče v čudni čudež človeka” ali “dremež, obdan z angelsko peno nefiltriranih sanj”. Pri pisanju spretno manevrira med ljubezensko, filozofsko oz. eksistencialno in tudi družbenokritično tematiko, pri kateri vzpostavi distanco do “gnojnega kapitalizma” in skrajnega potrošništva, v katerem osrednji subjekt, imenovan “lolek”, predstavlja prazen obraz za “razsvetljenski projekt v stečaju”. Po vsebinski plati se pesmi precej navezujejo na zbirko Zamahi med belo, rdeče, ki v svojem dialektičnem vrtincu združuje politiko in erotiko, kritiko in ideologijo, sozvočje in disharmonijo, kot tudi na zbirko Mraken ali bitje ponoči, medtem ko se zbirka Imenuj zrak po formi bolj kot prejšnje nagiba k slovničnemu redukcionizmu. Zdi se, kot da pesnik skozi jezikovno sito spušča besede, ki se mu zdijo odveč, v želji, da bi prišel do ene same besede, ki bi za nazaj razkrila pomene označevalcev, s katerimi se nenehno poigrava. V nasprotju s prejšnjo zbirko v celoti opušča tudi vejice in pike ter se prepušča asociativnemu toku svojega nezavednega. Ni naključje, da ga navdihuje pisatelj Samuel Beckett, ki velja za vodilnega avtorja evropskega gledališča absurda. Sedmak je namreč na uvodni strani zapisal odlomke iz romanov Molloy, Malone umira in Neimenljivi, ki se navezujejo na misli o zraku. V prvi polovici zbirke zasledimo tudi pesem o Wittgensteinovi filozofiji, ki jo ponazarja simbol lestve, ki ločuje realno od imaginarnega oz. budnost od sanj:
“ko greš z besedo na sprehod / pa zaideš v tako imenovano / cono jezika med zunaj in not / zagledaš lestev prislonjeno na zid / ki ločuje budnost od sanj / pa kot da je tam nanjo nekdo pribit / in se ti zazdi to kul in fajn / … / ko hip nato glej ga no o haj / stopi z nje sam wittgenstein”.
Bojan Sedmak je z zbirko Imenuj zrak brez dvoma pokazal, da je dosegel pesniško zrelost in da se brez kakršnih koli spon prepušča na eni strani razmišljanju o samem procesu ustvarjanja, ki ga predstavlja zrak, na drugi strani pa nezavednemu toku refleksij iz vsakdanjega življenja. Imenovati zrak predstavlja težnjo po določitvi nečesa, kar nima forme, vsebina pa je že v osnovi izmuzljiva. In čeprav morda bralcu v spominu ostane le pesnikovo poigravanje s pomeni določenih besed, se bo ob glasnem branju zbirke zabaval še dolgo. Krog spoznavanja sveta Bojana Sedmaka ga bo po ovinkih pripeljal k starogrškim filozofom in ne nazadnje k samemu sebi. Tja, kjer se vsaka zbirka spočne in umre.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov