Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Ivan Lotrič:
Izbor in prevod Iztok Ilc; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Shuntarō Tanikawa (1931) je eden najbolj spoštovanih sodobnih japonskih pesnikov, izdal je prek šestdeset pesniških zbirk, ukvarja pa se tudi z literaturo za otroke – najbolj prepoznaven je po prevajanju Arašidkov Charlesa Schulza, leta 2008 je bil nominiran za nagrado Hansa Christiana Andersena. Sodeloval je pri številnih različnih projektih, med drugim je napisal besedilo glavne pesmi Miyazakijevega filma Čarovnik Howl in gibljivi grad. Navdušuje tudi njegova skromna ponižnost pred pesniško besedo, ki jo ceni v njeni izvirni obliki, saj od sedemdesetih let s pesniškimi kolegi ustvarja t. i. skupinsko veriženje verzov. V domovini je znan tudi njegov oče, filozof Tetsuzō Tanikawa.
V knjigo Dve milijardi svetlobnih let samote je vključenih kar devetindvajset Tanikawovih pesniških zbirk, in čeprav je iz vsake izbrana le peščica pesmi, je dovolj, da si lahko ustvarimo predstavo o njegovi poeziji in dobimo vpogled v nekatere spremembe, ki jih je doživela skozi čas. Izbor zajema precej dolgo obdobje, od prvenca z enakim naslovom, ki je izšel leta 1952, do zbirke Chagall in drevesni list iz leta 2005. Svojo poetiko je jasno zastavil že s prvencem, v katerem izstopa prav naslovna pesem Dve milijardi svetlobnih let samote. V njej opisuje človeštvo, ki si želi prijateljev na Marsu in je vedno bolj nemirno, ker se vesolje vedno bolj širi. Ta povezanost vseh z vsem, ki sega tudi iz naše atmosfere, je značilna za Tanikawovo celotno pesniško izražanje, pri tem celo rahlo spominja na južnokorejskega pesnika Ko Una.
Predstavljene pesmi so v veliki večini zgodbe, a nikoli epske, saj poezija po njegovo spada k trenutku, »se pravi, ne teče vzdolž časa, temveč odreže rezino časa«. Njegove rezine časa so sicer pogosto prepredene z bivanjskimi vprašanji, ki jih prav tako poraja strmenje v vesoljne širjave, pa tudi hiperzavedanje svoje okolice. V pesmi Kamen in svetloba zapiše, da je »svetloba […] komaj zdaj prišla na Zemljo«. To prepoznavanje hipnosti, trenutkov, ki bežijo, a so vseeno vsak zase nekaj posebnega, neverjetnega, edinstvenega, je ključno za razumevanje njegove poezije. Nikoli se ne neha spraševati, kaj je človek, kaj človeštvo, kaj vse skupaj pomeni, kaj je smisel našega obstoja in zakaj počnemo, kar počnemo. Pogost motiv je tudi smrt, še posebej pa izstopa, ko se pojavi pesniški subjekt Billy the Kid s presunljivim predsmrtnim monologom, dokler se ne sprijazni, da bo postal zvezda, ki bo krožila in krožila. Tudi v smrti je vesolje, v pesmi Muzej zapiše, da ljudje kar naprej nastajajo in kar naprej ugašajo. Kljub temu ga ne zajame malodušje, na trenutke je hudomušen, razigran, v nekem trenutku med pisanjem celo prekine samega sebe. Vrhunec pa je pesem Pesnik, začinjena s pikro podobo samovšečnega pesnika, ki hlepi po tem, da bi se njegov obraz znašel na znamkah. V poznejše zbirke se mu občasno prikradejo tudi motivi absurda.
S sprejemanjem vsega pride tudi pozorno motrenje narave, sicer značilno predvsem za japonsko pesniško obliko haiku. Nekaj zbirk haikujev je izdal tudi Tanikawa, a narava se redno pojavlja tudi v drugih njegovih pesmih. Najpogostejša so drevesa, ki živijo dlje kot človek, zato so po njegovem prepričanju mogočnejša, trajnejša, pomembnejša in vrednejša spoštovanja, v pesmi Pride pa omemba drevesne dolge življenjske dobe spominja na Strniševo Vrbo. Tanikawova poezija tako izkazuje veliko občutljivost in zavedanje, da smo morda res obsojeni na dve milijardi svetlobnih let samote, a le, če opustimo strmenje kvišku, med zvezde.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Ivan Lotrič:
Izbor in prevod Iztok Ilc; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Shuntarō Tanikawa (1931) je eden najbolj spoštovanih sodobnih japonskih pesnikov, izdal je prek šestdeset pesniških zbirk, ukvarja pa se tudi z literaturo za otroke – najbolj prepoznaven je po prevajanju Arašidkov Charlesa Schulza, leta 2008 je bil nominiran za nagrado Hansa Christiana Andersena. Sodeloval je pri številnih različnih projektih, med drugim je napisal besedilo glavne pesmi Miyazakijevega filma Čarovnik Howl in gibljivi grad. Navdušuje tudi njegova skromna ponižnost pred pesniško besedo, ki jo ceni v njeni izvirni obliki, saj od sedemdesetih let s pesniškimi kolegi ustvarja t. i. skupinsko veriženje verzov. V domovini je znan tudi njegov oče, filozof Tetsuzō Tanikawa.
V knjigo Dve milijardi svetlobnih let samote je vključenih kar devetindvajset Tanikawovih pesniških zbirk, in čeprav je iz vsake izbrana le peščica pesmi, je dovolj, da si lahko ustvarimo predstavo o njegovi poeziji in dobimo vpogled v nekatere spremembe, ki jih je doživela skozi čas. Izbor zajema precej dolgo obdobje, od prvenca z enakim naslovom, ki je izšel leta 1952, do zbirke Chagall in drevesni list iz leta 2005. Svojo poetiko je jasno zastavil že s prvencem, v katerem izstopa prav naslovna pesem Dve milijardi svetlobnih let samote. V njej opisuje človeštvo, ki si želi prijateljev na Marsu in je vedno bolj nemirno, ker se vesolje vedno bolj širi. Ta povezanost vseh z vsem, ki sega tudi iz naše atmosfere, je značilna za Tanikawovo celotno pesniško izražanje, pri tem celo rahlo spominja na južnokorejskega pesnika Ko Una.
Predstavljene pesmi so v veliki večini zgodbe, a nikoli epske, saj poezija po njegovo spada k trenutku, »se pravi, ne teče vzdolž časa, temveč odreže rezino časa«. Njegove rezine časa so sicer pogosto prepredene z bivanjskimi vprašanji, ki jih prav tako poraja strmenje v vesoljne širjave, pa tudi hiperzavedanje svoje okolice. V pesmi Kamen in svetloba zapiše, da je »svetloba […] komaj zdaj prišla na Zemljo«. To prepoznavanje hipnosti, trenutkov, ki bežijo, a so vseeno vsak zase nekaj posebnega, neverjetnega, edinstvenega, je ključno za razumevanje njegove poezije. Nikoli se ne neha spraševati, kaj je človek, kaj človeštvo, kaj vse skupaj pomeni, kaj je smisel našega obstoja in zakaj počnemo, kar počnemo. Pogost motiv je tudi smrt, še posebej pa izstopa, ko se pojavi pesniški subjekt Billy the Kid s presunljivim predsmrtnim monologom, dokler se ne sprijazni, da bo postal zvezda, ki bo krožila in krožila. Tudi v smrti je vesolje, v pesmi Muzej zapiše, da ljudje kar naprej nastajajo in kar naprej ugašajo. Kljub temu ga ne zajame malodušje, na trenutke je hudomušen, razigran, v nekem trenutku med pisanjem celo prekine samega sebe. Vrhunec pa je pesem Pesnik, začinjena s pikro podobo samovšečnega pesnika, ki hlepi po tem, da bi se njegov obraz znašel na znamkah. V poznejše zbirke se mu občasno prikradejo tudi motivi absurda.
S sprejemanjem vsega pride tudi pozorno motrenje narave, sicer značilno predvsem za japonsko pesniško obliko haiku. Nekaj zbirk haikujev je izdal tudi Tanikawa, a narava se redno pojavlja tudi v drugih njegovih pesmih. Najpogostejša so drevesa, ki živijo dlje kot človek, zato so po njegovem prepričanju mogočnejša, trajnejša, pomembnejša in vrednejša spoštovanja, v pesmi Pride pa omemba drevesne dolge življenjske dobe spominja na Strniševo Vrbo. Tanikawova poezija tako izkazuje veliko občutljivost in zavedanje, da smo morda res obsojeni na dve milijardi svetlobnih let samote, a le, če opustimo strmenje kvišku, med zvezde.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov