Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Maribor : Litera, 2019
Prvenec Franja H. Najija, doktorja medicine, kardiologa, zaposlenega na UKC Maribor, sestavlja osem kratkih zgodb, ki se vrtijo okrog bolj ali manj pristnih medčloveških odnosov, spominov na otroštvo, odtujenosti zaradi sodobne tehnologije, problemov, ki jih imajo današnji priseljenci, frustracij, hrepenenj in drugih tem, ki jih poraja globalizirana družba. Na trenutke se znajdemo v nadrealistično zasnovanem svetu sanj, v katerem kraljuje nezavedno v podobi brezspolne pošasti, na prime v zgodbah Črna luč in Prepad, spet v drugih se znajdemo v futuristično zgrajeni grobnici za mestne veljake (tako kot v zgodbi Boljši časi) in v matrici fantazmagoričnega Uma, v katerega vdrejo antikapitalistično usmerjeni hekerji, da bi izpeljali revolucijo, kot se to zgodi v zgodbi Manifest. Čeprav bralec na določenih mestih težko vzdržuje koncentracijo, saj mora sproti prebaviti veliko podatkov, da lahko do konca sledi posamezni zgodbi, se mu natančno branje na koncu obrestuje. Franjo H. Naji se nam predstavlja kot mojster dramaturgije, saj vpeljuje svoje junake počasi in precizno, z velikim občutkom za njihove psihološke probleme. Razumevanje le-teh pomaga omiliti kompleksnost dogodkov, ki jih povzročajo s svojimi razmišljanji in dejanji. Junaki zgodb se tako slej ko prej znajdejo na križišču – bodisi da gre za križišče različnih kultur in diskurzov, bodisi za simbolno križišče med realnim in imaginarnim, pa tudi za konkretno cestno križišče, na katerem se glavna junakinja zadnje zgodbe Aisha ob obujanju svoje otroške travme znajde dvakrat zapored.
Pisatelj Franjo H. Naji v zgodbah v knjigi Križišče ustvarja temačno občutje predvsem z opisom temne svetlobe, tehnoloških zvokov in vonjav, ki protagoniste povrnejo v otroštvo, saj želi tako poudariti svet nezavednega, ki vodi junake v tvegane, nepremišljene odločitve in pomisleke o tem, ali se nahajajo v resničnosti ali v sanjah. Junak zgodbe Črna luč se tako nenehno sprašuje o svojih lucidnih sanjah, v katere se vrača vedno znova, da bi izvedel kaj več o sebi in vsakdanji realnosti, medtem ko se Rami in Zef znajdeta v hiši, v kateri se skriva posebno bitje, ki predstavlja manifestacijo njunih strahov. Tudi protagonist zgodbe Posel se z napačno življenjsko izbiro znajde v vzporednem svetu alternativne realnosti, v katerem mu ugrabijo ženo in hčerko. Glavni junak zgodbe Somrak je za dobiček na pasjih stavah pripravljen tvegati življenje, protagonistki zgodbe Sreča pa se identifikacija z mrtvo Julijo maščuje na ta način, da njen Romeo ostane trajno hrom. Najijevi junaki predstavljajo konglomerat egoističnih in maščevalnih zavestnih odločitev in nezavednih tendenc, na katere nimajo vpliva. Po drugi strani pa se mlad revolucionar v zgodbi Manifesto, ki vdre v Inštitut nevroznanosti, zaveda, da ima lahko še kako velik vpliv na elite:
“Postal bom nočna mora – za državne aparate, tajne službe, politične frakcije, nomenklaturne povzpetnike, vse podrepnike in ritoliznike tega sveta. Kamorkoli bom šel, povsod bom stremel, da se, kakor najbolje vem in znam, zagrizem in zažrem v govno, ki tepta, izkorišča, obvladuje in usmerja ubogo rajo pod seboj. /… / Sledite mi in skupaj jih bomo prežagali, razbili, zdrobili in postavili kot spomenik v opomin, da se nihče nikoli več ne bi domislil podobnega podjarmljanja.”
V marsikateri zgodbi lahko poleg družbenokritične note zasledimo tudi svojevrstno samoironijo na temo zdravniškega poklica, na primer v zgodbi Prepad, kjer eden od protagonistov preklinja zdravnike, ki naj si ne bi prizadevali povsem pozdraviti njegove mame:
“Ti dohtarji so itak same riti in pizde pokvarjene. Napol so jo porihtali, pa naj jo do konca. Se vidi, da mislijo, da zastonj delajo, in sploh ne razumejo, da če za nekaj plačaš, potem pričakuješ, da bo to narejeno. Mene bi šef, ko sem še imel službo, ubil, če bi šel omaro sestavljat, pa bi jo na polovici pustil, če recimo stranki nekaj ne bi bilo všeč.”
Zbirko zgodb Križišče odlikujejo duhoviti dialogi psihološko dodelanih junakov in domiselni dramaturški obrati. Stil pisanja je jezikovno bogat, strukturno zgoščen, a tudi precej zahteven za “laičnega” bralca, ki pa si po drugi strani z lahkoto vizualizira potek dogajanja, zato bi bilo junake iz zgodb zanimivo videti predstavljene v kratkih filmih. Franjo H. Naji je s knjigo Križišče prebudil našo radovednost in postavil zametke za zanimivo ustvarjalno pot, ki ji bomo kritiki v prihodnje še z veseljem sledili.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Maribor : Litera, 2019
Prvenec Franja H. Najija, doktorja medicine, kardiologa, zaposlenega na UKC Maribor, sestavlja osem kratkih zgodb, ki se vrtijo okrog bolj ali manj pristnih medčloveških odnosov, spominov na otroštvo, odtujenosti zaradi sodobne tehnologije, problemov, ki jih imajo današnji priseljenci, frustracij, hrepenenj in drugih tem, ki jih poraja globalizirana družba. Na trenutke se znajdemo v nadrealistično zasnovanem svetu sanj, v katerem kraljuje nezavedno v podobi brezspolne pošasti, na prime v zgodbah Črna luč in Prepad, spet v drugih se znajdemo v futuristično zgrajeni grobnici za mestne veljake (tako kot v zgodbi Boljši časi) in v matrici fantazmagoričnega Uma, v katerega vdrejo antikapitalistično usmerjeni hekerji, da bi izpeljali revolucijo, kot se to zgodi v zgodbi Manifest. Čeprav bralec na določenih mestih težko vzdržuje koncentracijo, saj mora sproti prebaviti veliko podatkov, da lahko do konca sledi posamezni zgodbi, se mu natančno branje na koncu obrestuje. Franjo H. Naji se nam predstavlja kot mojster dramaturgije, saj vpeljuje svoje junake počasi in precizno, z velikim občutkom za njihove psihološke probleme. Razumevanje le-teh pomaga omiliti kompleksnost dogodkov, ki jih povzročajo s svojimi razmišljanji in dejanji. Junaki zgodb se tako slej ko prej znajdejo na križišču – bodisi da gre za križišče različnih kultur in diskurzov, bodisi za simbolno križišče med realnim in imaginarnim, pa tudi za konkretno cestno križišče, na katerem se glavna junakinja zadnje zgodbe Aisha ob obujanju svoje otroške travme znajde dvakrat zapored.
Pisatelj Franjo H. Naji v zgodbah v knjigi Križišče ustvarja temačno občutje predvsem z opisom temne svetlobe, tehnoloških zvokov in vonjav, ki protagoniste povrnejo v otroštvo, saj želi tako poudariti svet nezavednega, ki vodi junake v tvegane, nepremišljene odločitve in pomisleke o tem, ali se nahajajo v resničnosti ali v sanjah. Junak zgodbe Črna luč se tako nenehno sprašuje o svojih lucidnih sanjah, v katere se vrača vedno znova, da bi izvedel kaj več o sebi in vsakdanji realnosti, medtem ko se Rami in Zef znajdeta v hiši, v kateri se skriva posebno bitje, ki predstavlja manifestacijo njunih strahov. Tudi protagonist zgodbe Posel se z napačno življenjsko izbiro znajde v vzporednem svetu alternativne realnosti, v katerem mu ugrabijo ženo in hčerko. Glavni junak zgodbe Somrak je za dobiček na pasjih stavah pripravljen tvegati življenje, protagonistki zgodbe Sreča pa se identifikacija z mrtvo Julijo maščuje na ta način, da njen Romeo ostane trajno hrom. Najijevi junaki predstavljajo konglomerat egoističnih in maščevalnih zavestnih odločitev in nezavednih tendenc, na katere nimajo vpliva. Po drugi strani pa se mlad revolucionar v zgodbi Manifesto, ki vdre v Inštitut nevroznanosti, zaveda, da ima lahko še kako velik vpliv na elite:
“Postal bom nočna mora – za državne aparate, tajne službe, politične frakcije, nomenklaturne povzpetnike, vse podrepnike in ritoliznike tega sveta. Kamorkoli bom šel, povsod bom stremel, da se, kakor najbolje vem in znam, zagrizem in zažrem v govno, ki tepta, izkorišča, obvladuje in usmerja ubogo rajo pod seboj. /… / Sledite mi in skupaj jih bomo prežagali, razbili, zdrobili in postavili kot spomenik v opomin, da se nihče nikoli več ne bi domislil podobnega podjarmljanja.”
V marsikateri zgodbi lahko poleg družbenokritične note zasledimo tudi svojevrstno samoironijo na temo zdravniškega poklica, na primer v zgodbi Prepad, kjer eden od protagonistov preklinja zdravnike, ki naj si ne bi prizadevali povsem pozdraviti njegove mame:
“Ti dohtarji so itak same riti in pizde pokvarjene. Napol so jo porihtali, pa naj jo do konca. Se vidi, da mislijo, da zastonj delajo, in sploh ne razumejo, da če za nekaj plačaš, potem pričakuješ, da bo to narejeno. Mene bi šef, ko sem še imel službo, ubil, če bi šel omaro sestavljat, pa bi jo na polovici pustil, če recimo stranki nekaj ne bi bilo všeč.”
Zbirko zgodb Križišče odlikujejo duhoviti dialogi psihološko dodelanih junakov in domiselni dramaturški obrati. Stil pisanja je jezikovno bogat, strukturno zgoščen, a tudi precej zahteven za “laičnega” bralca, ki pa si po drugi strani z lahkoto vizualizira potek dogajanja, zato bi bilo junake iz zgodb zanimivo videti predstavljene v kratkih filmih. Franjo H. Naji je s knjigo Križišče prebudil našo radovednost in postavil zametke za zanimivo ustvarjalno pot, ki ji bomo kritiki v prihodnje še z veseljem sledili.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov