Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Maribor : Litera, 2019
Prvenec Franja H. Najija, doktorja medicine, kardiologa, zaposlenega na UKC Maribor, sestavlja osem kratkih zgodb, ki se vrtijo okrog bolj ali manj pristnih medčloveških odnosov, spominov na otroštvo, odtujenosti zaradi sodobne tehnologije, problemov, ki jih imajo današnji priseljenci, frustracij, hrepenenj in drugih tem, ki jih poraja globalizirana družba. Na trenutke se znajdemo v nadrealistično zasnovanem svetu sanj, v katerem kraljuje nezavedno v podobi brezspolne pošasti, na prime v zgodbah Črna luč in Prepad, spet v drugih se znajdemo v futuristično zgrajeni grobnici za mestne veljake (tako kot v zgodbi Boljši časi) in v matrici fantazmagoričnega Uma, v katerega vdrejo antikapitalistično usmerjeni hekerji, da bi izpeljali revolucijo, kot se to zgodi v zgodbi Manifest. Čeprav bralec na določenih mestih težko vzdržuje koncentracijo, saj mora sproti prebaviti veliko podatkov, da lahko do konca sledi posamezni zgodbi, se mu natančno branje na koncu obrestuje. Franjo H. Naji se nam predstavlja kot mojster dramaturgije, saj vpeljuje svoje junake počasi in precizno, z velikim občutkom za njihove psihološke probleme. Razumevanje le-teh pomaga omiliti kompleksnost dogodkov, ki jih povzročajo s svojimi razmišljanji in dejanji. Junaki zgodb se tako slej ko prej znajdejo na križišču – bodisi da gre za križišče različnih kultur in diskurzov, bodisi za simbolno križišče med realnim in imaginarnim, pa tudi za konkretno cestno križišče, na katerem se glavna junakinja zadnje zgodbe Aisha ob obujanju svoje otroške travme znajde dvakrat zapored.
Pisatelj Franjo H. Naji v zgodbah v knjigi Križišče ustvarja temačno občutje predvsem z opisom temne svetlobe, tehnoloških zvokov in vonjav, ki protagoniste povrnejo v otroštvo, saj želi tako poudariti svet nezavednega, ki vodi junake v tvegane, nepremišljene odločitve in pomisleke o tem, ali se nahajajo v resničnosti ali v sanjah. Junak zgodbe Črna luč se tako nenehno sprašuje o svojih lucidnih sanjah, v katere se vrača vedno znova, da bi izvedel kaj več o sebi in vsakdanji realnosti, medtem ko se Rami in Zef znajdeta v hiši, v kateri se skriva posebno bitje, ki predstavlja manifestacijo njunih strahov. Tudi protagonist zgodbe Posel se z napačno življenjsko izbiro znajde v vzporednem svetu alternativne realnosti, v katerem mu ugrabijo ženo in hčerko. Glavni junak zgodbe Somrak je za dobiček na pasjih stavah pripravljen tvegati življenje, protagonistki zgodbe Sreča pa se identifikacija z mrtvo Julijo maščuje na ta način, da njen Romeo ostane trajno hrom. Najijevi junaki predstavljajo konglomerat egoističnih in maščevalnih zavestnih odločitev in nezavednih tendenc, na katere nimajo vpliva. Po drugi strani pa se mlad revolucionar v zgodbi Manifesto, ki vdre v Inštitut nevroznanosti, zaveda, da ima lahko še kako velik vpliv na elite:
“Postal bom nočna mora – za državne aparate, tajne službe, politične frakcije, nomenklaturne povzpetnike, vse podrepnike in ritoliznike tega sveta. Kamorkoli bom šel, povsod bom stremel, da se, kakor najbolje vem in znam, zagrizem in zažrem v govno, ki tepta, izkorišča, obvladuje in usmerja ubogo rajo pod seboj. /… / Sledite mi in skupaj jih bomo prežagali, razbili, zdrobili in postavili kot spomenik v opomin, da se nihče nikoli več ne bi domislil podobnega podjarmljanja.”
V marsikateri zgodbi lahko poleg družbenokritične note zasledimo tudi svojevrstno samoironijo na temo zdravniškega poklica, na primer v zgodbi Prepad, kjer eden od protagonistov preklinja zdravnike, ki naj si ne bi prizadevali povsem pozdraviti njegove mame:
“Ti dohtarji so itak same riti in pizde pokvarjene. Napol so jo porihtali, pa naj jo do konca. Se vidi, da mislijo, da zastonj delajo, in sploh ne razumejo, da če za nekaj plačaš, potem pričakuješ, da bo to narejeno. Mene bi šef, ko sem še imel službo, ubil, če bi šel omaro sestavljat, pa bi jo na polovici pustil, če recimo stranki nekaj ne bi bilo všeč.”
Zbirko zgodb Križišče odlikujejo duhoviti dialogi psihološko dodelanih junakov in domiselni dramaturški obrati. Stil pisanja je jezikovno bogat, strukturno zgoščen, a tudi precej zahteven za “laičnega” bralca, ki pa si po drugi strani z lahkoto vizualizira potek dogajanja, zato bi bilo junake iz zgodb zanimivo videti predstavljene v kratkih filmih. Franjo H. Naji je s knjigo Križišče prebudil našo radovednost in postavil zametke za zanimivo ustvarjalno pot, ki ji bomo kritiki v prihodnje še z veseljem sledili.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Maribor : Litera, 2019
Prvenec Franja H. Najija, doktorja medicine, kardiologa, zaposlenega na UKC Maribor, sestavlja osem kratkih zgodb, ki se vrtijo okrog bolj ali manj pristnih medčloveških odnosov, spominov na otroštvo, odtujenosti zaradi sodobne tehnologije, problemov, ki jih imajo današnji priseljenci, frustracij, hrepenenj in drugih tem, ki jih poraja globalizirana družba. Na trenutke se znajdemo v nadrealistično zasnovanem svetu sanj, v katerem kraljuje nezavedno v podobi brezspolne pošasti, na prime v zgodbah Črna luč in Prepad, spet v drugih se znajdemo v futuristično zgrajeni grobnici za mestne veljake (tako kot v zgodbi Boljši časi) in v matrici fantazmagoričnega Uma, v katerega vdrejo antikapitalistično usmerjeni hekerji, da bi izpeljali revolucijo, kot se to zgodi v zgodbi Manifest. Čeprav bralec na določenih mestih težko vzdržuje koncentracijo, saj mora sproti prebaviti veliko podatkov, da lahko do konca sledi posamezni zgodbi, se mu natančno branje na koncu obrestuje. Franjo H. Naji se nam predstavlja kot mojster dramaturgije, saj vpeljuje svoje junake počasi in precizno, z velikim občutkom za njihove psihološke probleme. Razumevanje le-teh pomaga omiliti kompleksnost dogodkov, ki jih povzročajo s svojimi razmišljanji in dejanji. Junaki zgodb se tako slej ko prej znajdejo na križišču – bodisi da gre za križišče različnih kultur in diskurzov, bodisi za simbolno križišče med realnim in imaginarnim, pa tudi za konkretno cestno križišče, na katerem se glavna junakinja zadnje zgodbe Aisha ob obujanju svoje otroške travme znajde dvakrat zapored.
Pisatelj Franjo H. Naji v zgodbah v knjigi Križišče ustvarja temačno občutje predvsem z opisom temne svetlobe, tehnoloških zvokov in vonjav, ki protagoniste povrnejo v otroštvo, saj želi tako poudariti svet nezavednega, ki vodi junake v tvegane, nepremišljene odločitve in pomisleke o tem, ali se nahajajo v resničnosti ali v sanjah. Junak zgodbe Črna luč se tako nenehno sprašuje o svojih lucidnih sanjah, v katere se vrača vedno znova, da bi izvedel kaj več o sebi in vsakdanji realnosti, medtem ko se Rami in Zef znajdeta v hiši, v kateri se skriva posebno bitje, ki predstavlja manifestacijo njunih strahov. Tudi protagonist zgodbe Posel se z napačno življenjsko izbiro znajde v vzporednem svetu alternativne realnosti, v katerem mu ugrabijo ženo in hčerko. Glavni junak zgodbe Somrak je za dobiček na pasjih stavah pripravljen tvegati življenje, protagonistki zgodbe Sreča pa se identifikacija z mrtvo Julijo maščuje na ta način, da njen Romeo ostane trajno hrom. Najijevi junaki predstavljajo konglomerat egoističnih in maščevalnih zavestnih odločitev in nezavednih tendenc, na katere nimajo vpliva. Po drugi strani pa se mlad revolucionar v zgodbi Manifesto, ki vdre v Inštitut nevroznanosti, zaveda, da ima lahko še kako velik vpliv na elite:
“Postal bom nočna mora – za državne aparate, tajne službe, politične frakcije, nomenklaturne povzpetnike, vse podrepnike in ritoliznike tega sveta. Kamorkoli bom šel, povsod bom stremel, da se, kakor najbolje vem in znam, zagrizem in zažrem v govno, ki tepta, izkorišča, obvladuje in usmerja ubogo rajo pod seboj. /… / Sledite mi in skupaj jih bomo prežagali, razbili, zdrobili in postavili kot spomenik v opomin, da se nihče nikoli več ne bi domislil podobnega podjarmljanja.”
V marsikateri zgodbi lahko poleg družbenokritične note zasledimo tudi svojevrstno samoironijo na temo zdravniškega poklica, na primer v zgodbi Prepad, kjer eden od protagonistov preklinja zdravnike, ki naj si ne bi prizadevali povsem pozdraviti njegove mame:
“Ti dohtarji so itak same riti in pizde pokvarjene. Napol so jo porihtali, pa naj jo do konca. Se vidi, da mislijo, da zastonj delajo, in sploh ne razumejo, da če za nekaj plačaš, potem pričakuješ, da bo to narejeno. Mene bi šef, ko sem še imel službo, ubil, če bi šel omaro sestavljat, pa bi jo na polovici pustil, če recimo stranki nekaj ne bi bilo všeč.”
Zbirko zgodb Križišče odlikujejo duhoviti dialogi psihološko dodelanih junakov in domiselni dramaturški obrati. Stil pisanja je jezikovno bogat, strukturno zgoščen, a tudi precej zahteven za “laičnega” bralca, ki pa si po drugi strani z lahkoto vizualizira potek dogajanja, zato bi bilo junake iz zgodb zanimivo videti predstavljene v kratkih filmih. Franjo H. Naji je s knjigo Križišče prebudil našo radovednost in postavil zametke za zanimivo ustvarjalno pot, ki ji bomo kritiki v prihodnje še z veseljem sledili.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov