Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
V znani pesmi o Ariostu in Arabcih Borges pripominja, da je avtor Besnečega Orlanda ves svoj razkošni talent zaposlil v lenobnem užitku, ko je na novo sanjal sanje mojstrov peresa, ki so prišli pred njim. Vsaj na prvi pogled je nekaj podobnega, se zdi, počel tudi Marjan Strojan, ko je pisal svojo osmo pesniško zbirko Hribi, oblaki, lepe pozdrave. Bere se namreč kot nekakšna arheološka odprava v srce teme, v pozabljeno jedro zahodnega kanona. Pesnik se z zanesljivostjo pravega erudita, ki nas je med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Miltonovega Izgubljenega raja, Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb in Beowulfa, spretno giblje po kolikor orjaški, toliko zapuščeni knjižnici; zdaj postoji pri Grkih in Rimljanih, zdaj pri mojstrih renesanse in romantike – in jemlje z obema rokama. Pri tem ne gre le za to, da občasno opusti prosti verz in piše v heksametru ali da si nekajkrat pomaga s sonetom, po možnosti uglašenim na asonanco. Strojan si pač sposoja, krade in prisvaja precej bolj velikopotezno. Tega sicer ne počne vselej eksplicitno; tako se, na primer, na 66. strani optimistično zanaša, da bomo bralke in bralci sami prepoznali, kako za verzi, ki jih tam najdemo, pravzaprav stoji Goethejeva Popotnikova nočna pesem. Kar se je, zahvaljujoč Lili Novy, v časih nemške romantike glasilo: »V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti,« … se pri Marjanu Strojanu zdaj bere takole: »Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb).« Spet drugje je povsem izrecen glede svojega vira, a v takih primerih se zdi pesnikova intervencija v izhodiščno besedilo še manjša. Posebej ko gre za apropriacije Katula, v knjigi Hribi, oblaki, lepe pozdrave naletimo na besedila, ki bi jih skoraj mogli označiti za prave pravcate prevode. A tu mora vendarle biti poudarek na »skoraj«. Kakor je bilo mogoče razbrati iz pesmi o miru v sobanah in neskončnosti navedb, Strojan civilizacijski trenutek, sredi katerega piše, dojema kot nekaj repetitivnega in slej ko prej jalovega, a zdi se, da obenem vendarle stavi, da, če se še enkrat skličem na Borgesa, Don Kihota kratko malo ni mogoče napisati dvakrat in da torej ponoviti za Katulom, kako da sovraži in ljubi obenem, danes deluje drugače kakor nekdaj. Je Strojan v Hribih, oblakih … potemtakem precej ortodoksen – se pravi: rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist, ki išče še zadnji preostali način, kako se avtorizirati do besede sredi izpraznjenega, metafizično izvotljenega sveta? In to, za nameček, desetletja zatem, ko je v svetovnem merilu zvezda postmodernizma začela bledeti? – Taka interpretacija bi se utegnila zdeti precej prepričljiva, če bi pričujoče pesmi dejansko kazale predvsem same nase: če bi jih zanimalo, kako so narejene, če bi pedantno izpisovale genealogijo svojih predhodnic, če bi, skratka, razkrinkavale od zunajliterarne resničnosti brezupno razločeno naravo svoje lastne proizvedenosti. A ni tako; najprej je najbrž treba reči, da so vse informacije o tem, kako je neka pesem napisana na Sapfin fragment ali neka druga po Byronovem pismu, diskretno skrite v kazalu in torej nočejo po vsej sili usmerjati že naše prve bralske izkušnje. Še pomembneje pa se seveda zdi, da pesmi, zbrane v Hribih, oblakih …, vseskozi kažejo v izkustveni svet. Videti je namreč, da Strojan jemlje, kar jemlje iz kanona, da bi mogel v sicer nespregledljivo avtorski pesniški govorici, ki pa na sebi zdaj vendarle nosi tudi pečat zgodovine, bolj precizno, bolj zanesljivo, umetniško močneje govoriti, o čemer hoče zares govoriti: o življenjskih napakah, uzrtih z one strani mladosti, o pogoriščih ljubezenskih zvez, o bridkostih, razočaranjih pa tudi o lepoti in popolnosti, ki se v nerednih intervalih prižigata in ugašata, pojavljata in izginevata sredi časa, ki se, kot pravi Veronika Dintinjana, ne izčrpa. Ker hoče, drugače rečeno, zavezujoče govoriti o vsem, kar je eksistencialno bistveno za slehernika v zunajliterarnem svetu, Strojan vešče uporabi kanon, da bi podkrepil svojo pesem – in ne da bi jo spodkopal. Priznati je treba, da mu to pogosto tudi precej bleščeče uspeva.
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
V znani pesmi o Ariostu in Arabcih Borges pripominja, da je avtor Besnečega Orlanda ves svoj razkošni talent zaposlil v lenobnem užitku, ko je na novo sanjal sanje mojstrov peresa, ki so prišli pred njim. Vsaj na prvi pogled je nekaj podobnega, se zdi, počel tudi Marjan Strojan, ko je pisal svojo osmo pesniško zbirko Hribi, oblaki, lepe pozdrave. Bere se namreč kot nekakšna arheološka odprava v srce teme, v pozabljeno jedro zahodnega kanona. Pesnik se z zanesljivostjo pravega erudita, ki nas je med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Miltonovega Izgubljenega raja, Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb in Beowulfa, spretno giblje po kolikor orjaški, toliko zapuščeni knjižnici; zdaj postoji pri Grkih in Rimljanih, zdaj pri mojstrih renesanse in romantike – in jemlje z obema rokama. Pri tem ne gre le za to, da občasno opusti prosti verz in piše v heksametru ali da si nekajkrat pomaga s sonetom, po možnosti uglašenim na asonanco. Strojan si pač sposoja, krade in prisvaja precej bolj velikopotezno. Tega sicer ne počne vselej eksplicitno; tako se, na primer, na 66. strani optimistično zanaša, da bomo bralke in bralci sami prepoznali, kako za verzi, ki jih tam najdemo, pravzaprav stoji Goethejeva Popotnikova nočna pesem. Kar se je, zahvaljujoč Lili Novy, v časih nemške romantike glasilo: »V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti,« … se pri Marjanu Strojanu zdaj bere takole: »Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb).« Spet drugje je povsem izrecen glede svojega vira, a v takih primerih se zdi pesnikova intervencija v izhodiščno besedilo še manjša. Posebej ko gre za apropriacije Katula, v knjigi Hribi, oblaki, lepe pozdrave naletimo na besedila, ki bi jih skoraj mogli označiti za prave pravcate prevode. A tu mora vendarle biti poudarek na »skoraj«. Kakor je bilo mogoče razbrati iz pesmi o miru v sobanah in neskončnosti navedb, Strojan civilizacijski trenutek, sredi katerega piše, dojema kot nekaj repetitivnega in slej ko prej jalovega, a zdi se, da obenem vendarle stavi, da, če se še enkrat skličem na Borgesa, Don Kihota kratko malo ni mogoče napisati dvakrat in da torej ponoviti za Katulom, kako da sovraži in ljubi obenem, danes deluje drugače kakor nekdaj. Je Strojan v Hribih, oblakih … potemtakem precej ortodoksen – se pravi: rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist, ki išče še zadnji preostali način, kako se avtorizirati do besede sredi izpraznjenega, metafizično izvotljenega sveta? In to, za nameček, desetletja zatem, ko je v svetovnem merilu zvezda postmodernizma začela bledeti? – Taka interpretacija bi se utegnila zdeti precej prepričljiva, če bi pričujoče pesmi dejansko kazale predvsem same nase: če bi jih zanimalo, kako so narejene, če bi pedantno izpisovale genealogijo svojih predhodnic, če bi, skratka, razkrinkavale od zunajliterarne resničnosti brezupno razločeno naravo svoje lastne proizvedenosti. A ni tako; najprej je najbrž treba reči, da so vse informacije o tem, kako je neka pesem napisana na Sapfin fragment ali neka druga po Byronovem pismu, diskretno skrite v kazalu in torej nočejo po vsej sili usmerjati že naše prve bralske izkušnje. Še pomembneje pa se seveda zdi, da pesmi, zbrane v Hribih, oblakih …, vseskozi kažejo v izkustveni svet. Videti je namreč, da Strojan jemlje, kar jemlje iz kanona, da bi mogel v sicer nespregledljivo avtorski pesniški govorici, ki pa na sebi zdaj vendarle nosi tudi pečat zgodovine, bolj precizno, bolj zanesljivo, umetniško močneje govoriti, o čemer hoče zares govoriti: o življenjskih napakah, uzrtih z one strani mladosti, o pogoriščih ljubezenskih zvez, o bridkostih, razočaranjih pa tudi o lepoti in popolnosti, ki se v nerednih intervalih prižigata in ugašata, pojavljata in izginevata sredi časa, ki se, kot pravi Veronika Dintinjana, ne izčrpa. Ker hoče, drugače rečeno, zavezujoče govoriti o vsem, kar je eksistencialno bistveno za slehernika v zunajliterarnem svetu, Strojan vešče uporabi kanon, da bi podkrepil svojo pesem – in ne da bi jo spodkopal. Priznati je treba, da mu to pogosto tudi precej bleščeče uspeva.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov