Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
V znani pesmi o Ariostu in Arabcih Borges pripominja, da je avtor Besnečega Orlanda ves svoj razkošni talent zaposlil v lenobnem užitku, ko je na novo sanjal sanje mojstrov peresa, ki so prišli pred njim. Vsaj na prvi pogled je nekaj podobnega, se zdi, počel tudi Marjan Strojan, ko je pisal svojo osmo pesniško zbirko Hribi, oblaki, lepe pozdrave. Bere se namreč kot nekakšna arheološka odprava v srce teme, v pozabljeno jedro zahodnega kanona. Pesnik se z zanesljivostjo pravega erudita, ki nas je med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Miltonovega Izgubljenega raja, Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb in Beowulfa, spretno giblje po kolikor orjaški, toliko zapuščeni knjižnici; zdaj postoji pri Grkih in Rimljanih, zdaj pri mojstrih renesanse in romantike – in jemlje z obema rokama. Pri tem ne gre le za to, da občasno opusti prosti verz in piše v heksametru ali da si nekajkrat pomaga s sonetom, po možnosti uglašenim na asonanco. Strojan si pač sposoja, krade in prisvaja precej bolj velikopotezno. Tega sicer ne počne vselej eksplicitno; tako se, na primer, na 66. strani optimistično zanaša, da bomo bralke in bralci sami prepoznali, kako za verzi, ki jih tam najdemo, pravzaprav stoji Goethejeva Popotnikova nočna pesem. Kar se je, zahvaljujoč Lili Novy, v časih nemške romantike glasilo: »V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti,« … se pri Marjanu Strojanu zdaj bere takole: »Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb).« Spet drugje je povsem izrecen glede svojega vira, a v takih primerih se zdi pesnikova intervencija v izhodiščno besedilo še manjša. Posebej ko gre za apropriacije Katula, v knjigi Hribi, oblaki, lepe pozdrave naletimo na besedila, ki bi jih skoraj mogli označiti za prave pravcate prevode. A tu mora vendarle biti poudarek na »skoraj«. Kakor je bilo mogoče razbrati iz pesmi o miru v sobanah in neskončnosti navedb, Strojan civilizacijski trenutek, sredi katerega piše, dojema kot nekaj repetitivnega in slej ko prej jalovega, a zdi se, da obenem vendarle stavi, da, če se še enkrat skličem na Borgesa, Don Kihota kratko malo ni mogoče napisati dvakrat in da torej ponoviti za Katulom, kako da sovraži in ljubi obenem, danes deluje drugače kakor nekdaj. Je Strojan v Hribih, oblakih … potemtakem precej ortodoksen – se pravi: rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist, ki išče še zadnji preostali način, kako se avtorizirati do besede sredi izpraznjenega, metafizično izvotljenega sveta? In to, za nameček, desetletja zatem, ko je v svetovnem merilu zvezda postmodernizma začela bledeti? – Taka interpretacija bi se utegnila zdeti precej prepričljiva, če bi pričujoče pesmi dejansko kazale predvsem same nase: če bi jih zanimalo, kako so narejene, če bi pedantno izpisovale genealogijo svojih predhodnic, če bi, skratka, razkrinkavale od zunajliterarne resničnosti brezupno razločeno naravo svoje lastne proizvedenosti. A ni tako; najprej je najbrž treba reči, da so vse informacije o tem, kako je neka pesem napisana na Sapfin fragment ali neka druga po Byronovem pismu, diskretno skrite v kazalu in torej nočejo po vsej sili usmerjati že naše prve bralske izkušnje. Še pomembneje pa se seveda zdi, da pesmi, zbrane v Hribih, oblakih …, vseskozi kažejo v izkustveni svet. Videti je namreč, da Strojan jemlje, kar jemlje iz kanona, da bi mogel v sicer nespregledljivo avtorski pesniški govorici, ki pa na sebi zdaj vendarle nosi tudi pečat zgodovine, bolj precizno, bolj zanesljivo, umetniško močneje govoriti, o čemer hoče zares govoriti: o življenjskih napakah, uzrtih z one strani mladosti, o pogoriščih ljubezenskih zvez, o bridkostih, razočaranjih pa tudi o lepoti in popolnosti, ki se v nerednih intervalih prižigata in ugašata, pojavljata in izginevata sredi časa, ki se, kot pravi Veronika Dintinjana, ne izčrpa. Ker hoče, drugače rečeno, zavezujoče govoriti o vsem, kar je eksistencialno bistveno za slehernika v zunajliterarnem svetu, Strojan vešče uporabi kanon, da bi podkrepil svojo pesem – in ne da bi jo spodkopal. Priznati je treba, da mu to pogosto tudi precej bleščeče uspeva.
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2019
V znani pesmi o Ariostu in Arabcih Borges pripominja, da je avtor Besnečega Orlanda ves svoj razkošni talent zaposlil v lenobnem užitku, ko je na novo sanjal sanje mojstrov peresa, ki so prišli pred njim. Vsaj na prvi pogled je nekaj podobnega, se zdi, počel tudi Marjan Strojan, ko je pisal svojo osmo pesniško zbirko Hribi, oblaki, lepe pozdrave. Bere se namreč kot nekakšna arheološka odprava v srce teme, v pozabljeno jedro zahodnega kanona. Pesnik se z zanesljivostjo pravega erudita, ki nas je med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Miltonovega Izgubljenega raja, Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb in Beowulfa, spretno giblje po kolikor orjaški, toliko zapuščeni knjižnici; zdaj postoji pri Grkih in Rimljanih, zdaj pri mojstrih renesanse in romantike – in jemlje z obema rokama. Pri tem ne gre le za to, da občasno opusti prosti verz in piše v heksametru ali da si nekajkrat pomaga s sonetom, po možnosti uglašenim na asonanco. Strojan si pač sposoja, krade in prisvaja precej bolj velikopotezno. Tega sicer ne počne vselej eksplicitno; tako se, na primer, na 66. strani optimistično zanaša, da bomo bralke in bralci sami prepoznali, kako za verzi, ki jih tam najdemo, pravzaprav stoji Goethejeva Popotnikova nočna pesem. Kar se je, zahvaljujoč Lili Novy, v časih nemške romantike glasilo: »V nebu / nad vrhovi / je mir / in med lesovi / že nikjer / diha več ni; / žgolenje ptic je zaspalo. / Čakaj le, kmalo / spal boš še ti,« … se pri Marjanu Strojanu zdaj bere takole: »Po vseh sobanah / je mir; / po vseh dvoranah / skoraj nikjer / več velikih besed – / samo prostor / (in neskončnost navedb).« Spet drugje je povsem izrecen glede svojega vira, a v takih primerih se zdi pesnikova intervencija v izhodiščno besedilo še manjša. Posebej ko gre za apropriacije Katula, v knjigi Hribi, oblaki, lepe pozdrave naletimo na besedila, ki bi jih skoraj mogli označiti za prave pravcate prevode. A tu mora vendarle biti poudarek na »skoraj«. Kakor je bilo mogoče razbrati iz pesmi o miru v sobanah in neskončnosti navedb, Strojan civilizacijski trenutek, sredi katerega piše, dojema kot nekaj repetitivnega in slej ko prej jalovega, a zdi se, da obenem vendarle stavi, da, če se še enkrat skličem na Borgesa, Don Kihota kratko malo ni mogoče napisati dvakrat in da torej ponoviti za Katulom, kako da sovraži in ljubi obenem, danes deluje drugače kakor nekdaj. Je Strojan v Hribih, oblakih … potemtakem precej ortodoksen – se pravi: rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist, ki išče še zadnji preostali način, kako se avtorizirati do besede sredi izpraznjenega, metafizično izvotljenega sveta? In to, za nameček, desetletja zatem, ko je v svetovnem merilu zvezda postmodernizma začela bledeti? – Taka interpretacija bi se utegnila zdeti precej prepričljiva, če bi pričujoče pesmi dejansko kazale predvsem same nase: če bi jih zanimalo, kako so narejene, če bi pedantno izpisovale genealogijo svojih predhodnic, če bi, skratka, razkrinkavale od zunajliterarne resničnosti brezupno razločeno naravo svoje lastne proizvedenosti. A ni tako; najprej je najbrž treba reči, da so vse informacije o tem, kako je neka pesem napisana na Sapfin fragment ali neka druga po Byronovem pismu, diskretno skrite v kazalu in torej nočejo po vsej sili usmerjati že naše prve bralske izkušnje. Še pomembneje pa se seveda zdi, da pesmi, zbrane v Hribih, oblakih …, vseskozi kažejo v izkustveni svet. Videti je namreč, da Strojan jemlje, kar jemlje iz kanona, da bi mogel v sicer nespregledljivo avtorski pesniški govorici, ki pa na sebi zdaj vendarle nosi tudi pečat zgodovine, bolj precizno, bolj zanesljivo, umetniško močneje govoriti, o čemer hoče zares govoriti: o življenjskih napakah, uzrtih z one strani mladosti, o pogoriščih ljubezenskih zvez, o bridkostih, razočaranjih pa tudi o lepoti in popolnosti, ki se v nerednih intervalih prižigata in ugašata, pojavljata in izginevata sredi časa, ki se, kot pravi Veronika Dintinjana, ne izčrpa. Ker hoče, drugače rečeno, zavezujoče govoriti o vsem, kar je eksistencialno bistveno za slehernika v zunajliterarnem svetu, Strojan vešče uporabi kanon, da bi podkrepil svojo pesem – in ne da bi jo spodkopal. Priznati je treba, da mu to pogosto tudi precej bleščeče uspeva.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov