Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

ur. Neža Zajc: Poezija in smrt pesnikovo sta življenje

26.08.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.

Ljubljana : ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino, 2019

Smrt in poezija sta eni izmed najbolj neotipljivih stvari, lahko ju interpretiramo na več načinov in nikdar ne bosta povsem pojasnjeni. Take so tudi študije in razmisleki v zbirki Poezija in smrt pesnikovo sta življenje, ki združuje raznolike pristope in poglede, predvsem na temo smrti pri različnih avtorjih in avtoricah.
Zbornik znanstvenih študij in poetoloških esejev v uredništvu Neže Zajc tako prinaša znanstvene razprave in razmisleke o poeziji na temo smrti in je razdeljen na dva dela, prvi del ima naslov Poezija in Smrt, drugi pa Poezija kot (pesnikovo) življenje. Kako ubesediti smrt in odnos do nje, pri tem pa delo toliko literarizirati, da ni patetično in postane kanonizirano, ni povsem lahka naloga, hkrati pa sta oteženi tudi interpretacija in znanstvena analiza. Najpogostejši izrazi so poezija, smrt, bog (pisani tudi z veliko začetnico), življenje in njegov smisel, pesnik, ontologija, transcendenca, eshatologija, presežnost. Skratka, vse skupaj predstavlja občutljivo temo, o kateri ni lahko pisati. A razprave so razen prve, ki analizira psalm 22 in je preveč subjektivna, dovolj predelane in prinašajo zanimive vpoglede.
Razprave tako analizirajo predvsem dela Franceta Prešerna, Ane Ahmatove, Williama Butlerja Yeatsa, Maksima Gorkega, Gregorja Strniše, Giacoma Leopardija, Aleksandra Sergejeviča Puškina in Vladimirja Memona, ki avtorja oziroma avtorico enačijo z lirskim subjektom; pesmi, v katerih gre za prikaz odnosa do smrti, pa povezujejo z njegovo oziroma njeno avtobiografijo. V tem primeru zagotovo izstopajo članki, ki kritično osvetljujejo problem smrti, avtorjev krik in njegov strah tako pred življenjem kot tudi pred smrtjo. Razmislek Denisa Poniža o Memonu in njegovi poeziji je dober primer tako znanstvene analize kot tudi filozofskega in osebnega pristopa. Lucidna sta tudi članka Igorja Grdine, ki na kritičen način osvetljujeta pesmi Franceta Prešerna, kot tudi analize in pomanjkljivosti v znanstvenih razpravah o njem. Pri tem se ne sme zanemariti niti opomb, sklicev pod črto, na primer: »Presenetljivo je, da prešernoslovci niso opazili zveze med Žensko zvestobo in Zgubljeno vero. Nemara jih je zmotila struktura Poezij, ki izhaja iz logike izrazne forme; glede nanjo sta teksta – kot svojevrstni poetični gesli – seveda morala biti razporejena v različna razdelka.« Nadvse analitičen in jasen pristop dokazuje tudi Neža Zajc, ki v članku Pojmovanje lirike, smrti in pesniškega življenja v poetikah F. Prešerna in A. S. Puškina predstavlja celosten pregled njunih del in tudi življenja. S podobnim pristopom in analizo pesmi predstavlja Yeatsa Nada Grošelj, ki je tega pesnika tudi prevajala, Martina Ožbot pa Leopardija predstavlja tudi kot jezikoslovca in misleca.
Še posebej dober pristop je ubral Igor Žunkovič, ki se je analize Strniševe poezije in esejev lotil tudi z drugega vidika in tako ne zanemarja razumevanja fizike, hkrati pa ji tudi ne da absolutne veljave. Ali če citiram avtorja: »To gledišče bistveno določa človekove (pesniške) predstave o svetu, in sicer celo v fizikalnem smislu, kar v običajnem jeziku sporoča Schrödingerjeva zgodba o mački. Ta je znotraj klasične logike bodisi živa bodisi mrtva, poanta Schrödingerjeve ponazoritve delovanja kvantne mehanike pa ni v tem, da mi, opazovalci, ne »vemo«, ali je živa ali mrtva (dokler ne pogledamo v to znamenito škatlo), temveč v tem, da je oboje hkrati – da torej klasična logika na ravni kvantne mehanike odpove.« To klasično logiko, znanost in z njo analitičen odnos do poezije je kritično ovrednotil in pretresel tudi Brane Senegačnik ter se obregnil ob velike, poučene bralce in govori predvsem z vidika pesnika, in ne toliko znanstvenika.
Če povzamem skupek ugotovitev in jih strnem v kratko misel, lahko rečem, da besede Denisa Poniža iz članka o Memonu povedo vse: »Smrt je, poleg ljubezni, rdeča nit evropske poezije, največkrat se pojavlja prav v dvojici Eros-Tanatos, a nemalokrat razumljena zgolj v zunanji, estetski dimenziji, kot nekaj, kar s pesnikom ni povezano na najgloblji in najbolj skrivnosten način. Smrt v poeziji velikokrat nastopa kot malce srhljivo poimenovanje tistega, o čemer živi vemo pravzaprav zelo malo, a nas privlači prav zaradi srhljive enigmatičnosti. Smisel literature mora biti skrit v preseganju omejitev, ki jih je postavila vsakokratna družbena konstelacija, njen smisel bi moral biti izrečen kot ekstatično izrekanje metafizične dimenzije Tanatosa, v iskanju absolutnega in transcendentnega razmerja, ki besede vodi proti smrti, kakor je vpisana v našo skupno zavest, a obenem tudi v zavest slehernega posameznika.«
Lahko rečem, da so me razprave v zborniku Poezija in smrt pesnikovo sta življenje pozitivno presenetile. Prva študija je sicer napisana s premalo distance in nekoliko sugestivno, v nadaljevanju pa so študije vse bolj analitične, oprijemljive, jasne in lahko iz njih izvlečemo presenetljive razmisleke in ugotovitve. Izhajajo iz teorije, hkrati pa tudi iz osebnih izkušenj in preizpraševanj, ki se v poeziji, ki govori o eni izmed najbolj občutljivih tem, to je smrti, tako prepletajo.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

ur. Neža Zajc: Poezija in smrt pesnikovo sta življenje

26.08.2019

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.

Ljubljana : ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino, 2019

Smrt in poezija sta eni izmed najbolj neotipljivih stvari, lahko ju interpretiramo na več načinov in nikdar ne bosta povsem pojasnjeni. Take so tudi študije in razmisleki v zbirki Poezija in smrt pesnikovo sta življenje, ki združuje raznolike pristope in poglede, predvsem na temo smrti pri različnih avtorjih in avtoricah.
Zbornik znanstvenih študij in poetoloških esejev v uredništvu Neže Zajc tako prinaša znanstvene razprave in razmisleke o poeziji na temo smrti in je razdeljen na dva dela, prvi del ima naslov Poezija in Smrt, drugi pa Poezija kot (pesnikovo) življenje. Kako ubesediti smrt in odnos do nje, pri tem pa delo toliko literarizirati, da ni patetično in postane kanonizirano, ni povsem lahka naloga, hkrati pa sta oteženi tudi interpretacija in znanstvena analiza. Najpogostejši izrazi so poezija, smrt, bog (pisani tudi z veliko začetnico), življenje in njegov smisel, pesnik, ontologija, transcendenca, eshatologija, presežnost. Skratka, vse skupaj predstavlja občutljivo temo, o kateri ni lahko pisati. A razprave so razen prve, ki analizira psalm 22 in je preveč subjektivna, dovolj predelane in prinašajo zanimive vpoglede.
Razprave tako analizirajo predvsem dela Franceta Prešerna, Ane Ahmatove, Williama Butlerja Yeatsa, Maksima Gorkega, Gregorja Strniše, Giacoma Leopardija, Aleksandra Sergejeviča Puškina in Vladimirja Memona, ki avtorja oziroma avtorico enačijo z lirskim subjektom; pesmi, v katerih gre za prikaz odnosa do smrti, pa povezujejo z njegovo oziroma njeno avtobiografijo. V tem primeru zagotovo izstopajo članki, ki kritično osvetljujejo problem smrti, avtorjev krik in njegov strah tako pred življenjem kot tudi pred smrtjo. Razmislek Denisa Poniža o Memonu in njegovi poeziji je dober primer tako znanstvene analize kot tudi filozofskega in osebnega pristopa. Lucidna sta tudi članka Igorja Grdine, ki na kritičen način osvetljujeta pesmi Franceta Prešerna, kot tudi analize in pomanjkljivosti v znanstvenih razpravah o njem. Pri tem se ne sme zanemariti niti opomb, sklicev pod črto, na primer: »Presenetljivo je, da prešernoslovci niso opazili zveze med Žensko zvestobo in Zgubljeno vero. Nemara jih je zmotila struktura Poezij, ki izhaja iz logike izrazne forme; glede nanjo sta teksta – kot svojevrstni poetični gesli – seveda morala biti razporejena v različna razdelka.« Nadvse analitičen in jasen pristop dokazuje tudi Neža Zajc, ki v članku Pojmovanje lirike, smrti in pesniškega življenja v poetikah F. Prešerna in A. S. Puškina predstavlja celosten pregled njunih del in tudi življenja. S podobnim pristopom in analizo pesmi predstavlja Yeatsa Nada Grošelj, ki je tega pesnika tudi prevajala, Martina Ožbot pa Leopardija predstavlja tudi kot jezikoslovca in misleca.
Še posebej dober pristop je ubral Igor Žunkovič, ki se je analize Strniševe poezije in esejev lotil tudi z drugega vidika in tako ne zanemarja razumevanja fizike, hkrati pa ji tudi ne da absolutne veljave. Ali če citiram avtorja: »To gledišče bistveno določa človekove (pesniške) predstave o svetu, in sicer celo v fizikalnem smislu, kar v običajnem jeziku sporoča Schrödingerjeva zgodba o mački. Ta je znotraj klasične logike bodisi živa bodisi mrtva, poanta Schrödingerjeve ponazoritve delovanja kvantne mehanike pa ni v tem, da mi, opazovalci, ne »vemo«, ali je živa ali mrtva (dokler ne pogledamo v to znamenito škatlo), temveč v tem, da je oboje hkrati – da torej klasična logika na ravni kvantne mehanike odpove.« To klasično logiko, znanost in z njo analitičen odnos do poezije je kritično ovrednotil in pretresel tudi Brane Senegačnik ter se obregnil ob velike, poučene bralce in govori predvsem z vidika pesnika, in ne toliko znanstvenika.
Če povzamem skupek ugotovitev in jih strnem v kratko misel, lahko rečem, da besede Denisa Poniža iz članka o Memonu povedo vse: »Smrt je, poleg ljubezni, rdeča nit evropske poezije, največkrat se pojavlja prav v dvojici Eros-Tanatos, a nemalokrat razumljena zgolj v zunanji, estetski dimenziji, kot nekaj, kar s pesnikom ni povezano na najgloblji in najbolj skrivnosten način. Smrt v poeziji velikokrat nastopa kot malce srhljivo poimenovanje tistega, o čemer živi vemo pravzaprav zelo malo, a nas privlači prav zaradi srhljive enigmatičnosti. Smisel literature mora biti skrit v preseganju omejitev, ki jih je postavila vsakokratna družbena konstelacija, njen smisel bi moral biti izrečen kot ekstatično izrekanje metafizične dimenzije Tanatosa, v iskanju absolutnega in transcendentnega razmerja, ki besede vodi proti smrti, kakor je vpisana v našo skupno zavest, a obenem tudi v zavest slehernega posameznika.«
Lahko rečem, da so me razprave v zborniku Poezija in smrt pesnikovo sta življenje pozitivno presenetile. Prva študija je sicer napisana s premalo distance in nekoliko sugestivno, v nadaljevanju pa so študije vse bolj analitične, oprijemljive, jasne in lahko iz njih izvlečemo presenetljive razmisleke in ugotovitve. Izhajajo iz teorije, hkrati pa tudi iz osebnih izkušenj in preizpraševanj, ki se v poeziji, ki govori o eni izmed najbolj občutljivih tem, to je smrti, tako prepletajo.


28.03.2022

Lidija Mathews Zwitter: Pisma iz Londona (1939-1946)

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.


28.03.2022

Tomaž Kosmač: Ko jebe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


27.03.2022

Razcufane zgodbe

Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja.


25.03.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Tudi miši grejo v nebesa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

V senci zarote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.03.2022

Josip Osti: Panova piščal

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Meta Hočevar: Drobnarije

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Rok Komel: Na Mirojevi razstavi

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Janez Ramoveš: Skupinska slika

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


20.03.2022

Jera Ivanc: #punceinpolpunce

NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje


17.03.2022

Vojvoda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.03.2022

Dogodek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.03.2022

ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgdoovinar in pisatelj

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman


14.03.2022

Zora del Buono: Maršalinja

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere: Jure Franko


14.03.2022

Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


14.03.2022

Miha Mazzini: Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman


07.03.2022

Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Maja Moll


Stran 42 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov