Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je literarni kolaž različnih vtisov o mestih, v katerih je srbski pisatelj Dragan Velikić bodisi bival bodisi začasno gostoval med svojimi številnimi potovanji po Evropi. Velikić je nekdanji veleposlanik Republike Srbije v Avstriji ter avtor devetih romanov, treh zbirk kratkih zgodb in petih knjig esejev, v katerih duhovito in poučno opisuje preplet osebnih doživetij in refleksij ob prebiranju knjig številnih pesnikov in pisateljev, ki živijo na stičišču narodov in kultur. Tako v eseju Dopustiti drugega ugotavlja, kako je izkušnja drugega za pisatelja najpomembnejša: “Izvirno literarno delo je poskus vzpostavljanja drugega. Vsakdo je samo kolaž, sestavljen iz velikega števila drugih. To število se nenehno povečuje. Pisatelj napreduje, če ima ves čas v sebi dva bregova.” V eseju se pomudi pri stereotipih o Srbih, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaokrožili po zahodnih medijih, in o nujnosti razmejevanja “naših” od “njihovih” in “istih” od “drugih”. Tako ga ni presenetilo, da so v zapisih o avtorju mediji izpostavljali podatek, da je “odrasel na Hrvaškem” in tako njegovo srbsko poreklo potisnili v ozadje. Tudi založniki in uredniki po njegovem mnenju raje vidijo, če pisatelj ne izstopa od fantazem in predpostavk, ki jih imajo bralci o eksotičnem “drugem”, ki mora biti dovolj politično kontroverzen, izzivalen in drugačen, da je zanimiv za izbirčnega bralca. Pri tem se sklicuje na izjavo Danila Kiša, da Francozov ne zanima ljubezenski roman kakega Srba ali Bolgara, saj naj bi bila ta tema rezervirana za Francoze, medtem ko bi pričevanja “žrtev” iz socialističnega pekla Balkana nedvomno pritegnila njihovo pozornost. V eseju z naslovom Meja, identiteta, literatura označuje Balkan kot “veliko odlagališče”, ki se nenehno širi in povzroča probleme: “Največji problem je, kako ga premestiti, da bo vselej dovolj daleč.” Velikić, ki je bil eden vodilnih kritikov Miloševićevega režima, vidi rešitev za Balkan v povezovanju tega področja in v dolgoročni politiki, ki “ne bi igrala na karto recikliranja problemov.”
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je razdeljena na tri sklope. V prvem se dotika svojih razmišljanj o Puli, kjer je preživel večji del otroštva, ter problematike, ki jo vnaša koncept Drugega iz političnega, geografskega in literarnozgodovinskega vidika, v drugem sklopu pa se ustavlja pri nekoliko prezrtih pisateljih, ki so nanj naredili poseben vtis. Tako v eseju Tišma – človek otok ob anekdoti o premočenih čevljih opisuje poseben značaj tega srbskega pisatelja iz Novega Sada, ki je svoj ciklus Dnevniki objavil na tisoč straneh, za roman Uporaba človeka pa prejel najpomembnejšo jugoslovansko nagrado. Tudi Italo Svevo, Joyceev prijatelj in učenec, ki je živel v Trstu na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je s svojim življenjem in romani naredil globok vtis na Velikića, ki mu je posvetil najdaljši esej v zbirki. V eseju z naslovom Osamljenost, svoboda pa pisatelj piše o Vladimirju Nabokovu in njegovem opisu junakov, ki jih je srečeval v Berlinu, Parizu in Ameriki. Pri tem mu je poleg njegove zanimive biografije padla v oči tudi njegova izjava, da je “samota za pisatelja najboljša šola.” Velikić pri tem pomenljivo dodaja: “Za pisatelja je edina rešitev, da si ustvari svoje lastno ravnotežje, svoj lastni kozmos. In to pomeni biti izpolnjen z otroško vero v moč literature.”
V tretjem sklopu zbirke esejev so v ospredju znova mesta, tokrat srednjeevropska: Dunaj, Budimpešta, Berlin, Trst, Urbino in Mattersburg; mesta, ki so na različne načine pritegnila Velikićevo pozornost, da se je v njih zadržal bodisi zato, ker je želel obiskati najbolj znane kavarne in številne muzeje, bodisi zaradi pisateljev, ki so v njih ustvarjali, ali zaradi travmatične izkušnje, ki mu je zaznamovala življenje. V eseju Mattersburg primerja čas s premikanjem vagonskih kompozicij, svet pa s “tirnicami in tiri, z jeklenimi črtami tirnic, ki mu ne dovoljujejo, da bi razpadel v dele.” Isto lahko rečemo o knjigi O pisateljih in mestih. Velikićeva zbirka esejev s svojimi tirnicami, ki povezujejo mesta in pisatelje, tke čudovito literarno pokrajino, ki jo bralci občudujemo skozi vidik celote in njenih posameznih esejev.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je literarni kolaž različnih vtisov o mestih, v katerih je srbski pisatelj Dragan Velikić bodisi bival bodisi začasno gostoval med svojimi številnimi potovanji po Evropi. Velikić je nekdanji veleposlanik Republike Srbije v Avstriji ter avtor devetih romanov, treh zbirk kratkih zgodb in petih knjig esejev, v katerih duhovito in poučno opisuje preplet osebnih doživetij in refleksij ob prebiranju knjig številnih pesnikov in pisateljev, ki živijo na stičišču narodov in kultur. Tako v eseju Dopustiti drugega ugotavlja, kako je izkušnja drugega za pisatelja najpomembnejša: “Izvirno literarno delo je poskus vzpostavljanja drugega. Vsakdo je samo kolaž, sestavljen iz velikega števila drugih. To število se nenehno povečuje. Pisatelj napreduje, če ima ves čas v sebi dva bregova.” V eseju se pomudi pri stereotipih o Srbih, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaokrožili po zahodnih medijih, in o nujnosti razmejevanja “naših” od “njihovih” in “istih” od “drugih”. Tako ga ni presenetilo, da so v zapisih o avtorju mediji izpostavljali podatek, da je “odrasel na Hrvaškem” in tako njegovo srbsko poreklo potisnili v ozadje. Tudi založniki in uredniki po njegovem mnenju raje vidijo, če pisatelj ne izstopa od fantazem in predpostavk, ki jih imajo bralci o eksotičnem “drugem”, ki mora biti dovolj politično kontroverzen, izzivalen in drugačen, da je zanimiv za izbirčnega bralca. Pri tem se sklicuje na izjavo Danila Kiša, da Francozov ne zanima ljubezenski roman kakega Srba ali Bolgara, saj naj bi bila ta tema rezervirana za Francoze, medtem ko bi pričevanja “žrtev” iz socialističnega pekla Balkana nedvomno pritegnila njihovo pozornost. V eseju z naslovom Meja, identiteta, literatura označuje Balkan kot “veliko odlagališče”, ki se nenehno širi in povzroča probleme: “Največji problem je, kako ga premestiti, da bo vselej dovolj daleč.” Velikić, ki je bil eden vodilnih kritikov Miloševićevega režima, vidi rešitev za Balkan v povezovanju tega področja in v dolgoročni politiki, ki “ne bi igrala na karto recikliranja problemov.”
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je razdeljena na tri sklope. V prvem se dotika svojih razmišljanj o Puli, kjer je preživel večji del otroštva, ter problematike, ki jo vnaša koncept Drugega iz političnega, geografskega in literarnozgodovinskega vidika, v drugem sklopu pa se ustavlja pri nekoliko prezrtih pisateljih, ki so nanj naredili poseben vtis. Tako v eseju Tišma – človek otok ob anekdoti o premočenih čevljih opisuje poseben značaj tega srbskega pisatelja iz Novega Sada, ki je svoj ciklus Dnevniki objavil na tisoč straneh, za roman Uporaba človeka pa prejel najpomembnejšo jugoslovansko nagrado. Tudi Italo Svevo, Joyceev prijatelj in učenec, ki je živel v Trstu na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je s svojim življenjem in romani naredil globok vtis na Velikića, ki mu je posvetil najdaljši esej v zbirki. V eseju z naslovom Osamljenost, svoboda pa pisatelj piše o Vladimirju Nabokovu in njegovem opisu junakov, ki jih je srečeval v Berlinu, Parizu in Ameriki. Pri tem mu je poleg njegove zanimive biografije padla v oči tudi njegova izjava, da je “samota za pisatelja najboljša šola.” Velikić pri tem pomenljivo dodaja: “Za pisatelja je edina rešitev, da si ustvari svoje lastno ravnotežje, svoj lastni kozmos. In to pomeni biti izpolnjen z otroško vero v moč literature.”
V tretjem sklopu zbirke esejev so v ospredju znova mesta, tokrat srednjeevropska: Dunaj, Budimpešta, Berlin, Trst, Urbino in Mattersburg; mesta, ki so na različne načine pritegnila Velikićevo pozornost, da se je v njih zadržal bodisi zato, ker je želel obiskati najbolj znane kavarne in številne muzeje, bodisi zaradi pisateljev, ki so v njih ustvarjali, ali zaradi travmatične izkušnje, ki mu je zaznamovala življenje. V eseju Mattersburg primerja čas s premikanjem vagonskih kompozicij, svet pa s “tirnicami in tiri, z jeklenimi črtami tirnic, ki mu ne dovoljujejo, da bi razpadel v dele.” Isto lahko rečemo o knjigi O pisateljih in mestih. Velikićeva zbirka esejev s svojimi tirnicami, ki povezujejo mesta in pisatelje, tke čudovito literarno pokrajino, ki jo bralci občudujemo skozi vidik celote in njenih posameznih esejev.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Neveljaven email naslov