Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je literarni kolaž različnih vtisov o mestih, v katerih je srbski pisatelj Dragan Velikić bodisi bival bodisi začasno gostoval med svojimi številnimi potovanji po Evropi. Velikić je nekdanji veleposlanik Republike Srbije v Avstriji ter avtor devetih romanov, treh zbirk kratkih zgodb in petih knjig esejev, v katerih duhovito in poučno opisuje preplet osebnih doživetij in refleksij ob prebiranju knjig številnih pesnikov in pisateljev, ki živijo na stičišču narodov in kultur. Tako v eseju Dopustiti drugega ugotavlja, kako je izkušnja drugega za pisatelja najpomembnejša: “Izvirno literarno delo je poskus vzpostavljanja drugega. Vsakdo je samo kolaž, sestavljen iz velikega števila drugih. To število se nenehno povečuje. Pisatelj napreduje, če ima ves čas v sebi dva bregova.” V eseju se pomudi pri stereotipih o Srbih, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaokrožili po zahodnih medijih, in o nujnosti razmejevanja “naših” od “njihovih” in “istih” od “drugih”. Tako ga ni presenetilo, da so v zapisih o avtorju mediji izpostavljali podatek, da je “odrasel na Hrvaškem” in tako njegovo srbsko poreklo potisnili v ozadje. Tudi založniki in uredniki po njegovem mnenju raje vidijo, če pisatelj ne izstopa od fantazem in predpostavk, ki jih imajo bralci o eksotičnem “drugem”, ki mora biti dovolj politično kontroverzen, izzivalen in drugačen, da je zanimiv za izbirčnega bralca. Pri tem se sklicuje na izjavo Danila Kiša, da Francozov ne zanima ljubezenski roman kakega Srba ali Bolgara, saj naj bi bila ta tema rezervirana za Francoze, medtem ko bi pričevanja “žrtev” iz socialističnega pekla Balkana nedvomno pritegnila njihovo pozornost. V eseju z naslovom Meja, identiteta, literatura označuje Balkan kot “veliko odlagališče”, ki se nenehno širi in povzroča probleme: “Največji problem je, kako ga premestiti, da bo vselej dovolj daleč.” Velikić, ki je bil eden vodilnih kritikov Miloševićevega režima, vidi rešitev za Balkan v povezovanju tega področja in v dolgoročni politiki, ki “ne bi igrala na karto recikliranja problemov.”
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je razdeljena na tri sklope. V prvem se dotika svojih razmišljanj o Puli, kjer je preživel večji del otroštva, ter problematike, ki jo vnaša koncept Drugega iz političnega, geografskega in literarnozgodovinskega vidika, v drugem sklopu pa se ustavlja pri nekoliko prezrtih pisateljih, ki so nanj naredili poseben vtis. Tako v eseju Tišma – človek otok ob anekdoti o premočenih čevljih opisuje poseben značaj tega srbskega pisatelja iz Novega Sada, ki je svoj ciklus Dnevniki objavil na tisoč straneh, za roman Uporaba človeka pa prejel najpomembnejšo jugoslovansko nagrado. Tudi Italo Svevo, Joyceev prijatelj in učenec, ki je živel v Trstu na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je s svojim življenjem in romani naredil globok vtis na Velikića, ki mu je posvetil najdaljši esej v zbirki. V eseju z naslovom Osamljenost, svoboda pa pisatelj piše o Vladimirju Nabokovu in njegovem opisu junakov, ki jih je srečeval v Berlinu, Parizu in Ameriki. Pri tem mu je poleg njegove zanimive biografije padla v oči tudi njegova izjava, da je “samota za pisatelja najboljša šola.” Velikić pri tem pomenljivo dodaja: “Za pisatelja je edina rešitev, da si ustvari svoje lastno ravnotežje, svoj lastni kozmos. In to pomeni biti izpolnjen z otroško vero v moč literature.”
V tretjem sklopu zbirke esejev so v ospredju znova mesta, tokrat srednjeevropska: Dunaj, Budimpešta, Berlin, Trst, Urbino in Mattersburg; mesta, ki so na različne načine pritegnila Velikićevo pozornost, da se je v njih zadržal bodisi zato, ker je želel obiskati najbolj znane kavarne in številne muzeje, bodisi zaradi pisateljev, ki so v njih ustvarjali, ali zaradi travmatične izkušnje, ki mu je zaznamovala življenje. V eseju Mattersburg primerja čas s premikanjem vagonskih kompozicij, svet pa s “tirnicami in tiri, z jeklenimi črtami tirnic, ki mu ne dovoljujejo, da bi razpadel v dele.” Isto lahko rečemo o knjigi O pisateljih in mestih. Velikićeva zbirka esejev s svojimi tirnicami, ki povezujejo mesta in pisatelje, tke čudovito literarno pokrajino, ki jo bralci občudujemo skozi vidik celote in njenih posameznih esejev.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je literarni kolaž različnih vtisov o mestih, v katerih je srbski pisatelj Dragan Velikić bodisi bival bodisi začasno gostoval med svojimi številnimi potovanji po Evropi. Velikić je nekdanji veleposlanik Republike Srbije v Avstriji ter avtor devetih romanov, treh zbirk kratkih zgodb in petih knjig esejev, v katerih duhovito in poučno opisuje preplet osebnih doživetij in refleksij ob prebiranju knjig številnih pesnikov in pisateljev, ki živijo na stičišču narodov in kultur. Tako v eseju Dopustiti drugega ugotavlja, kako je izkušnja drugega za pisatelja najpomembnejša: “Izvirno literarno delo je poskus vzpostavljanja drugega. Vsakdo je samo kolaž, sestavljen iz velikega števila drugih. To število se nenehno povečuje. Pisatelj napreduje, če ima ves čas v sebi dva bregova.” V eseju se pomudi pri stereotipih o Srbih, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaokrožili po zahodnih medijih, in o nujnosti razmejevanja “naših” od “njihovih” in “istih” od “drugih”. Tako ga ni presenetilo, da so v zapisih o avtorju mediji izpostavljali podatek, da je “odrasel na Hrvaškem” in tako njegovo srbsko poreklo potisnili v ozadje. Tudi založniki in uredniki po njegovem mnenju raje vidijo, če pisatelj ne izstopa od fantazem in predpostavk, ki jih imajo bralci o eksotičnem “drugem”, ki mora biti dovolj politično kontroverzen, izzivalen in drugačen, da je zanimiv za izbirčnega bralca. Pri tem se sklicuje na izjavo Danila Kiša, da Francozov ne zanima ljubezenski roman kakega Srba ali Bolgara, saj naj bi bila ta tema rezervirana za Francoze, medtem ko bi pričevanja “žrtev” iz socialističnega pekla Balkana nedvomno pritegnila njihovo pozornost. V eseju z naslovom Meja, identiteta, literatura označuje Balkan kot “veliko odlagališče”, ki se nenehno širi in povzroča probleme: “Največji problem je, kako ga premestiti, da bo vselej dovolj daleč.” Velikić, ki je bil eden vodilnih kritikov Miloševićevega režima, vidi rešitev za Balkan v povezovanju tega področja in v dolgoročni politiki, ki “ne bi igrala na karto recikliranja problemov.”
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je razdeljena na tri sklope. V prvem se dotika svojih razmišljanj o Puli, kjer je preživel večji del otroštva, ter problematike, ki jo vnaša koncept Drugega iz političnega, geografskega in literarnozgodovinskega vidika, v drugem sklopu pa se ustavlja pri nekoliko prezrtih pisateljih, ki so nanj naredili poseben vtis. Tako v eseju Tišma – človek otok ob anekdoti o premočenih čevljih opisuje poseben značaj tega srbskega pisatelja iz Novega Sada, ki je svoj ciklus Dnevniki objavil na tisoč straneh, za roman Uporaba človeka pa prejel najpomembnejšo jugoslovansko nagrado. Tudi Italo Svevo, Joyceev prijatelj in učenec, ki je živel v Trstu na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je s svojim življenjem in romani naredil globok vtis na Velikića, ki mu je posvetil najdaljši esej v zbirki. V eseju z naslovom Osamljenost, svoboda pa pisatelj piše o Vladimirju Nabokovu in njegovem opisu junakov, ki jih je srečeval v Berlinu, Parizu in Ameriki. Pri tem mu je poleg njegove zanimive biografije padla v oči tudi njegova izjava, da je “samota za pisatelja najboljša šola.” Velikić pri tem pomenljivo dodaja: “Za pisatelja je edina rešitev, da si ustvari svoje lastno ravnotežje, svoj lastni kozmos. In to pomeni biti izpolnjen z otroško vero v moč literature.”
V tretjem sklopu zbirke esejev so v ospredju znova mesta, tokrat srednjeevropska: Dunaj, Budimpešta, Berlin, Trst, Urbino in Mattersburg; mesta, ki so na različne načine pritegnila Velikićevo pozornost, da se je v njih zadržal bodisi zato, ker je želel obiskati najbolj znane kavarne in številne muzeje, bodisi zaradi pisateljev, ki so v njih ustvarjali, ali zaradi travmatične izkušnje, ki mu je zaznamovala življenje. V eseju Mattersburg primerja čas s premikanjem vagonskih kompozicij, svet pa s “tirnicami in tiri, z jeklenimi črtami tirnic, ki mu ne dovoljujejo, da bi razpadel v dele.” Isto lahko rečemo o knjigi O pisateljih in mestih. Velikićeva zbirka esejev s svojimi tirnicami, ki povezujejo mesta in pisatelje, tke čudovito literarno pokrajino, ki jo bralci občudujemo skozi vidik celote in njenih posameznih esejev.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Ivan Lotrič.
Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov