Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dragan Velikić: O pisateljih in mestih

09.09.2019

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : LUD Literatura, 2019

Zbirka esejev O pisateljih in mestih je literarni kolaž različnih vtisov o mestih, v katerih je srbski pisatelj Dragan Velikić bodisi bival bodisi začasno gostoval med svojimi številnimi potovanji po Evropi. Velikić je nekdanji veleposlanik Republike Srbije v Avstriji ter avtor devetih romanov, treh zbirk kratkih zgodb in petih knjig esejev, v katerih duhovito in poučno opisuje preplet osebnih doživetij in refleksij ob prebiranju knjig številnih pesnikov in pisateljev, ki živijo na stičišču narodov in kultur. Tako v eseju Dopustiti drugega ugotavlja, kako je izkušnja drugega za pisatelja najpomembnejša: “Izvirno literarno delo je poskus vzpostavljanja drugega. Vsakdo je samo kolaž, sestavljen iz velikega števila drugih. To število se nenehno povečuje. Pisatelj napreduje, če ima ves čas v sebi dva bregova.” V eseju se pomudi pri stereotipih o Srbih, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaokrožili po zahodnih medijih, in o nujnosti razmejevanja “naših” od “njihovih” in “istih” od “drugih”. Tako ga ni presenetilo, da so v zapisih o avtorju mediji izpostavljali podatek, da je “odrasel na Hrvaškem” in tako njegovo srbsko poreklo potisnili v ozadje. Tudi založniki in uredniki po njegovem mnenju raje vidijo, če pisatelj ne izstopa od fantazem in predpostavk, ki jih imajo bralci o eksotičnem “drugem”, ki mora biti dovolj politično kontroverzen, izzivalen in drugačen, da je zanimiv za izbirčnega bralca. Pri tem se sklicuje na izjavo Danila Kiša, da Francozov ne zanima ljubezenski roman kakega Srba ali Bolgara, saj naj bi bila ta tema rezervirana za Francoze, medtem ko bi pričevanja “žrtev” iz socialističnega pekla Balkana nedvomno pritegnila njihovo pozornost. V eseju z naslovom Meja, identiteta, literatura označuje Balkan kot “veliko odlagališče”, ki se nenehno širi in povzroča probleme: “Največji problem je, kako ga premestiti, da bo vselej dovolj daleč.” Velikić, ki je bil eden vodilnih kritikov Miloševićevega režima, vidi rešitev za Balkan v povezovanju tega področja in v dolgoročni politiki, ki “ne bi igrala na karto recikliranja problemov.”
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je razdeljena na tri sklope. V prvem se dotika svojih razmišljanj o Puli, kjer je preživel večji del otroštva, ter problematike, ki jo vnaša koncept Drugega iz političnega, geografskega in literarnozgodovinskega vidika, v drugem sklopu pa se ustavlja pri nekoliko prezrtih pisateljih, ki so nanj naredili poseben vtis. Tako v eseju Tišma – človek otok ob anekdoti o premočenih čevljih opisuje poseben značaj tega srbskega pisatelja iz Novega Sada, ki je svoj ciklus Dnevniki objavil na tisoč straneh, za roman Uporaba človeka pa prejel najpomembnejšo jugoslovansko nagrado. Tudi Italo Svevo, Joyceev prijatelj in učenec, ki je živel v Trstu na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je s svojim življenjem in romani naredil globok vtis na Velikića, ki mu je posvetil najdaljši esej v zbirki. V eseju z naslovom Osamljenost, svoboda pa pisatelj piše o Vladimirju Nabokovu in njegovem opisu junakov, ki jih je srečeval v Berlinu, Parizu in Ameriki. Pri tem mu je poleg njegove zanimive biografije padla v oči tudi njegova izjava, da je “samota za pisatelja najboljša šola.” Velikić pri tem pomenljivo dodaja: “Za pisatelja je edina rešitev, da si ustvari svoje lastno ravnotežje, svoj lastni kozmos. In to pomeni biti izpolnjen z otroško vero v moč literature.”
V tretjem sklopu zbirke esejev so v ospredju znova mesta, tokrat srednjeevropska: Dunaj, Budimpešta, Berlin, Trst, Urbino in Mattersburg; mesta, ki so na različne načine pritegnila Velikićevo pozornost, da se je v njih zadržal bodisi zato, ker je želel obiskati najbolj znane kavarne in številne muzeje, bodisi zaradi pisateljev, ki so v njih ustvarjali, ali zaradi travmatične izkušnje, ki mu je zaznamovala življenje. V eseju Mattersburg primerja čas s premikanjem vagonskih kompozicij, svet pa s “tirnicami in tiri, z jeklenimi črtami tirnic, ki mu ne dovoljujejo, da bi razpadel v dele.” Isto lahko rečemo o knjigi O pisateljih in mestih. Velikićeva zbirka esejev s svojimi tirnicami, ki povezujejo mesta in pisatelje, tke čudovito literarno pokrajino, ki jo bralci občudujemo skozi vidik celote in njenih posameznih esejev.


Ocene

1937 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Dragan Velikić: O pisateljih in mestih

09.09.2019

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : LUD Literatura, 2019

Zbirka esejev O pisateljih in mestih je literarni kolaž različnih vtisov o mestih, v katerih je srbski pisatelj Dragan Velikić bodisi bival bodisi začasno gostoval med svojimi številnimi potovanji po Evropi. Velikić je nekdanji veleposlanik Republike Srbije v Avstriji ter avtor devetih romanov, treh zbirk kratkih zgodb in petih knjig esejev, v katerih duhovito in poučno opisuje preplet osebnih doživetij in refleksij ob prebiranju knjig številnih pesnikov in pisateljev, ki živijo na stičišču narodov in kultur. Tako v eseju Dopustiti drugega ugotavlja, kako je izkušnja drugega za pisatelja najpomembnejša: “Izvirno literarno delo je poskus vzpostavljanja drugega. Vsakdo je samo kolaž, sestavljen iz velikega števila drugih. To število se nenehno povečuje. Pisatelj napreduje, če ima ves čas v sebi dva bregova.” V eseju se pomudi pri stereotipih o Srbih, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaokrožili po zahodnih medijih, in o nujnosti razmejevanja “naših” od “njihovih” in “istih” od “drugih”. Tako ga ni presenetilo, da so v zapisih o avtorju mediji izpostavljali podatek, da je “odrasel na Hrvaškem” in tako njegovo srbsko poreklo potisnili v ozadje. Tudi založniki in uredniki po njegovem mnenju raje vidijo, če pisatelj ne izstopa od fantazem in predpostavk, ki jih imajo bralci o eksotičnem “drugem”, ki mora biti dovolj politično kontroverzen, izzivalen in drugačen, da je zanimiv za izbirčnega bralca. Pri tem se sklicuje na izjavo Danila Kiša, da Francozov ne zanima ljubezenski roman kakega Srba ali Bolgara, saj naj bi bila ta tema rezervirana za Francoze, medtem ko bi pričevanja “žrtev” iz socialističnega pekla Balkana nedvomno pritegnila njihovo pozornost. V eseju z naslovom Meja, identiteta, literatura označuje Balkan kot “veliko odlagališče”, ki se nenehno širi in povzroča probleme: “Največji problem je, kako ga premestiti, da bo vselej dovolj daleč.” Velikić, ki je bil eden vodilnih kritikov Miloševićevega režima, vidi rešitev za Balkan v povezovanju tega področja in v dolgoročni politiki, ki “ne bi igrala na karto recikliranja problemov.”
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je razdeljena na tri sklope. V prvem se dotika svojih razmišljanj o Puli, kjer je preživel večji del otroštva, ter problematike, ki jo vnaša koncept Drugega iz političnega, geografskega in literarnozgodovinskega vidika, v drugem sklopu pa se ustavlja pri nekoliko prezrtih pisateljih, ki so nanj naredili poseben vtis. Tako v eseju Tišma – človek otok ob anekdoti o premočenih čevljih opisuje poseben značaj tega srbskega pisatelja iz Novega Sada, ki je svoj ciklus Dnevniki objavil na tisoč straneh, za roman Uporaba človeka pa prejel najpomembnejšo jugoslovansko nagrado. Tudi Italo Svevo, Joyceev prijatelj in učenec, ki je živel v Trstu na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je s svojim življenjem in romani naredil globok vtis na Velikića, ki mu je posvetil najdaljši esej v zbirki. V eseju z naslovom Osamljenost, svoboda pa pisatelj piše o Vladimirju Nabokovu in njegovem opisu junakov, ki jih je srečeval v Berlinu, Parizu in Ameriki. Pri tem mu je poleg njegove zanimive biografije padla v oči tudi njegova izjava, da je “samota za pisatelja najboljša šola.” Velikić pri tem pomenljivo dodaja: “Za pisatelja je edina rešitev, da si ustvari svoje lastno ravnotežje, svoj lastni kozmos. In to pomeni biti izpolnjen z otroško vero v moč literature.”
V tretjem sklopu zbirke esejev so v ospredju znova mesta, tokrat srednjeevropska: Dunaj, Budimpešta, Berlin, Trst, Urbino in Mattersburg; mesta, ki so na različne načine pritegnila Velikićevo pozornost, da se je v njih zadržal bodisi zato, ker je želel obiskati najbolj znane kavarne in številne muzeje, bodisi zaradi pisateljev, ki so v njih ustvarjali, ali zaradi travmatične izkušnje, ki mu je zaznamovala življenje. V eseju Mattersburg primerja čas s premikanjem vagonskih kompozicij, svet pa s “tirnicami in tiri, z jeklenimi črtami tirnic, ki mu ne dovoljujejo, da bi razpadel v dele.” Isto lahko rečemo o knjigi O pisateljih in mestih. Velikićeva zbirka esejev s svojimi tirnicami, ki povezujejo mesta in pisatelje, tke čudovito literarno pokrajino, ki jo bralci občudujemo skozi vidik celote in njenih posameznih esejev.


07.11.2019

Dober dan za delo

Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:


04.11.2019

Roman Rozina: Po cipresah diši

Avtorica recenzije: Ana Hancock


04.11.2019

Andrij Ljubka: Karbid

Avtor recenzije: Matej Bogataj


04.11.2019

Marija Švajncer: Slavko Grum - vztrajati ali pobegniti onkraj

Avtorica recenzije: Nina Gostiša


04.11.2019

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar


17.11.2019

Lutkovno gledlališče Ljubljana - Tjulenj

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:


30.10.2019

Napravite mi zanj krsto

Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž


28.10.2019

Franjo Frančič: Nemir in strast

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.


28.10.2019

Jiři Kočica: Izvirnik

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Aleksander Golja.


28.10.2019

Achille Mbembe: Kritika črnskega uma

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Aleksander Golja.


28.10.2019

Alenka Koželj: Lovilci sanj

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.


21.10.2019

Platon: Simpozij

Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan


21.10.2019

Jesús Carrasco: Zemlja, po kateri stopamo

Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.10.2019

Jaka Košir: Oaza duše

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.10.2019

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


21.10.2019

Alenka Koron: Razgledi na tuje

Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere Lidija Hartman.


20.10.2019

Slavoj Žižek: Antigona

Hrvaško narodno gledališče (HNK) Drama Zagreb / Premiera 19.10.2019 Prevod iz angleščine: Patricija Vodopija Deli Sofoklove Antigone v prevodu Lade Kaštelan Režiserka: Angela Richter Dramaturginja: Mirna Rustemović Scenograf: Peter Baur Kostumograf: Silvio Vujičić Video: Jonas Link Oblikovalec zvoka: Bojan Gagić Asistentki režiserke: Vedrana Klepica, Morana Novosel Asistentka scenografa: Andrea Lipej Asistentka kostumografa: Ana Mikulić Nastopajoči: Iva Mihalić, Luca Anić, Mislav Čavajda, Filip Vidović, Silvio Vovk, Barbara Vicković, Alma Prica, Vanja Matujec, Alen Šalinović, Kristijan Potočki, Tesa Litvan, Tin Rožman, Matic Zakonjšek (pevec) Zbor Opere Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb Zborovodja: Luka Vukšić Glasbena korepetitorica: Nina Cossetto Antigonin mit ima številna življenja, bodisi v neusahljivih gledaliških uprizoritvah, bodisi dramskih besedilih in celo teoretskih razmislekih. Sinočnja premiera Antigone v režiji Angele Richter, ki jo je po naročilu Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu napisal filozof Slavoj Žižek, se poigrava prav z njenimi alternativnimi konci. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mara Bratoš


18.10.2019

Mala Scena MGL - Ure, dnevi, čas

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči uprizorili igro Ure, dnevi, čas. Pod besedilo se podpisuje Anja Krušnik Cirnski – s pripisom, da gre za delo »Po motivih romana Ure ameriškega pisatelja Michaela Cunninghama«, ki ga je prevedla Suzana Tratnik. Režiserka je bila Mojca Madon. O predstavi Staša Grahek. Anja Krušnik Cirnski Ure, dnevi, čas Po motivih romana Ure (The Hours) Michaela Cunninghama, 2019 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 17. oktober 2019 Režiserka Mojca Madon Dramaturginja Anja Krušnik Cirnski Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Luka Ipavec LektorMartin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Nastopajo Nataša Tič Ralijan, Gaber K. Trseglav, Eva Stražar k. g., Tina Potočnik Vrhovnik, Gregor Gruden, Karin Komljanec Foto: Nataša Tič Ralijan, Eva Stražar, Gregor Gruden, Gaber K. Trseglav, Karin Komljanec, Tina Potočnik Vrhovnik (foto Peter Giodani)


18.10.2019

Vrnitev v deželo zombijev

Dežela zombijev, ki je leta 2009 s svojim duhovito gobezdavim in izrazito neposrednim pristopom osvežila dolgo listo zombijevske filmske zgodovine, po točno desetih letih ponovno vabi gledalce na malce dobre strelske zabave po opustelih ulicah nekdanjih Združenih držav Amerike. Glavni štirje junaki so še vedno živi, nastanili so se nikjer drugje kot v Beli hiši in po desetih letih se ukvarjajo predvsem – sami s sabo. Vsake toliko še ustrelijo kakšnega zombija, sicer pa živijo pravi ameriški sen. Le da nihče od njih ni prav zares zadovoljen, še najmanj najmlajša Little Rock, ki je medtem odrasla in si obupano želi najti še kakšnega preživelega, ki bi bil po možnosti vsaj približno njenih let in bi ga zanimalo karkoli drugega kot orožje. Razkol je tako neizogiben, s tem pa se nova poapokaliptična avantura seveda šele začne. Ustvarjalci, na čelu z režiserjem Rubenom Fleischerjem, so se pri Vrnitvi v deželo zombijev odločili za že preverjen pristop, ki je tako navdušil gledalce. Štirje popolnoma različni liki, ki jih igrajo štirje vrhunski igralci, morajo premagati svoje razlike in se kot eno skupaj boriti proti čudnim stvorom, če želijo preživeti. Pri tem si pomagajo z veliko črnega humorja, ščepcem norosti, dolgo listo natančnih pravil in seveda – z orožjem, ki ga še deset let po začetku zombijevske epidemije očitno dovolj leži po ulicah nekdanje Amerike. Tej osnovni celici so ustvarjalci nato dodali še nekaj novih likov, od katerih je zares odlična le puhloglava barbika Madison (igra jo Zoey Deutch), na ulice opustošene dežele pa naselili še nekaj novih vrst zombijev, čemur bi lahko namenili nekoliko več pozornosti. Nenazadnje bi bila duhovita evolucija teh krvoločnih stvorov lahko veliko zanimivejša, kot že dobro preverjeno in tisočkrat videno njihovo razstreljevanje v večno podobnih zapletih in situacijah. Vrnitev v deželo zombijev tako ponuja vse, kar je ponudil njen prvi del: odličnega Woodyja Harrelsona, kopico preverjenih šal, dovtipov in situacijskih zagat, številne zombije, ki v dinamičnih strelskih spopadih potegnejo kratko, in seveda ravno prav romantične patetike, brez katere v tovrstnih filmih pač ne gre. Film ponuja vse to, a hkrati prav nič več od tega. Priložnost za duhovito nadgradnjo, ki se je ponujala kar sama, je tokrat splavala po vodi.


18.10.2019

Deževen dan v New Yorku

V zadnjem letu in pol se je o Woodyju Allenu in njegovem zadnjem, že petdesetem celovečernem filmu, pod katerega se je podpisal kot režiser in scenarist, pogosto in veliko govorilo. Žal pa te, na trenutke močno razgrete debate, v središče niso postavljale samega dela in njegove več kot pet desetletij trajajoče in nadvse plodne ustvarjalne kariere, pač pa so se skoraj izključno usmerjale le na obtožbe o nadlegovanju, ki jih je izrekla njegova posvojenka. In čeprav je bil Allen kasneje na sodišču oproščen, sta tako on kot njegovo delo doživela svojski linč. Tako Deževen dan v New Yorku še danes ni dočakal ameriške distribucije, Allenu pa so se javno »odrekli« tudi posamezni igralci, ki so nastopili v filmu. Čeprav je seveda potrebno vse tovrstne obtožbe vzeti nadvse resno in jih raziskati, pa se tokratni napad na Allena, ki so ga uprizorili nekateri preveč zagreti člani gibanja #metoo, še posebno po oprostitvi sodišča zdi le izprijeni »lov na čarovnice«. O tem nenazadnje pričajo tudi sicer zadržane, a nedvoumne izjave nekaterih drugih posameznikov, ki so sodelovali pri Allenovem filmu in ki so se javno izrekli proti gonji, ki jo je ameriška javnost uperila proti Allenu. Pri tem pa je še najbolj žalostno to, da je glavna žrtev celotnega dogodka pravzaprav le njegovo delo, ta znova sočni in duhoviti, v okvir žanra romantične komedije zaviti poklon eni Allenovih največjih ljubezni, mestu New York. Čeprav se nam je zdelo skoraj nemogoče, da bi nas nekdo, ki ga spremljamo že toliko časa in tako intenzivno, kakor prav Woodyja Allena, znova presenetil, pa se je zgodilo prav to. Deževen dan v New Yorku je sicer tipično Allenovo delo. Celo tako zelo tipično, da ga je z opisom težko ločiti od ostalih: mladi par zaljubljencev se v živahnem in pasti polnem urbanem okolju velemesta skozi različne peripetije oddaljuje in znova približuje, pogreva svojo ljubezen in išče razloge, s katerimi bi opravičil »izdajo« partnerja, na koncu pa se prek trenutka samospoznanja, no, vsaj enega izmed zaljubljencev, oba zavesta nezmožnosti njunega razmerja in odkorakata vsak na svojo stran. Zgodba je podobna zgodbam mnogih drugih Allenovih filmov. Toda liki, med katerimi seveda v ospredje stopata mlada Gatsby in Ashleigh, ki ju tako čudovito in pristno, doživeto, utelesita Timothée Chalamet in Elle Fanning, so znova tako edinstveno, živo in barvito zasnovani, kakor jih pri Allenu že dolgo nismo videli. K temu dodajte še obvezno samoironiziranje ter jedke, ostre bodice, ki jih Allen usmerja v privilegirane člane družbene elite, najsi bo intelektualne ali ekonomske, in dobili bomo sočno, iskrivega humorja polno delo, ki se uvršča vsaj med njegova najboljša dela zadnjega desetletja ali kaj več.


Stran 77 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov