Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Stefan Feinig: Rob krožnika in obzorje

09.09.2019

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Celovec : Mohorjeva, 2018

Dvojezična zbirka kratkih fragmentarnih zapisov Stefana Feiniga Rob krožnika in obzorje / Horizont und Tellerrand je po obliki in tudi po vsebini nekaj posebnega. Natisnjena je v načinu precej zajetnega albuma. Posamezne strani oziroma listi niso oštevilčeni. Besedila so natisnjena samo na eni strani lista, druga stran je prazna – z izjemami, ko je tu in tam dodana Feinigova lastnoročno v slovenščini ali nemščini napisana misel, včasih dopolnjena z minimalistično risbo Stephke Klaura.
V zgornjem delu posameznega lista je slovensko besedilo, v spodnjem delu pa različica v nemščini. Ločil ni. Besede oziroma misli so postavljene na papir v neenakomernih presledkih, ki jih prekinjajo navpične zareze oziroma črte. Posamezne besede v različnih predelih posameznega lista, levo ali desno in v nesimetričnih vrsticah zgoraj in spodaj, delujejo plakativno. V nekem smislu jih lahko „samokreativno“ beremo tudi navzkriž, navzgor ali navzdol, nelinearno kot impulz, s katerim avtor zapisuje „svoje kratkotrajne trenutke / v katerih se ozremo kratko na svet“.
Literarni postopek se nekako ujema z avtorjevim življenjskim načinom. Feinig se je rodil leta 1987 v Celovcu, maturiral na slovenski gimnaziji, nakar je študiral publicistiko, komunikacijske znanosti, filozofijo in psihologijo, a tudi anglistiko in amerikanistiko. Zaposlil se je v industriji in v gostinstvu, bil je svobodni sodelavec radia, novinar in prevajalec, kuhinjski pomočnik, izdelovalec polprevodnikov, znanstveni lektor, sodeloval pa je tudi pri filmskih projektih. Zdaj se, kot pravi, „nekako preživlja v neoliberalnem sistemu“ kot pisatelj in kot detektiv za izgubljene živali.
Ta življenjska raznovrstnost se zrcali v drobnih literarnih fragmentih njegove izdaje Rob krožnika in obzorje. Na posameznih listih literarnega albuma niza trenutke svojih ključnih eksistencialnih doživetij. Piše, da je garal v gradbeništvu. S kovinskim kladivom je obdeloval zidove. Samega sebe je pri težkem delu začutil v bolečinah.
V literarni izpovedi, ki je hkrati bivanjska meditacija, ponuja pogled v trde delovne procese tako imenovanih nižjih opravil. Pred bralcem razgrinja svoje življenjske izkušnje v obliki skorajda „predliterarne neposrednosti“: „roke bolijo / prsti bolijo / neprijetnost se intenzivira v konfuzno evolucijo … samostojnega življenja“.
Popelje nas v Raj, kot se alegorično imenuje hotel Paradies. Tu v velikem pomivalnem stroju pomiva umazano posodo in se sprašuje, kako lahko človek, ki se duševno utaplja v enolični dejavnosti, še ostane človek. Protagonist, ki je očitno njegov drugi jaz, si na trenutke pomaga s prekinitvami delovne rutine. Ko opusti delo z umazano posodo in se ozre po kuhinji, začuti, da sredi vseh teh „mrtvih reči“ vendarle živi kot človek. Je bitje, ki živi in čuti bolečine.
Kljub pritoževanju ga enolična dejavnost izčiščuje, čeprav je v svetu, kot piše, „skoraj vse postalo teoretično“. Toda impulz razčiščene zavesti se kaj kmalu prevesi v trenutek, v katerem se avtorjeva duša znova preobrazi v običajno rutino. Protagonist spet postane „podaljšek pomivalnega stroja“.
Stefanu Feinigu se je tudi jezikovno-tehnično, s pomočjo na osnovno zreduciranih besednih signalov, posrečilo učinkovito analizirati eksistencialno in psihološko problematiko sodobnih delovnih procesov, v katerih se subjekt spremeni v objekt in postane kapitalska naložba. A spoznanja in občutke vedno znova tudi relativizira. Ko na primer njegov ubogi junak zagrabi umazan krožnik, skuša hkrati zagrabiti tudi za ponotranjenimi spoznanji. Toda konkretna stvarnost je neusmiljena: ko pride natakarica z dodatno umazano posodo, je teoretično razmišljanje prekinjeno. Protagonistova eksistenca na mah spet postane neusmiljeno praktična. Zazdi se mu, da je tudi sam odpadek človeštva, umazanija, ki jo je treba odnesti na kompost.
Feinigov Rob krožnika in obzorje se premika skozi miselna navzkrižja iz enega prebliska v drugega. V hotelu Raj njegov junak sredi utrujajočih opravil ob pomivalnem stroju razmišlja o pravem raju, ki se mu zdi kot neskončen dopust. V trenutku, ko pomivalni stroj preide v zadnjo fazo pomivanja, pa si pomivalec posode domišlja, da je tudi raj zgrajen kot aktualne strukture na Zemlji: za nekatere umazano delo nikoli ne preneha, medtem ko so drugi stalno na vodilnem položaju.
Ko je trda služba končana, utrujeni junak odnese ostanke jedi domači mački. Ne glede na socialni položaj je zanjo „vsak večer junak dneva“, kot se glasijo avtorjeve zaključne besede. Rodile so se iz izkušenj ob utrujajočem delu. Umazani krožniki so namreč v njem sprožili ostre miselne robove in tokove. Če se ne vdaš v usodo in ne otopiš, se ti miselna obzorja kljub težkemu delu razširijo.
V razmišljanju, ki ga je Feinig objavil v letošnji marčni prilogi celovškega slovenskega cerkvenega časopisa Nedelja, je med drugim nekoliko samozadostno zapisal: „Rob krožnika ni fiktivna zgodba. Rob krožnika je life, 100%. Vsako vejico, čeprav v tem besedilu ni vejic, ker sem uporabljal čisto nov sistem interpunkcije, sem izkrvavel, izjokal, izbruhnil … Ne samo intelektualno, temveč tudi telesno mi je uspelo transformirati se v absurdno literarno kreaturo. Vsaka beseda je ena živa celica.“


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Stefan Feinig: Rob krožnika in obzorje

09.09.2019

Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Celovec : Mohorjeva, 2018

Dvojezična zbirka kratkih fragmentarnih zapisov Stefana Feiniga Rob krožnika in obzorje / Horizont und Tellerrand je po obliki in tudi po vsebini nekaj posebnega. Natisnjena je v načinu precej zajetnega albuma. Posamezne strani oziroma listi niso oštevilčeni. Besedila so natisnjena samo na eni strani lista, druga stran je prazna – z izjemami, ko je tu in tam dodana Feinigova lastnoročno v slovenščini ali nemščini napisana misel, včasih dopolnjena z minimalistično risbo Stephke Klaura.
V zgornjem delu posameznega lista je slovensko besedilo, v spodnjem delu pa različica v nemščini. Ločil ni. Besede oziroma misli so postavljene na papir v neenakomernih presledkih, ki jih prekinjajo navpične zareze oziroma črte. Posamezne besede v različnih predelih posameznega lista, levo ali desno in v nesimetričnih vrsticah zgoraj in spodaj, delujejo plakativno. V nekem smislu jih lahko „samokreativno“ beremo tudi navzkriž, navzgor ali navzdol, nelinearno kot impulz, s katerim avtor zapisuje „svoje kratkotrajne trenutke / v katerih se ozremo kratko na svet“.
Literarni postopek se nekako ujema z avtorjevim življenjskim načinom. Feinig se je rodil leta 1987 v Celovcu, maturiral na slovenski gimnaziji, nakar je študiral publicistiko, komunikacijske znanosti, filozofijo in psihologijo, a tudi anglistiko in amerikanistiko. Zaposlil se je v industriji in v gostinstvu, bil je svobodni sodelavec radia, novinar in prevajalec, kuhinjski pomočnik, izdelovalec polprevodnikov, znanstveni lektor, sodeloval pa je tudi pri filmskih projektih. Zdaj se, kot pravi, „nekako preživlja v neoliberalnem sistemu“ kot pisatelj in kot detektiv za izgubljene živali.
Ta življenjska raznovrstnost se zrcali v drobnih literarnih fragmentih njegove izdaje Rob krožnika in obzorje. Na posameznih listih literarnega albuma niza trenutke svojih ključnih eksistencialnih doživetij. Piše, da je garal v gradbeništvu. S kovinskim kladivom je obdeloval zidove. Samega sebe je pri težkem delu začutil v bolečinah.
V literarni izpovedi, ki je hkrati bivanjska meditacija, ponuja pogled v trde delovne procese tako imenovanih nižjih opravil. Pred bralcem razgrinja svoje življenjske izkušnje v obliki skorajda „predliterarne neposrednosti“: „roke bolijo / prsti bolijo / neprijetnost se intenzivira v konfuzno evolucijo … samostojnega življenja“.
Popelje nas v Raj, kot se alegorično imenuje hotel Paradies. Tu v velikem pomivalnem stroju pomiva umazano posodo in se sprašuje, kako lahko človek, ki se duševno utaplja v enolični dejavnosti, še ostane človek. Protagonist, ki je očitno njegov drugi jaz, si na trenutke pomaga s prekinitvami delovne rutine. Ko opusti delo z umazano posodo in se ozre po kuhinji, začuti, da sredi vseh teh „mrtvih reči“ vendarle živi kot človek. Je bitje, ki živi in čuti bolečine.
Kljub pritoževanju ga enolična dejavnost izčiščuje, čeprav je v svetu, kot piše, „skoraj vse postalo teoretično“. Toda impulz razčiščene zavesti se kaj kmalu prevesi v trenutek, v katerem se avtorjeva duša znova preobrazi v običajno rutino. Protagonist spet postane „podaljšek pomivalnega stroja“.
Stefanu Feinigu se je tudi jezikovno-tehnično, s pomočjo na osnovno zreduciranih besednih signalov, posrečilo učinkovito analizirati eksistencialno in psihološko problematiko sodobnih delovnih procesov, v katerih se subjekt spremeni v objekt in postane kapitalska naložba. A spoznanja in občutke vedno znova tudi relativizira. Ko na primer njegov ubogi junak zagrabi umazan krožnik, skuša hkrati zagrabiti tudi za ponotranjenimi spoznanji. Toda konkretna stvarnost je neusmiljena: ko pride natakarica z dodatno umazano posodo, je teoretično razmišljanje prekinjeno. Protagonistova eksistenca na mah spet postane neusmiljeno praktična. Zazdi se mu, da je tudi sam odpadek človeštva, umazanija, ki jo je treba odnesti na kompost.
Feinigov Rob krožnika in obzorje se premika skozi miselna navzkrižja iz enega prebliska v drugega. V hotelu Raj njegov junak sredi utrujajočih opravil ob pomivalnem stroju razmišlja o pravem raju, ki se mu zdi kot neskončen dopust. V trenutku, ko pomivalni stroj preide v zadnjo fazo pomivanja, pa si pomivalec posode domišlja, da je tudi raj zgrajen kot aktualne strukture na Zemlji: za nekatere umazano delo nikoli ne preneha, medtem ko so drugi stalno na vodilnem položaju.
Ko je trda služba končana, utrujeni junak odnese ostanke jedi domači mački. Ne glede na socialni položaj je zanjo „vsak večer junak dneva“, kot se glasijo avtorjeve zaključne besede. Rodile so se iz izkušenj ob utrujajočem delu. Umazani krožniki so namreč v njem sprožili ostre miselne robove in tokove. Če se ne vdaš v usodo in ne otopiš, se ti miselna obzorja kljub težkemu delu razširijo.
V razmišljanju, ki ga je Feinig objavil v letošnji marčni prilogi celovškega slovenskega cerkvenega časopisa Nedelja, je med drugim nekoliko samozadostno zapisal: „Rob krožnika ni fiktivna zgodba. Rob krožnika je life, 100%. Vsako vejico, čeprav v tem besedilu ni vejic, ker sem uporabljal čisto nov sistem interpunkcije, sem izkrvavel, izjokal, izbruhnil … Ne samo intelektualno, temveč tudi telesno mi je uspelo transformirati se v absurdno literarno kreaturo. Vsaka beseda je ena živa celica.“


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 51 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov