Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Emil Filipčič: Moto

09.09.2019

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2019

Emil Filipčič piše ves čas predvsem o sebi, je popisovalec veselih in pogosto junaških epizod iz lastnega življenja in tudi roman Moto vsebuje predvsem izbrana poglavja iz avtobiografije, ki zajemajo iz polstoletnega spominskega bazena. Pri tej pisavi imamo pogosto občutek, da se njen avtor v teh popisih in spominih postavlja v določene vloge in pred nami še enkrat preigrava in odigrava svoje življenje. Občutek, da je igralec v literaturi, še krepi dejstvo, da je pogosto nastopal v gledališču, spomnimo se ga na primer iz Bolhe v ušesu ali Revizorja, tudi iz uprizoritve njegove Božanske tragedije, kjer sta se s soigralcem v plavutkah spretno spotikala po odru, ga nezadržno lomila in se hkrati z občinstvom brezdanje zabavala.
Vendar Filipčič pristopa k sebi skozi različne vhode, enkrat je jaguar in potem starodavni in izumrli morski pes iz pramorja, o sebi govori skozi različne začasne identitete in je sam in ostalo zlahka vse mogoče, vse zato, da bi še bolj pokazal, kako pretočno, neulovljivo in neobstojno je tisto, čemur pravimo identiteta. Že pionirski modernizem iz prve polovice dvajsetega stoletja je stavil na popisovanje notranjih svetov, drugi val, ki so mu kritiški sopotniki rekli nova proza ali prozni ludizem, pa je namesto enotnega toka zavesti, ki naj se kar najbolj približal živahnemu življenju v glavi, pokazal ravno na prelome v identiteti. Ti seveda omogočajo sobivanje različnih privzetih literarnih stilov, ki so pogosto pobrani in navdihnjeni z množično kulturo ali priklicujejo literarno tradicijo.
Filipčič se tokrat bitja in žitja loteva najprej skozi figuro slikarja Mota, sicer sopotnika velikih nacionalnih umetnikov, ki se ravno sonči v slavi ob gledališki uprizoritvi Butnskale; ta je nastala kot radijska igra, kasneje doživela filmsko in po gledališki še stripovsko različico, ki jo je zrisal Marko Derganc. Filipčič se tako gleda skozi oči enega od stranskih udeležencev umetniške in boemske scene, ki bi ji pogojno lahko rekli tudi hipijada: tudi tokrat je nekaj spominov na odhode kolegov v Indijo, od koder je eden od njih prinesel hašiš, drugi je pripeljal živega guruja in ga imel potem nastanjenega v kleti, na veliko veselje matere, saj je bil možiček nevsiljiv in skromen. Kot seveda ne manjkajo spomini na izlete v psihedelijo, izkušnje z lizergično kislino oziroma LSD-jem, ki tako inspirira mlade umetnike, da hočejo posneti film, ki naj pokaže realnost, kakor jo izostri kemija. Vendar so to bolj postranske epizode, v prvem delu romana Moto Filipčič preskakuje po svojem življenju, spominja se dramatika Mraka in atmosfere v Riu, hkrati že nostalgično ugotavlja, da se stvari spreminjajo, da izginjajo lokali, v katere so zahajali, da so se vrstniki poročili in razselili po podeželju, uspeli kot umetniki ali pomrli, se tudi že ločili in podobno. Roman je nekoliko bolj zresnjen kot prejšnji in prelit z otožnostjo; kjer so prej prevladovali odštekani toni in so se prerivale domislice, ki jim je bilo včasih kar težko slediti, je zdaj prevladujoče spoznanje, ki ga ponavlja za Rdečo knjigo Carla Gustava Junga, da je svoje življenje najtežje živeti. Morda tudi zato, ker je moral Filipčič sredi svojega spopadanja z romanom odpreti še eno fronto, z boleznijo, ki ga je napadla ravno v jezikavi organ.
Po prvem, spominskem delu, kjer srečujemo slavna kulturna omizja, velike literarne teoretike in praktike, markantne sopotnike iz sveta gledališča in slikarstva, sledi prelom in zareza: nenadoma se znajdemo v sedanjosti, v sprotnem spremljanju bolezni in potem v svetu stvari. Pred leti, ko je bil novi modernizem še dominantna smer, bi rekli, da v reizmu, torej v popisovanju sveta v njegovi predmetnosti. Filipčičevo pisanje se namreč konča z rahlo samoironičnim navijaškim potovanjem na tekme druge nogometne lige, v kateri igra njegov sorodnik, in ker v roman sodi vse, kar je na svetu, se pisanje konča s poročili s tekem, z goli in kartoni in imeni ekip in sodnikov. Filipčič s svojo fragmentarizirano in preskakujočo pisavo dokazuje, da vse sodi v življenje, in pisava, ki naj bo temu življenju zavezana, to vse tudi pripušča v literaturo. Vse pa tako, da ves čas vidimo, da je življenje predstava in da je Filipčič v njej glavni igralec, ki mu slava in pozornost nista zoprni. Nasprotno; to je priznal že v romanu Skrivnost užitka, v katerem se samovšečno kopa v slavi, ki mu jo je prinesla nagrada Prešernovega sklada. Tudi v romanu Moto so dolge strani povzetkov intervjujev, v kateri ga mediji sprašujejo, kakšni so občutki ob slavi ob postavitvi Butnskale na odrske deske. Filipčič se slavi seveda nastavlja in uživa, tako kot ne pozabi omeniti nagrad in omemb in zaveznikov iz vrst kritikov in teoretikov, ki so k tej slavi pripomogli. Ob tem ves čas slika svoj portret tudi skozi umetniške izdelke in miselne koncepte, s katerimi pride v stik, in ker je tokrat slikar z vzdevkom Moto referenca in poročevalec, je slikarstva več kot prej, seveda ob gledališču in literaturi, ki jima ostaja zavezan.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Emil Filipčič: Moto

09.09.2019

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.

Ljubljana : Beletrina, 2019

Emil Filipčič piše ves čas predvsem o sebi, je popisovalec veselih in pogosto junaških epizod iz lastnega življenja in tudi roman Moto vsebuje predvsem izbrana poglavja iz avtobiografije, ki zajemajo iz polstoletnega spominskega bazena. Pri tej pisavi imamo pogosto občutek, da se njen avtor v teh popisih in spominih postavlja v določene vloge in pred nami še enkrat preigrava in odigrava svoje življenje. Občutek, da je igralec v literaturi, še krepi dejstvo, da je pogosto nastopal v gledališču, spomnimo se ga na primer iz Bolhe v ušesu ali Revizorja, tudi iz uprizoritve njegove Božanske tragedije, kjer sta se s soigralcem v plavutkah spretno spotikala po odru, ga nezadržno lomila in se hkrati z občinstvom brezdanje zabavala.
Vendar Filipčič pristopa k sebi skozi različne vhode, enkrat je jaguar in potem starodavni in izumrli morski pes iz pramorja, o sebi govori skozi različne začasne identitete in je sam in ostalo zlahka vse mogoče, vse zato, da bi še bolj pokazal, kako pretočno, neulovljivo in neobstojno je tisto, čemur pravimo identiteta. Že pionirski modernizem iz prve polovice dvajsetega stoletja je stavil na popisovanje notranjih svetov, drugi val, ki so mu kritiški sopotniki rekli nova proza ali prozni ludizem, pa je namesto enotnega toka zavesti, ki naj se kar najbolj približal živahnemu življenju v glavi, pokazal ravno na prelome v identiteti. Ti seveda omogočajo sobivanje različnih privzetih literarnih stilov, ki so pogosto pobrani in navdihnjeni z množično kulturo ali priklicujejo literarno tradicijo.
Filipčič se tokrat bitja in žitja loteva najprej skozi figuro slikarja Mota, sicer sopotnika velikih nacionalnih umetnikov, ki se ravno sonči v slavi ob gledališki uprizoritvi Butnskale; ta je nastala kot radijska igra, kasneje doživela filmsko in po gledališki še stripovsko različico, ki jo je zrisal Marko Derganc. Filipčič se tako gleda skozi oči enega od stranskih udeležencev umetniške in boemske scene, ki bi ji pogojno lahko rekli tudi hipijada: tudi tokrat je nekaj spominov na odhode kolegov v Indijo, od koder je eden od njih prinesel hašiš, drugi je pripeljal živega guruja in ga imel potem nastanjenega v kleti, na veliko veselje matere, saj je bil možiček nevsiljiv in skromen. Kot seveda ne manjkajo spomini na izlete v psihedelijo, izkušnje z lizergično kislino oziroma LSD-jem, ki tako inspirira mlade umetnike, da hočejo posneti film, ki naj pokaže realnost, kakor jo izostri kemija. Vendar so to bolj postranske epizode, v prvem delu romana Moto Filipčič preskakuje po svojem življenju, spominja se dramatika Mraka in atmosfere v Riu, hkrati že nostalgično ugotavlja, da se stvari spreminjajo, da izginjajo lokali, v katere so zahajali, da so se vrstniki poročili in razselili po podeželju, uspeli kot umetniki ali pomrli, se tudi že ločili in podobno. Roman je nekoliko bolj zresnjen kot prejšnji in prelit z otožnostjo; kjer so prej prevladovali odštekani toni in so se prerivale domislice, ki jim je bilo včasih kar težko slediti, je zdaj prevladujoče spoznanje, ki ga ponavlja za Rdečo knjigo Carla Gustava Junga, da je svoje življenje najtežje živeti. Morda tudi zato, ker je moral Filipčič sredi svojega spopadanja z romanom odpreti še eno fronto, z boleznijo, ki ga je napadla ravno v jezikavi organ.
Po prvem, spominskem delu, kjer srečujemo slavna kulturna omizja, velike literarne teoretike in praktike, markantne sopotnike iz sveta gledališča in slikarstva, sledi prelom in zareza: nenadoma se znajdemo v sedanjosti, v sprotnem spremljanju bolezni in potem v svetu stvari. Pred leti, ko je bil novi modernizem še dominantna smer, bi rekli, da v reizmu, torej v popisovanju sveta v njegovi predmetnosti. Filipčičevo pisanje se namreč konča z rahlo samoironičnim navijaškim potovanjem na tekme druge nogometne lige, v kateri igra njegov sorodnik, in ker v roman sodi vse, kar je na svetu, se pisanje konča s poročili s tekem, z goli in kartoni in imeni ekip in sodnikov. Filipčič s svojo fragmentarizirano in preskakujočo pisavo dokazuje, da vse sodi v življenje, in pisava, ki naj bo temu življenju zavezana, to vse tudi pripušča v literaturo. Vse pa tako, da ves čas vidimo, da je življenje predstava in da je Filipčič v njej glavni igralec, ki mu slava in pozornost nista zoprni. Nasprotno; to je priznal že v romanu Skrivnost užitka, v katerem se samovšečno kopa v slavi, ki mu jo je prinesla nagrada Prešernovega sklada. Tudi v romanu Moto so dolge strani povzetkov intervjujev, v kateri ga mediji sprašujejo, kakšni so občutki ob slavi ob postavitvi Butnskale na odrske deske. Filipčič se slavi seveda nastavlja in uživa, tako kot ne pozabi omeniti nagrad in omemb in zaveznikov iz vrst kritikov in teoretikov, ki so k tej slavi pripomogli. Ob tem ves čas slika svoj portret tudi skozi umetniške izdelke in miselne koncepte, s katerimi pride v stik, in ker je tokrat slikar z vzdevkom Moto referenca in poročevalec, je slikarstva več kot prej, seveda ob gledališču in literaturi, ki jima ostaja zavezan.


29.06.2020

Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


29.06.2020

KOŠČKI SVETLOBE

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani


22.06.2020

Marija Klobčar: Poslušaj štimo mojo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko


22.06.2020

Branko Cestnik: Sonce Petovione

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko


22.06.2020

Michael Ondaatje: Luč vojne

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman


22.06.2020

Sylvia Plath: Ljubezenska pesem norega dekleta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ana Bohte


22.06.2020

Paloma

Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT


22.06.2020

Lara

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.06.2020

Snežana Brumec: Eden izmed nas

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


15.06.2020

Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Ana Bohte


15.06.2020

Veronika Simoniti: Fugato

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič


15.06.2020

Krištof Dovjak: Hemingwayeve ustnice

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Mateja Perpar.


12.06.2020

Seks z neznanci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.06.2020

Gejm

Gejm Režija: Žiga Divjak Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring. Premiera: 10. 6. 2020 V Slovenskem mladinskem gledališču so tik pred koncem sezone premierno uprizorili predstavo Gejm. Gre za pretresljiv dokumentarni izsek iz življenja beguncev, ki jim v večkratnih poskusih uspe ali pa ne uspe – odtod tudi poimenovanje: Gejm / Igra - priti v deželo upanja Evropsko unijo. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Matej Povše


11.06.2020

Delo v tujini

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.06.2020

Čarobne noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.06.2020

Hči Camorre

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.06.2020

Željko Perović: Vzgibanka

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bere: Mateja Perpar


08.06.2020

Alma Karlin: Moj kitajski ženin

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


08.06.2020

Kozma Ahačič: Kozmologija

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Jure Franko.


Stran 67 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov