Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Emil Filipčič piše ves čas predvsem o sebi, je popisovalec veselih in pogosto junaških epizod iz lastnega življenja in tudi roman Moto vsebuje predvsem izbrana poglavja iz avtobiografije, ki zajemajo iz polstoletnega spominskega bazena. Pri tej pisavi imamo pogosto občutek, da se njen avtor v teh popisih in spominih postavlja v določene vloge in pred nami še enkrat preigrava in odigrava svoje življenje. Občutek, da je igralec v literaturi, še krepi dejstvo, da je pogosto nastopal v gledališču, spomnimo se ga na primer iz Bolhe v ušesu ali Revizorja, tudi iz uprizoritve njegove Božanske tragedije, kjer sta se s soigralcem v plavutkah spretno spotikala po odru, ga nezadržno lomila in se hkrati z občinstvom brezdanje zabavala.
Vendar Filipčič pristopa k sebi skozi različne vhode, enkrat je jaguar in potem starodavni in izumrli morski pes iz pramorja, o sebi govori skozi različne začasne identitete in je sam in ostalo zlahka vse mogoče, vse zato, da bi še bolj pokazal, kako pretočno, neulovljivo in neobstojno je tisto, čemur pravimo identiteta. Že pionirski modernizem iz prve polovice dvajsetega stoletja je stavil na popisovanje notranjih svetov, drugi val, ki so mu kritiški sopotniki rekli nova proza ali prozni ludizem, pa je namesto enotnega toka zavesti, ki naj se kar najbolj približal živahnemu življenju v glavi, pokazal ravno na prelome v identiteti. Ti seveda omogočajo sobivanje različnih privzetih literarnih stilov, ki so pogosto pobrani in navdihnjeni z množično kulturo ali priklicujejo literarno tradicijo.
Filipčič se tokrat bitja in žitja loteva najprej skozi figuro slikarja Mota, sicer sopotnika velikih nacionalnih umetnikov, ki se ravno sonči v slavi ob gledališki uprizoritvi Butnskale; ta je nastala kot radijska igra, kasneje doživela filmsko in po gledališki še stripovsko različico, ki jo je zrisal Marko Derganc. Filipčič se tako gleda skozi oči enega od stranskih udeležencev umetniške in boemske scene, ki bi ji pogojno lahko rekli tudi hipijada: tudi tokrat je nekaj spominov na odhode kolegov v Indijo, od koder je eden od njih prinesel hašiš, drugi je pripeljal živega guruja in ga imel potem nastanjenega v kleti, na veliko veselje matere, saj je bil možiček nevsiljiv in skromen. Kot seveda ne manjkajo spomini na izlete v psihedelijo, izkušnje z lizergično kislino oziroma LSD-jem, ki tako inspirira mlade umetnike, da hočejo posneti film, ki naj pokaže realnost, kakor jo izostri kemija. Vendar so to bolj postranske epizode, v prvem delu romana Moto Filipčič preskakuje po svojem življenju, spominja se dramatika Mraka in atmosfere v Riu, hkrati že nostalgično ugotavlja, da se stvari spreminjajo, da izginjajo lokali, v katere so zahajali, da so se vrstniki poročili in razselili po podeželju, uspeli kot umetniki ali pomrli, se tudi že ločili in podobno. Roman je nekoliko bolj zresnjen kot prejšnji in prelit z otožnostjo; kjer so prej prevladovali odštekani toni in so se prerivale domislice, ki jim je bilo včasih kar težko slediti, je zdaj prevladujoče spoznanje, ki ga ponavlja za Rdečo knjigo Carla Gustava Junga, da je svoje življenje najtežje živeti. Morda tudi zato, ker je moral Filipčič sredi svojega spopadanja z romanom odpreti še eno fronto, z boleznijo, ki ga je napadla ravno v jezikavi organ.
Po prvem, spominskem delu, kjer srečujemo slavna kulturna omizja, velike literarne teoretike in praktike, markantne sopotnike iz sveta gledališča in slikarstva, sledi prelom in zareza: nenadoma se znajdemo v sedanjosti, v sprotnem spremljanju bolezni in potem v svetu stvari. Pred leti, ko je bil novi modernizem še dominantna smer, bi rekli, da v reizmu, torej v popisovanju sveta v njegovi predmetnosti. Filipčičevo pisanje se namreč konča z rahlo samoironičnim navijaškim potovanjem na tekme druge nogometne lige, v kateri igra njegov sorodnik, in ker v roman sodi vse, kar je na svetu, se pisanje konča s poročili s tekem, z goli in kartoni in imeni ekip in sodnikov. Filipčič s svojo fragmentarizirano in preskakujočo pisavo dokazuje, da vse sodi v življenje, in pisava, ki naj bo temu življenju zavezana, to vse tudi pripušča v literaturo. Vse pa tako, da ves čas vidimo, da je življenje predstava in da je Filipčič v njej glavni igralec, ki mu slava in pozornost nista zoprni. Nasprotno; to je priznal že v romanu Skrivnost užitka, v katerem se samovšečno kopa v slavi, ki mu jo je prinesla nagrada Prešernovega sklada. Tudi v romanu Moto so dolge strani povzetkov intervjujev, v kateri ga mediji sprašujejo, kakšni so občutki ob slavi ob postavitvi Butnskale na odrske deske. Filipčič se slavi seveda nastavlja in uživa, tako kot ne pozabi omeniti nagrad in omemb in zaveznikov iz vrst kritikov in teoretikov, ki so k tej slavi pripomogli. Ob tem ves čas slika svoj portret tudi skozi umetniške izdelke in miselne koncepte, s katerimi pride v stik, in ker je tokrat slikar z vzdevkom Moto referenca in poročevalec, je slikarstva več kot prej, seveda ob gledališču in literaturi, ki jima ostaja zavezan.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2019
Emil Filipčič piše ves čas predvsem o sebi, je popisovalec veselih in pogosto junaških epizod iz lastnega življenja in tudi roman Moto vsebuje predvsem izbrana poglavja iz avtobiografije, ki zajemajo iz polstoletnega spominskega bazena. Pri tej pisavi imamo pogosto občutek, da se njen avtor v teh popisih in spominih postavlja v določene vloge in pred nami še enkrat preigrava in odigrava svoje življenje. Občutek, da je igralec v literaturi, še krepi dejstvo, da je pogosto nastopal v gledališču, spomnimo se ga na primer iz Bolhe v ušesu ali Revizorja, tudi iz uprizoritve njegove Božanske tragedije, kjer sta se s soigralcem v plavutkah spretno spotikala po odru, ga nezadržno lomila in se hkrati z občinstvom brezdanje zabavala.
Vendar Filipčič pristopa k sebi skozi različne vhode, enkrat je jaguar in potem starodavni in izumrli morski pes iz pramorja, o sebi govori skozi različne začasne identitete in je sam in ostalo zlahka vse mogoče, vse zato, da bi še bolj pokazal, kako pretočno, neulovljivo in neobstojno je tisto, čemur pravimo identiteta. Že pionirski modernizem iz prve polovice dvajsetega stoletja je stavil na popisovanje notranjih svetov, drugi val, ki so mu kritiški sopotniki rekli nova proza ali prozni ludizem, pa je namesto enotnega toka zavesti, ki naj se kar najbolj približal živahnemu življenju v glavi, pokazal ravno na prelome v identiteti. Ti seveda omogočajo sobivanje različnih privzetih literarnih stilov, ki so pogosto pobrani in navdihnjeni z množično kulturo ali priklicujejo literarno tradicijo.
Filipčič se tokrat bitja in žitja loteva najprej skozi figuro slikarja Mota, sicer sopotnika velikih nacionalnih umetnikov, ki se ravno sonči v slavi ob gledališki uprizoritvi Butnskale; ta je nastala kot radijska igra, kasneje doživela filmsko in po gledališki še stripovsko različico, ki jo je zrisal Marko Derganc. Filipčič se tako gleda skozi oči enega od stranskih udeležencev umetniške in boemske scene, ki bi ji pogojno lahko rekli tudi hipijada: tudi tokrat je nekaj spominov na odhode kolegov v Indijo, od koder je eden od njih prinesel hašiš, drugi je pripeljal živega guruja in ga imel potem nastanjenega v kleti, na veliko veselje matere, saj je bil možiček nevsiljiv in skromen. Kot seveda ne manjkajo spomini na izlete v psihedelijo, izkušnje z lizergično kislino oziroma LSD-jem, ki tako inspirira mlade umetnike, da hočejo posneti film, ki naj pokaže realnost, kakor jo izostri kemija. Vendar so to bolj postranske epizode, v prvem delu romana Moto Filipčič preskakuje po svojem življenju, spominja se dramatika Mraka in atmosfere v Riu, hkrati že nostalgično ugotavlja, da se stvari spreminjajo, da izginjajo lokali, v katere so zahajali, da so se vrstniki poročili in razselili po podeželju, uspeli kot umetniki ali pomrli, se tudi že ločili in podobno. Roman je nekoliko bolj zresnjen kot prejšnji in prelit z otožnostjo; kjer so prej prevladovali odštekani toni in so se prerivale domislice, ki jim je bilo včasih kar težko slediti, je zdaj prevladujoče spoznanje, ki ga ponavlja za Rdečo knjigo Carla Gustava Junga, da je svoje življenje najtežje živeti. Morda tudi zato, ker je moral Filipčič sredi svojega spopadanja z romanom odpreti še eno fronto, z boleznijo, ki ga je napadla ravno v jezikavi organ.
Po prvem, spominskem delu, kjer srečujemo slavna kulturna omizja, velike literarne teoretike in praktike, markantne sopotnike iz sveta gledališča in slikarstva, sledi prelom in zareza: nenadoma se znajdemo v sedanjosti, v sprotnem spremljanju bolezni in potem v svetu stvari. Pred leti, ko je bil novi modernizem še dominantna smer, bi rekli, da v reizmu, torej v popisovanju sveta v njegovi predmetnosti. Filipčičevo pisanje se namreč konča z rahlo samoironičnim navijaškim potovanjem na tekme druge nogometne lige, v kateri igra njegov sorodnik, in ker v roman sodi vse, kar je na svetu, se pisanje konča s poročili s tekem, z goli in kartoni in imeni ekip in sodnikov. Filipčič s svojo fragmentarizirano in preskakujočo pisavo dokazuje, da vse sodi v življenje, in pisava, ki naj bo temu življenju zavezana, to vse tudi pripušča v literaturo. Vse pa tako, da ves čas vidimo, da je življenje predstava in da je Filipčič v njej glavni igralec, ki mu slava in pozornost nista zoprni. Nasprotno; to je priznal že v romanu Skrivnost užitka, v katerem se samovšečno kopa v slavi, ki mu jo je prinesla nagrada Prešernovega sklada. Tudi v romanu Moto so dolge strani povzetkov intervjujev, v kateri ga mediji sprašujejo, kakšni so občutki ob slavi ob postavitvi Butnskale na odrske deske. Filipčič se slavi seveda nastavlja in uživa, tako kot ne pozabi omeniti nagrad in omemb in zaveznikov iz vrst kritikov in teoretikov, ki so k tej slavi pripomogli. Ob tem ves čas slika svoj portret tudi skozi umetniške izdelke in miselne koncepte, s katerimi pride v stik, in ker je tokrat slikar z vzdevkom Moto referenca in poročevalec, je slikarstva več kot prej, seveda ob gledališču in literaturi, ki jima ostaja zavezan.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Pogovor s filmsko kritičarko Tino Poglajen o filmu Zgodovina ljubezni režiserke in scenaristke Sonje Prosenc. Vir fotografije: Kinodvor.
V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.
Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.
Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov